Gneča na nebeški poti

Četrtek, 9. avgust 2012
YouTube slika preogleda

Ko sem včeraj zapisal, da se mi blog spreminja v nekakšen nekrološki medij, nisem niti pomislil, da ga bom moral že danes nadaljevati v tej smeri. V Nebesih postaja vse bolj zabavno in veselo. Tja je od včeraj na poti še Jairo Varela, ustanovitelj legendarne kolumbijske skupine Grupo Niche. Leta 1995 so ga zaprli, ker naj bi sodeloval v trogovini z drogo. V zaporu je preživel štiri leta, potem pa se je vrnil na odre.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Tudi Llorona je odšla

Sreda, 8. avgust 2012

Pred časom mi je nek prijatelj mimogrede navrgel, da moj blog vse bolj spominja na objavljanje osmrtnic. Čisto prav ima, ampak kaj morem, če  mi v Latinski Ameriki kar po tekočem traku v nebo odnaša ljudi, ki so mi neizmerno ljubi. Po Carlosu Fuentesu smo zdaj ostali še brez Chavele Vargas (1919 – 2012), ki so ji tri njene naslednice Lila Downs, Eugenia Leon in Tania Libertad na Trgu Garibaldi v Ciudad de Mexicu ob krsti takole zapele eno njenih najljubših pesmi.

YouTube slika preogleda

Tako je v zadnjih letih Llorono izvajala Chavela Vargas.

YouTube slika preogleda

S poslovitvenega nastopa v mehiški prestolnici je nastala tudi tale čudovita fotografija mehiške fotografinje Rotmi Enciso.

Foto: Rotmi Enciso

  • Share/Bookmark
Na vrh

Vrnitev na Samos

Ponedeljek, 23. julij 2012

Leta 1996 smo ga obiskali prvič in se nato nanj osem let zapored vračali. Potem smo za nekaj let pozornost preusmerili še na druge grške otoke in se letos ponovno vrnili. Samos je vsekakor eden najlepših in najprijetnejših grških otokov, meni ljub tudi zato, ker je poleti nanj tako enostavno priti. Intelekta je edina slovenska agencija, ki ga ponuja v svojih počitniških katalogih. V treh urah si praktično lahko že na plaži. Seveda, če greš v enega od hotelov na plaži Potokaki -  Hydrele ali Arethousa, ki sta v neposredni bližini letališča in od koder lahko občuduješ vzletanje in pristajanje letal. Ker jih ni veliko, hrup ni moteč. Tudi letos sta  dva mopeda čakala že pri prihodu in bila nato z nami vseh 14 dni. V vseh letih sem otok dobro prevozil in prišel do ugotovitve, da je najlepše morje vseeno kar pred vrati hotela.

Tudi tale plaža Potami, ki smo jo obiskali na koncu Intelektinega izleta po otoku, ni bila slaba:

Izlet se je končal v čudoviti vasici Kokkari, kjer smo se spoprijateljili z lastnikoma prijetne gostilne La Casa, ki jo vodita simpatična Nataša in Georgios. Nataša se je rodila na Braču in odraščala v Zemunu, Georgios pa je študiral v Beogradu in se odlično naučil srbsko. Hrana v La Casi je odlična, baklave pa sploh nepozabne.

V vseh teh letih odkar smo Grčijo zamenjali za nekdanje hrvaško morje, se ne morem spomniti ene same slabe izkušnje. Ljudje so še kar prijazni in veseli vsakega turista. Tudi Intelektini vodiči so profesionalci in dobri poznavalci tamkajšnjega okolja. Kriza se letos pozna po tem, da je predvsem manj domačih turistov.

Seveda se mi že zdaj toži po odlični prehrani, ki jo bom pogrešal vse leto. Tole je nekaj utrinkov.

Tole je pa res pravo “tihožitje”. Fotografija je nastala v vasici Spatharei v hribih, ki je znana po tem, da v njej živi največ stoletnikov. V knjigah piše, da sta leta 1829 v vasi živ eli dve ženski. Grammatiki je imela 130 let in 90-letnega sina. Druga ženska Maria pa naj bi dočakala kar 160 let.  Imela je toliko potomcev in tako razvejano družino, da so se že za časa njenega življenja lahko poročali med seboj. Ob vsakem obisku Samosa sem hodil tja gor. Letos sem na žalost ugotovil, da je stara gostilna na osrednjem trgu že zaprta. Predvidevam, da je lastnica, ki je imela že v devetdesetih letih častitljivo starost, vmes umrla.  Zdaj na trgu deluje samo še ena gostilna, v kateri pa ti ouzo vseeno postrežejo na tak način.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Njegov zapor

Petek, 29. junij 2012
YouTube slika preogleda

Tale skladba se na prvi plošči Antonyja Santosa pojavlja pod imenom Te Vas Amor. Na zgoščenki nikjer ni navedeno avtorstvo posameznih skladb, zato sem vedno mislil, da jo je napisal Antony Santos sam. Potem pa sem ugotovil, da je njen avtor Marco Antonio Solis, pesem pa se v originalu imenuje Tu Carcel (Tvoj zapor).

Včeraj so na Dominikanski republiki mojega prijatelja Antonyja Santosa res spravili v zapor. Gre za 24 urni preventivni zapor, po tem izteku pa bodo videli, ali ga bodo spustili na prostost. Očitajo mu plagiate še nekaterih drugih pesmi, glasbenik je to priznal in bil pripravljen na poravnavo, vendar odvetniki avtorjev nanjo niso pristali. Zato po Dominikanski republiki že govorijo, da gre za politični proces. Santos je namreč pred volitvami podpiral na volitvah poraženega predsedniškega kandidata Hipolita Mejio, zdaj pa je najavil svojo kandidaturo za člana kongresa.

  • Share/Bookmark
Na vrh

To ni bilo sto let samote

Ponedeljek, 25. junij 2012

Foto: Simon Kovačič

Leta 1995 so v venezuelskem dnevniku El Universal objavili članek z naslovom “Tomaž Pandur Marii Teresi Castillo preprečil pot v Pekel”. Maria Teresa Castillo, mecenka gledališkega festivala v Caracasu, se je namreč s svojo druščino odpravila na ogled Božanske komedije, Tomaž Pandur pa ji je pred nosom zaprl vrata in začel predstavo. Publika je res vstopala zelo počasi in z začetkom predstave so zamujali. Kasneje je naš režiser pojasnjeval, da naj bi Livio Badurina ne mogel več viseti v zraku, zato je nujno moral začeti predstavo. Maria Teresa Castillo se je pred zaprtimi vrati obrnila, nastal je škandal, nihče ni vedel, kaj bo zdaj. Potem pa ji je Tomaž zvečer poslal ogromen šopek z opravičilom ter ji naslednjega dne rezerviral častni sedež v dvoran. Po predstavi ga je ganjeno objemala.

Maria Teresa Castillo je pred dnevi umrla v Caracasu. Stara je bila 104 leta. Nazadnje, ko sem bil z njo na festivalu, je bila že skoraj slepa in gluha, a je še kar hodila v gledališče. Njeni sorodniki so mi govorili, da v teatru dobesedno oživi. Kadar sem jo obiskal v njeni pisarni v Ateneu de Caracas, sem si na steni lahko ogledoval fotografijo na kateri je objeta s Fidelom Castrom. Bila je osebna prijateljica Aleja Carpentierja in Gabriela Garcie Marqueza, pa še z množico drugih latinskoameriških pisateljev in umetnikov. Bila je soproga Miguela Otere Silve, enega najpomembnejših venezuelskih pisateljev. V rokah njihove družine je tudi osrednji venezuelski dnevnik El Nacional.

Ko nam je v času gostovanja Divine Commedie in Roberta Zucca na svojem domu priredila sprejem, sem prvič videl, kaj je to bogatija. Po stenah so bile slike Dalija, Picassa in drugih slikarjev, neki novinarski kolega pa mi je pripovedoval zgodbo o tem, kako so jo komaj prepričali, da je originalni kip Renoirja s svojega vrta vendarle umaknila v  muzej, kjer so ga ustrezno zaščitili.

Ko se je Hugo Chavez začenjal vzpenjati na oblast, ga je Maria Teresa Castillo javno podpirala. Kako tudi ne, če pa je prihajal s priporočili Fidela Castra. Vsa predvolilna srečanja s kulturniki so potekala v njenem Ateneu de Caracas. Ampak Chavez se je kulturnikom odpovedal že slab mesec po zmagi na volitvah in Maria Teresa Castillo je postala njegov velik kritik.

V spomin na to veliko damo venezuelske kulture je spodaj nekaj najinih slik. Večina jih je nastala v času gostovanja tedanjega Primorskega dramskega gledališča s Plešaste pevko na festivalu, ki je bil nekoč eden najmočnejših na svetu, potem pa je Hugu Chavezu uspelo, da je izginil s sveta.

Foto: Raul Corredor

Foto: Raul Corredor

  • Share/Bookmark
Na vrh

Carlos Fuentes 1928 – 2012

Sreda, 16. maj 2012

Brez besed. Sam nam jih je zapustil ogromno.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Je res Mariborčan?

Petek, 27. april 2012

Foto: Robert Balen

Štajerci so občutljivi. Do Ljubljančanov še posebej. Zato mi ni jasno kako je lahko ljubljanski župan nasedel tistemu, ki mu je predlagal, da se v štajerski prestolnici pojavi z majico, na katero so predelali Kennedyjevo izjavo in zapisali “Ich bin ein Mariborčan”.

Po pisanju Siola v kabinetu župana pojasnjujejo, da so mu jo podarili mariborski poslanci Pozitivne Slovenije. Zdaj seveda skačejo na desnici. Po mojem mnenju povsem upravičeno. Argument je prepričljiv. Ne gre le za to, da se s takimi akcijami spominja na neprijetne nemške čase drugega največjega slovenskega mesta, ampak tudi za to, da je Kennedy nekaj podobnega v Berlinu izjavil v jeziku tamkajšnje države, pri nas pa še vedno velja, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Avtožar

Četrtek, 12. april 2012

Tole so pa moje sanje. Z žari sem namreč obseden. Uživam v počasni peki na ognju in ni ga lepšega od pogleda na meso, ki se na njem počasi cmari.

Zgornje slike so iz Bogote. Tak avto bi imel tudi sam. Ali si predstavljate? Ko žerjavica popusti, se samo zapelješ en krog, pa je žar spet pravi. Ne vem le to, kje je v tem avtu rezervoar za bencin.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Nepričakovano srečanje

Torek, 10. april 2012

Bogota je bila vedno mesto presenečenj. Pred leti sem se v njej na iberoameriškem gledališkem festivalu nepričakovano spet srečal z Lilo Downs in njenim možem Paulom Cohenom, letos me je sredi gostovanja presenetila novica, da v kolumbijsko prestolnico nenadoma prihaja Manu Chao.

Kolumbijski prijatelji so mi pomagali, da sva se v miru dobila na predvečer njegovega brezplačnega koncerta na Plaza de Bolivar, kamor ga je prišlo poslušati 30 tisoč ljudi. Nastopil je ob 8. uri zvečer, ob 3. uri popoldne pa so osrednji trg v Bogoti že zaprli, saj na njem ni bilo več prostora. Sam sem bil med srečneži, saj me je Manu uvrstil na listo povabljencev. Zvečer mi je v hotelu najprej podpisal najino sliko iz Ljubljane.

Nato pa naju je njegova prijazna kolegica Elizabeth Ibarre slikala še enkrat. Ta slika je sploh dobra, saj se nama je nepričakovano pridružil še Gabriel Garcia Marquez. Elizabeth je profesionalno opravila svoje delo. Le kako tudi ne, če pa je fotografinja v pariškem nočnem klubu Moulin Rouge.

Nastop Manua Chaua ni bil povezan z gledališkim festivalom. Tam je bil glavna zvezda nekdo drug. Letos se je vse vrtelo okoli ameriškega filmskega igralca Tima Robbinsa, ki je na festival prišel kot režiser Orwelovega dela 1984. Spoznala sva se že ob njegovem prihodu v hotel, nato pa redno srečevala na nočnih festivalskih zabavah.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Čakajoč na Brugal

Sobota, 7. april 2012

Brugal je med mojimi najljubšimi rumi. Očitno je bila Dominikanska republika članom Drame SNG iz Ljubljane usojena, preden so se tega sploh zavedali. Ko smo namreč na gostovanju v Bogoti z letališča prispeli v hotel Cosmos 100, nas je v njem najprej pričakal moj dolgoletni prijatelj Freddy Ginebra, direktor Case de Teatro v Santo Domingu in selektor njihovega gledališkega festivala. Iz torbe je skrivnostno potegnil steklenico Brugala in nam natočil prve opojne kozarčke. Potem, ko sem se namestil v sobi, sem s Freddyem in njegovima prijateljema takole sedel za mizo in začel naše prve pogovore o gostovanju na njihovem festivalu. Ti pogovori so se nato izpopolnjevali ponoči, na  festivalskih žurih v Carpi Cabaretu.

Freddy si je osebno ogledal stoto predstavo Ko sem bil mrtev in šel po njej za oder čestitat režiserju Diegu de Brei ter nazdravil vsej gledališki ekipi. Freddy Ginebra je po ogledu predstave Dramo SNG za prihodnje leto že povabil na gostovanje v Santo Domingo.

Na letališču v Madridu me je ob povratku znova pričakal moj tamkajšnji znanec Samuel, ki v duty free shopu promovira Brugal. Tudi tokrat mi je postregel z njegovim rumom, ki je navdušil tudi Janeza Škofa.

Nekaj je bilo res v zraku. Na avtobusu, ki nas je iz Benetk peljal v Ljubljano, so nam predvajali Avatarja. In kdo ima v njem glavno vlogo? Ja, Zoe Saldana, največja dominikanska filmska zvezda.

  • Share/Bookmark
Na vrh