Njegov zapor

Petek, 29. junij 2012
YouTube slika preogleda

Tale skladba se na prvi plošči Antonyja Santosa pojavlja pod imenom Te Vas Amor. Na zgoščenki nikjer ni navedeno avtorstvo posameznih skladb, zato sem vedno mislil, da jo je napisal Antony Santos sam. Potem pa sem ugotovil, da je njen avtor Marco Antonio Solis, pesem pa se v originalu imenuje Tu Carcel (Tvoj zapor).

Včeraj so na Dominikanski republiki mojega prijatelja Antonyja Santosa res spravili v zapor. Gre za 24 urni preventivni zapor, po tem izteku pa bodo videli, ali ga bodo spustili na prostost. Očitajo mu plagiate še nekaterih drugih pesmi, glasbenik je to priznal in bil pripravljen na poravnavo, vendar odvetniki avtorjev nanjo niso pristali. Zato po Dominikanski republiki že govorijo, da gre za politični proces. Santos je namreč pred volitvami podpiral na volitvah poraženega predsedniškega kandidata Hipolita Mejio, zdaj pa je najavil svojo kandidaturo za člana kongresa.

  • Share/Bookmark
Na vrh

To ni bilo sto let samote

Ponedeljek, 25. junij 2012

Foto: Simon Kovačič

Leta 1995 so v venezuelskem dnevniku El Universal objavili članek z naslovom “Tomaž Pandur Marii Teresi Castillo preprečil pot v Pekel”. Maria Teresa Castillo, mecenka gledališkega festivala v Caracasu, se je namreč s svojo druščino odpravila na ogled Božanske komedije, Tomaž Pandur pa ji je pred nosom zaprl vrata in začel predstavo. Publika je res vstopala zelo počasi in z začetkom predstave so zamujali. Kasneje je naš režiser pojasnjeval, da naj bi Livio Badurina ne mogel več viseti v zraku, zato je nujno moral začeti predstavo. Maria Teresa Castillo se je pred zaprtimi vrati obrnila, nastal je škandal, nihče ni vedel, kaj bo zdaj. Potem pa ji je Tomaž zvečer poslal ogromen šopek z opravičilom ter ji naslednjega dne rezerviral častni sedež v dvoran. Po predstavi ga je ganjeno objemala.

Maria Teresa Castillo je pred dnevi umrla v Caracasu. Stara je bila 104 leta. Nazadnje, ko sem bil z njo na festivalu, je bila že skoraj slepa in gluha, a je še kar hodila v gledališče. Njeni sorodniki so mi govorili, da v teatru dobesedno oživi. Kadar sem jo obiskal v njeni pisarni v Ateneu de Caracas, sem si na steni lahko ogledoval fotografijo na kateri je objeta s Fidelom Castrom. Bila je osebna prijateljica Aleja Carpentierja in Gabriela Garcie Marqueza, pa še z množico drugih latinskoameriških pisateljev in umetnikov. Bila je soproga Miguela Otere Silve, enega najpomembnejših venezuelskih pisateljev. V rokah njihove družine je tudi osrednji venezuelski dnevnik El Nacional.

Ko nam je v času gostovanja Divine Commedie in Roberta Zucca na svojem domu priredila sprejem, sem prvič videl, kaj je to bogatija. Po stenah so bile slike Dalija, Picassa in drugih slikarjev, neki novinarski kolega pa mi je pripovedoval zgodbo o tem, kako so jo komaj prepričali, da je originalni kip Renoirja s svojega vrta vendarle umaknila v  muzej, kjer so ga ustrezno zaščitili.

Ko se je Hugo Chavez začenjal vzpenjati na oblast, ga je Maria Teresa Castillo javno podpirala. Kako tudi ne, če pa je prihajal s priporočili Fidela Castra. Vsa predvolilna srečanja s kulturniki so potekala v njenem Ateneu de Caracas. Ampak Chavez se je kulturnikom odpovedal že slab mesec po zmagi na volitvah in Maria Teresa Castillo je postala njegov velik kritik.

V spomin na to veliko damo venezuelske kulture je spodaj nekaj najinih slik. Večina jih je nastala v času gostovanja tedanjega Primorskega dramskega gledališča s Plešaste pevko na festivalu, ki je bil nekoč eden najmočnejših na svetu, potem pa je Hugu Chavezu uspelo, da je izginil s sveta.

Foto: Raul Corredor

Foto: Raul Corredor

  • Share/Bookmark
Na vrh

Carlos Fuentes 1928 – 2012

Sreda, 16. maj 2012

Brez besed. Sam nam jih je zapustil ogromno.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Je res Mariborčan?

Petek, 27. april 2012

Foto: Robert Balen

Štajerci so občutljivi. Do Ljubljančanov še posebej. Zato mi ni jasno kako je lahko ljubljanski župan nasedel tistemu, ki mu je predlagal, da se v štajerski prestolnici pojavi z majico, na katero so predelali Kennedyjevo izjavo in zapisali “Ich bin ein Mariborčan”.

Po pisanju Siola v kabinetu župana pojasnjujejo, da so mu jo podarili mariborski poslanci Pozitivne Slovenije. Zdaj seveda skačejo na desnici. Po mojem mnenju povsem upravičeno. Argument je prepričljiv. Ne gre le za to, da se s takimi akcijami spominja na neprijetne nemške čase drugega največjega slovenskega mesta, ampak tudi za to, da je Kennedy nekaj podobnega v Berlinu izjavil v jeziku tamkajšnje države, pri nas pa še vedno velja, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Avtožar

Četrtek, 12. april 2012

Tole so pa moje sanje. Z žari sem namreč obseden. Uživam v počasni peki na ognju in ni ga lepšega od pogleda na meso, ki se na njem počasi cmari.

Zgornje slike so iz Bogote. Tak avto bi imel tudi sam. Ali si predstavljate? Ko žerjavica popusti, se samo zapelješ en krog, pa je žar spet pravi. Ne vem le to, kje je v tem avtu rezervoar za bencin.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Nepričakovano srečanje

Torek, 10. april 2012

Bogota je bila vedno mesto presenečenj. Pred leti sem se v njej na iberoameriškem gledališkem festivalu nepričakovano spet srečal z Lilo Downs in njenim možem Paulom Cohenom, letos me je sredi gostovanja presenetila novica, da v kolumbijsko prestolnico nenadoma prihaja Manu Chao.

Kolumbijski prijatelji so mi pomagali, da sva se v miru dobila na predvečer njegovega brezplačnega koncerta na Plaza de Bolivar, kamor ga je prišlo poslušati 30 tisoč ljudi. Nastopil je ob 8. uri zvečer, ob 3. uri popoldne pa so osrednji trg v Bogoti že zaprli, saj na njem ni bilo več prostora. Sam sem bil med srečneži, saj me je Manu uvrstil na listo povabljencev. Zvečer mi je v hotelu najprej podpisal najino sliko iz Ljubljane.

Nato pa naju je njegova prijazna kolegica Elizabeth Ibarre slikala še enkrat. Ta slika je sploh dobra, saj se nama je nepričakovano pridružil še Gabriel Garcia Marquez. Elizabeth je profesionalno opravila svoje delo. Le kako tudi ne, če pa je fotografinja v pariškem nočnem klubu Moulin Rouge.

Nastop Manua Chaua ni bil povezan z gledališkim festivalom. Tam je bil glavna zvezda nekdo drug. Letos se je vse vrtelo okoli ameriškega filmskega igralca Tima Robbinsa, ki je na festival prišel kot režiser Orwelovega dela 1984. Spoznala sva se že ob njegovem prihodu v hotel, nato pa redno srečevala na nočnih festivalskih zabavah.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Čakajoč na Brugal

Sobota, 7. april 2012

Brugal je med mojimi najljubšimi rumi. Očitno je bila Dominikanska republika članom Drame SNG iz Ljubljane usojena, preden so se tega sploh zavedali. Ko smo namreč na gostovanju v Bogoti z letališča prispeli v hotel Cosmos 100, nas je v njem najprej pričakal moj dolgoletni prijatelj Freddy Ginebra, direktor Case de Teatro v Santo Domingu in selektor njihovega gledališkega festivala. Iz torbe je skrivnostno potegnil steklenico Brugala in nam natočil prve opojne kozarčke. Potem, ko sem se namestil v sobi, sem s Freddyem in njegovima prijateljema takole sedel za mizo in začel naše prve pogovore o gostovanju na njihovem festivalu. Ti pogovori so se nato izpopolnjevali ponoči, na  festivalskih žurih v Carpi Cabaretu.

Freddy si je osebno ogledal stoto predstavo Ko sem bil mrtev in šel po njej za oder čestitat režiserju Diegu de Brei ter nazdravil vsej gledališki ekipi. Freddy Ginebra je po ogledu predstave Dramo SNG za prihodnje leto že povabil na gostovanje v Santo Domingo.

Na letališču v Madridu me je ob povratku znova pričakal moj tamkajšnji znanec Samuel, ki v duty free shopu promovira Brugal. Tudi tokrat mi je postregel z njegovim rumom, ki je navdušil tudi Janeza Škofa.

Nekaj je bilo res v zraku. Na avtobusu, ki nas je iz Benetk peljal v Ljubljano, so nam predvajali Avatarja. In kdo ima v njem glavno vlogo? Ja, Zoe Saldana, največja dominikanska filmska zvezda.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Novinarstvo in etika

Sobota, 17. marec 2012

Novinarstvo je poklic, ki ga ne bi smeli omadeževati. Še posebej ne eminentni novinarji in nekdanji profesorji na fakulteti, ki so zanj vzgajali številne generacije. Ta poklic je zame primerljiv samo še s sodstvom. Novinarji ne bi smeli biti člani političnih strank. Zame so vsi novinarski kolegi, ki so vstopili v politiko,  za novinarstvo avtomatično izgubljeni. V prihodnje jim ne zaupam več, pa še za nazaj sem postal skeptičen. Novinarji bi morali biti na strani resnice in zagovorniki tistih, ki nimajo pravic, ne glede na njihova politična prepričanja. Ko ljudje res nimajo več kam, vedo pa, da se jim godi krivica, navadno pokličejo še novinarje. Novinarja je lahko poklicati na pomoč, če imaš čisto vest. Od njega pa bežiš, kadar je nimaš. Zato sam ves čas opozarjam na to, da se javnosti ne bojim. Kvečjemu nasprotno, javnost je moje najmočnejše orožje. To se je pokazalo leta 1989, ko sem še v Argentini, o problemih z Udbo brez dlake na jeziku spregovoril za Mladino. Z Vinkom Vasletom sva povedala mojo zgodbo, ki je odmevala po vsej Jugoslaviji.

Primeru Meršol bi zdaj  nekateri radi znižali težo in žal so med njimi tudi taki, ki jih zelo cenim. Jurij Gustinčič je recimo za Večer (16. 3. 2012) dejal: “To je del profesionalnega življenja v vsaki moderni državi in ni razlike med socialističnimi in kapitalističnimi državami oziroma ideologijami. Ne vidim razloga za Meršolov odstop. Počel je to, kar počne večina novinarjev. Večina nas je bila jugoslovanskih patriotov in smo počeli, kar smo smatrali, da je dobro za Jugoslavijo. Enako razmišljamo sedaj v primeru Slovenije.”  Tudi Meršol se brani s tem, da smo takrat živeli v drugi državi, v drugačnem sistemu in okoliščinah in da ob odhodu v London ni deloval proti državi, ampak za njo. (24ur; 15. 3. 2012)

Pa te obrambe res zdržijo? Na enak način se namreč lahko branijo vsi nekdanji stalinistični novinarji v bivši Sovjetski zvezi, da o tistih v nacistični Nemčiji sploh ne govorim. Tudi oni so samo branili državo in njen tedanji sistem, s tem,  da je njihov Hitler, za razliko od Tita,  na oblast celo prišel po demokratični poti.

Iz dokumentov, ki so objavljeni na spletu, se da razbrati, da naj bi se Meršol z vednostjo Udbe že prijavil na razpis za delo v BBC-ju. Obstaja možnost, da je delo za tajno policijo opravljal še v času, ko sem se jaz pri njem učil novinarske obrti. Za to sem mu še danes hvaležen, saj je bil ravno on moj prvi urednik in čudovit mentor, ki mi je poklic še posebej priljubil. Zato sem toliko bolj žalosten.

Javnost se danes sprašuje, ali bi se dalo napako popraviti. Jaz pravim, da bi. V časih, ko naj bi Meršol še kar delal za tajno policijo, je na primer nekdanji javni tožilec Vladimir Krivic zagreto in javno popravljal krivice, ki jih je nekoč delal dachauskim obsojencem. Pošteno je priznal, da  so tudi njega izkoristili v montiranih procesih in bil zato nato na čelu tistih, ki so se zavzemali za rehabilitacijo nekdanjih obsojencev. Obsojenci, ki sem jih osebno poznal, so ga zaradi tega neverjetno cenili.

Javnost se tudi sprašuje ali bi moral Meršol storiti moralno in etično dejanje ter odstopiti z mesta poslanca. Vprašanje ni na mestu. Ljudje, ki so se zavestno odločali za sodelovanje z Udbo, nimajo moralnih in etičnih dilem.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Ozna sve dozna!

Četrtek, 15. marec 2012

Prijeten občutek imam v teh dneh, ko se novinarski kolegi obračajo name in me sprašujejo, kako je bilo nekdaj s tujim dopisništvom in Udbo. Ko so mene leta 1988 novačili v Argentini, sem jim nemudoma jasno povedal, da tega ne bom počel in zato, kolikor mi je znano, med dopisniki edini plačal “pošteno ceno”. Sredi mandata so me namreč vrnili domov. Še prej pa sem poskrbel za to, da je moja zgodba izšla v medijih. Dne 22.12.1989 so jo objavili v Mladini, v istih dneh pa so me poklicali tudi z beograjskega alternativnega radia B92, kjer sem jo po telefonu iz Buenos Airesa neposredno v eter spustil še v Beogradu.

Zaradi tega mi danes, 23 let po dogodkih, ni treba trepetati, ko ljudje brskajo po udbinih arhivih in na dan vlačijo tako hude zgodbe, kot je ta z Mitjo Meršolom. Meni je posebno zadovoljstvo naredil že diplomat Marko Sjekloča, ki je v tistih časih prišel na jugoslovansko veleposlaništvo v Buenos Airesu. V svoji knjigi Čez morje v pozabo (str. 257) dogodke osvetljuje še z njihove strani: “Nato je leta 1988 prišlo do manjšega javnega škandala, ki je povzročil zaskrbljenost v veleposlaništvu tudi zaradi mogoče reakcije Argentine, do katere pa ni prišlo. Veleposlaništvo je mlademu dopisniku ljubljanskega Dela in državne agencije Tanjug Marku Jenšterletu predlagalo, da ‘posname’  javne manifeste ‘politične’ emigracije, spremlja interno periodiko teh organizacij ipd. Novinar je bil postavljen pred tri alternative: sprejeti ponudbo, jo zavrniti ali pa javno objaviti dogodek. Jenšterle se je odločil za tretjo alternativo in med drugim tudi javno obtožil veleposlaništvo, da so ‘vsi udbovci’, to pa se je spremenilo v bumerang.”

Ob prebiranju dokumentacije v zvezi z Mitjo Meršolom, BBC-jem in njegovih pojasnilih, da nikomur ni naredil škode, pa sem se spomnil na dogodek, ki se mi je zgodil nekje v sedemdesetih letih, ko sem še kot otrok  nekaj pisal na BBC in nato od njih nazaj dobil značko s propagandnim gradivom o angleških katedralah. Ko je oče videl pošiljko in zvedel, da sem pisal tja gor, je čisto znorel. Samo začuden sem ga gledal. Kasneje mi je pripovedoval, da se je sam nekoč odzval na neko anketo BBC-ja, potem pa so k njemu prišli naši udbaši in ga zasliševali o tem zakaj posluša ta radio. Zasliševanje je bilo tako mučno, da so mu za nekaj let vcepili strah pred tujino.  V dokumentih, ki so jih je ob Meršolovem primeru objavili na spletni strani 24ur,  sem zdaj našel naslednje zanimivo sporočilo:

“Rezultate ankete, ki jo je BBC izvedel novembra 1971 je analizirala tudi SDV. Rezultati so bili naslednji:

- anketo je prejelo 1783 poslušalcev

- največ med njimi je bilo starih od 15 do 50 let

- med njimi je bilo po poklicu največ delavcev, kvalificiranih delavcev, kmetov, gospodinj in upokojencev

- po občinah je bilo število tistih, ki so odposlali odgovore naslednje: Ljubljana – 346 oseb, Kranj – 189 oseb, Nova Gorica in Koper – 92 oseb, Maribor in Murska Sobota – 191 oseb, Celje – 161 oseb in Novo mesto – 86 oseb.”

Med tistimi nesrečnimi Kranjčani je bil torej tudi moj pokojni oče, ki se ne bi strinjal s tem, da udbaši niso delali škode.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Owah T’ing na Corn Islandu

Sreda, 29. februar 2012

Ko sem tole prijazno Alexo Brack, novinarko radia La Islena na nikaragovskem Corn Islandu, vprašal, če je naslov plošče Owah T’ing v jeziku tamkajšnjih indijancev Miskito, mi je odgovorila: “Ne, to je po naše. Po kreolsko. Naša stvar.” Our Thing, torej. Plošča se že nekaj dni vrti na mojem predvajalniku in prav žal mi je, da v tistih dneh raziskovanja otoka na koncu ni bilo več časa, da bi me taksist Frenky zapeljal gor v hribe k Willgrinu, ki je zame eno prijetnejših odkritij glasbe na otoku. Še Frenky ni vedel, da obstajajo njegovi posnetki. Ko sem ploščo vtaknil v CD predvajalnik njegovega taksija, je kar poskakoval od veselja. Willgrine je tamkajšnji ljudski pevec, na kompilacijsko zgoščenko glasbe z otoka pa so mu uvrstili štiri njegove komade.

Če bo priložnost, se bom na Corn Islands še vrnil. Poleg glasbe mi je ostalo še nekaj kulinaričnih dolgov. Njihovega znamenitega Run Downa sploh nisem poiskusil, saj sem bil preveč okupiran z jastogi na različne načine.

Pa še tega simpatičnega župana Cleavelanda Websterja Terryja bi šel še enkrat pozdravit. Med drugim mi je namreč izrazil željo, da bi se Corn Island prav rad pobratil s kakšnim slovenskim mestom.

Zadnji večer odhoda iz Nikaragve je bilo ravno še toliko časa, da sem skočil do hiše družine Mejia Godoy in se sam takole pobratil z legendarnim Carlosom.

  • Share/Bookmark
Na vrh