95 let Ernesta Cardenala

Ponedeljek, 20. januar 2020

Na današnji dan Ernesto Cardenal, eden največjih še živečih pesnikov na svetu, praznuje častitljivih 95 let. Naj mu zdravje služi še naprej. Imel sem to srečo, da sem ga spoznal v Nikaragvi in nato tudi pripeljal v Slovenijo.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Bianca v Santiagu de Chile

Četrtek, 21. november 2019

Česa vsega se ne najde! Ob digitaliziranju starih diapozitivov sem naletel tudi na ti dve fotografiji Biance Jagger. Slikal sem jo oktobra leta 1988 v Santiagu de Chile, ko sem kot dopisnik Dela in Tanjuga spremljal plebiscit, na katerem se je končala čilska diktatura. Bianca Jagger pa je tja prišla v opazovalni misiji Organizacije ameriških držav. Mnogo let kasneje sem spoznal njeno prijateljico nikaragovsko pisateljico Giocondo Belli, ki mi je med drugim potrdila zanimivo anekdoto iz časa nikaragovske revolucije. Bianca je namreč po rodu iz Nikaragve in sandinisti so ji čisto resno predlagali, da se jim pusti ugrabiti, potem pa bi od Micka Jaggerja zahtevali odkupnino. A je na koncu vse skupaj ostalo le pri tej zanimivi ponudbi.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Moj greh

Ponedeljek, 8. julij 2019

Priznam. Grešim. Od nekdaj. Zdaj, ko sem v službi odgovoren za slovenski jezik, pa še sploh. Moj greh je povezan s tole izjavo Dejana Židana, predsednika Državnega zbora in tudi stranke Socialnih demokratov:
“Vsako branje tuje knjige, ko bi lahko prebiral knjigo, ki je v slovenščini, vsak pogovor, ko ne uporabiš pristne in klene slovenske besede, ogroža naš obstoj kot naroda. ” Gre za izjavo, ki jo je izrekel na XVIII. vseslovenskem srečanju v Državnem zboru.

Moj greh je seveda v tem, da je večina knjig, ki jih v glavnem preberem na vlaku med Kranjem in Ljubljano, v španskem jeziku. Pravkar sem tako končal najnovejši, še topel, roman čilske pisateljice Isabel Allende Largo pétalo de mar, zdaj pa komaj čakam, da mi poštar prinese naročen roman venezuelskega pisatelja Rodriga Blanca Calderóna, ki je seveda v španščini, ampak njegov naslov je The Night. Zanj je avtor pred kratkim dobil prestižno literarno nagrado Mario Vargas Llosa.

Morda bi veljalo razmisliti, da se socialni demokrati čim prej združijo s krščanskimi demokrati, ali pa kar prevzamejo njihovo stranko, saj Dejan Židan s svojimi stališči nadgrajuje najbolj ortodoksne konservativne vrednote, ki jih celo pri sodobnih krščanskih demokratih skorajda ne opazimo več. O tem, da je SD pravna naslednica nekdanje Zveze komunistov in njenega internacionalizma, seveda nima smisla razpredati.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Pet let samote

Sreda, 27. marec 2019

Vest o smrti Gabriela Garcie Marqueza me je doletela ravno med gostovanjem predstave Gola v Peruju. Iz sosednje sobe mi jo je sporočil Alen Jelen, ki jo je slišal po televiziji. Dne 17. aprila bo minilo pet let odkar očeta magičnega realizma ni več med nami. Imel sem to čast in srečo, da sem se leta 2007 v mehiški prestolnici več kot uro lahko na samem pogovarjal z njim. Letos se je zato ob obisku kolumbijske Cartagene spodobilo, da grem še na njegov grob, potem pa še pred eno od njegovih hiš, ki jih je imel na različnih koncih sveta. Zanje je značilno, da imajo vse enake razporeditve prostorov in opremo, saj se je v vsaki od njih vedno hotel počutiti doma.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Glasbeniki Providencie in Kolumbije

Ponedeljek, 25. marec 2019

Zakaj Providencie in Kolumbije, če pa otoki San Andres, Providencia in Santa Catalina tvorijo eno od kolumbijskih provinc? Zato, ker se tamkajšnji prebivalci ne morejo identificirati s Kolumbijo. Iz enostavnega razloga, ker je njihova kultura popolnoma drugačna. Pa še angleško govorijo namesto španščine. Kolumbijske oblasti se v zadnjih letih sicer intenzivno trudijo “kolumbizirati” tamkajšnje prebivalstvo, a to zaenkrat še brani svojo kulturo. Sicer pa se je tole glasbeno popotovanje po kolumbijski kulturi začelo v Cartageni in srečanju s pevko Andreo, nekoč glavno pevko njihove velike rockovske zasedbe Aterciopelados. Tokrat je nastopila samostojno v španskem kulturnem centru. Potem je sledila pot na otok Providencia in na plaži Manzanillo sva se že spoznala z Rolandom Bryanom Edenom, lastnikom tamkajšnjega edinega lokala na plaži. Na domu v vasici San Felipe me je pričakal verjetno najslavnejši otoški glasbenik Elkin Robinson, ki je pred leti Kolumbijo že zastopal na sejmu Womex na Poljskem. Tja me je z motorjem pripeljal Kirby Saams, ki med drugim igra v Rolandovi skupini. Na poti z mopedom po otoku sem v zalivčku Almond Bay naletel na tega simpatičnega lastnika barčka in seveda tudi glasbenika. Njegovo ime je Delmar Robinson. Z veseljem je v baru takoj obesil slovenski balon. Rastafarijanec Jahmin McLean prihaja iz tradicionalne glasbene družine. Živi v hiši na hribu čisto na koncu vasi South West Bay. Hellen Whitakter sem poznal že od prej, saj mi je pred leti njeno ploščo podaril novinar s San Andresa. Nisem vedel, da živi v isti vasi, kjer sem bil nastanjen tudi jaz in da redno nastopa v sosednjem hotelčku. Na koncu sva se v Bogoti po daljšem facebookovskem prijateljstvu še v živo spoznala z Wilsonom Ciefuentesom, ki je bil do pred kratkim vodja orkestra slavnega Carlosa Vivesa. Zdaj pa ima svoj zanimiv projekt Mochilla Groove.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Kostarika in sedem desetletij brez vojske

Torek, 4. december 2018

Tole je res vredno čestitke. Srednjeameriška Kostarika je že 70 let brez vojske. Ukinili so jo, ker so ugotovili, da je ne potrebujejo, pa še predraga je. Predsednik Jose Figueres Ferrer je vojsko ukinil 1. decembra 1948 po koncu državljanske vojne. Naslednje leto so to zapisali še v ustavo, sredstva iz proračuna, ki so bila do tedaj namenjena za oborožitev pa od tedaj namenjajo za izobraževanje in kulturo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so po nemirni Srednji Ameriki divjale revolucije in kontrarevolucije, je Kostarika ohranila nevtralnost, njihov predsednik Oscar Arias pa je vodil mirovni proces in bil na koncu zanj nagrajen z Nobelovo nagrado za mir. Slovenija politikov s tako vizija žal še ne premore.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Reggae, Mehika, Slovenija in vsa naša dediščina

Petek, 30. november 2018

Unescov medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine je na včerajšnjem zasedanju v Port Louisu na Mavritiusu na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva sicer uvrstil idrijsko čipko, ampak v dvorani je postalo najbolj živahno, ko so razglasili, da je na ta seznam prišla tudi reggae glasba iz Jamajke. Tedaj se je v dvorani zaslišala skladba One Love Boba Marleya, jamajška delegacija, na čelu z njihovo ministrico za kulturo in izobraževanje Olivio “Babsy” Grange, pa je veselo zaplesala. Naj bo torej tale objava posvečena temu prelomnemu dnevu. Na dan, ko je reggae prišel med dediščino, je v Mehiki izšla spodnja plošča regijaške skupine Leones Negros,  katere trdno jedro  deluje tudi pod imenom Atletas Campesinos. Na sliki jih vidimo tudi s slovensko zastavo. Pred leti je v njihovih rokah vihrala na festivalu na Soči, kasneje pa so na eni od plošč posvetili ravno njihovemu navdušenju nad našo državo.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Srečanje po dveh desetletjih

Petek, 16. november 2018

Minilo je že več kot dvajset let od našega prvega srečanja. Leta 1997 je Slovensko mladinsko gledališče s predstavo Silence gostovalo na festivalih v brazilskih mestih Ouro Preto in Belo Horizonte. Moj dolgoletni prijatelj Štefan Bogdan Šalej, tedanji predsednik gospodarske zbornice države Minas Gerais in častni konzul Slovenije, mi je ob tej priložnosti organiziral vrsto pomembnih srečanj. Med drugim tudi z vodstvom plesno-gledališke skupine Grupo Corpo. Obiskal sem jih v njihovem gledališču in se tedaj spoznal s Paulom Pederneirasom, umetniškim vodjem skupine, ki mi je podaril monografijo na spodnji sliki. Pred leti so Grupo Corpo že gostovali v Ljubljani, a jih žal zaradi odsotnosti nisem mogel videti. Letos pa smo se vendarle ponovno srečali. Ob Paulu tudi z njegovim bratom Rodrigom, koreografom njihovih predstav. Oba sta se mi prijazno tudi podpisala na gledališki list.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Na vrhu lestvice

Nedelja, 21. oktober 2018

Tole je lestvica najbolj prevajanih špansko pišočih pisateljev. S trojico na vrhu se poznam. Z Marquezom žal ne več, ker je medtem umrl. Borgesa sem zgrešil za dve leti. Umrl je leta 1986, jaz pa sem v Argentino prišel leta 1988. Cervantes je pa tako ali tako iz popolnoma drugih časov.

  • Share/Bookmark
Na vrh

In memoriam – Cveto Sever

Ponedeljek, 15. oktober 2018

V nekrologih poudarjajo, da je bil prvi profesionalni lutkar v Sloveniji. Tedaj sva se tudi spoznala. Ko je oživel lutke v Kranju, sem o tem za Mladino napisal članek Spet lutke v Kranju in jih takoj od tedanjega vodstva Prešernovega gledališča dobil pod nos, da temu ni tako. Poučevati so me začeli o lutkarski zgodovini, a prezrli dejstvo, da je v času, ko jih je Cveto spet začel oživljati, v Kranju vladalo mrtvilo. Šele kasneje so se znova začele znamenite sobotne matineje, ki trajajo še danes. Cveto je v prostorih gradu Kieselstain sam obnovil prostor in pri tem smo mu pomagali mladi člani tedanje Skupine kranjskih kinoamaterjev. Kasneje, ko sem sam prešel v Klub ljubiteljev glasbe, pa smo lahko v njegovih prostorih organizirali nekaj pomembnih koncertov slovenskih alternativnih glasbenikov. Med njimi so bili tudi Srp. Moja fotografija na zadnji strani njihove zgoščenke je nastala ravno v prostorih lutkovnega gledališča Cveta Severja. Moja črno bela fotografija Cveta Severja pa je nastala leta 1981, ravno v času, ko so Srp igrali v njegovem gledališču in sem z njim tudi delal pogovor za Mladino, za katero sem ga tudi slikal.

  • Share/Bookmark
Na vrh