Mladinsko navdušilo na otvoritvi festivala

Torek, 11. september 2012
YouTube slika preogleda

S takim aplavzom je publika na 37. mednarodnem gledališkem festivalu nagradila Ivana Peternelja in Blaža Šefa, ko sta s predstavo Amado Mio odprla letošnji festival. Na njem so se doslej iz Slovenije predstavili Lutkovno gledališče Ljubljana, Mini teater in Prešernovo gledališče iz Kranja. Slovensko mladinsko gledališče je, tako kot vedno, tudi tokrat navduševalo. Igralca sta aplavz požela tudi za tale neformalni in nepredvideni nastop po koncu gostovanja v venezuelskem narodnem parku Mochima.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Na vrh

Mladinsko odpira festival

Ponedeljek, 3. september 2012

Takole zgleda plakat 37. mednarodnega gledališkega festivala v venezuelskih mestih Barcelona in Puerto La Cruz, ki ga bomo v petek odprli Slovenci. Po protokolarnem delu namreč sledi uprizoritev predstave Amado Mio v režiji Ivana Peternelja in izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane.

Že lani so z njo navdušili publiko na festivalu v Čilu, zdaj pa gredo osvajat še Venezuelce. Na tem festivalu so se doslej iz Slovenije predstavili Lutkovno gledališče iz Ljubljane, Mini teater in Prešernovo gledališče iz Kranja. Ob Slovencih bodo letos iz tujine nastopila še gledališča iz Argentine, Brazilije, Kube, Spanije, Portugalske in Italije. Poleg njih pa še 18 venezuelskih skupin.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Porno lutke iz Kolumbije

Torek, 14. avgust 2012
YouTube slika preogleda

Tole bo brez dvoma najbolj polemična predstava letošnjega festivala Lutke 2012. Člani kolumbijske gledališke skupine Adentro Producciones iz Medellina bodo predstavo Porno lutke v okviru festivala Lutke 2012 v četrtek, 13. septembra, ob 22. uri, najprej uprizorili v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, potem pa jo bodo v petek, 14. septembra , ponovili še v kranjskem Prešernovem gledališču.

Zgoraj za poslastico objavljam nekaj odlomkov. S predstavo je že zdaj povezana zanimiva zgodba. Ko so se lutkarji dogovarjali, da bi po Sloveniji gostovali še na Hrvaškem, jim je hrvaška pošta vrnila promocijski material, ker je ocenila, da gre za pornografijo. V Slovenijo pa prihajajo s finančno podporo Ministrstva za kulturo Kolumbije.

Ministerio de Cultura

  • Share/Bookmark
Na vrh

Gneča na nebeški poti

Četrtek, 9. avgust 2012
YouTube slika preogleda

Ko sem včeraj zapisal, da se mi blog spreminja v nekakšen nekrološki medij, nisem niti pomislil, da ga bom moral že danes nadaljevati v tej smeri. V Nebesih postaja vse bolj zabavno in veselo. Tja je od včeraj na poti še Jairo Varela, ustanovitelj legendarne kolumbijske skupine Grupo Niche. Leta 1995 so ga zaprli, ker naj bi sodeloval v trogovini z drogo. V zaporu je preživel štiri leta, potem pa se je vrnil na odre.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Tudi Llorona je odšla

Sreda, 8. avgust 2012

Pred časom mi je nek prijatelj mimogrede navrgel, da moj blog vse bolj spominja na objavljanje osmrtnic. Čisto prav ima, ampak kaj morem, če  mi v Latinski Ameriki kar po tekočem traku v nebo odnaša ljudi, ki so mi neizmerno ljubi. Po Carlosu Fuentesu smo zdaj ostali še brez Chavele Vargas (1919 – 2012), ki so ji tri njene naslednice Lila Downs, Eugenia Leon in Tania Libertad na Trgu Garibaldi v Ciudad de Mexicu ob krsti takole zapele eno njenih najljubših pesmi.

YouTube slika preogleda

Tako je v zadnjih letih Llorono izvajala Chavela Vargas.

YouTube slika preogleda

S poslovitvenega nastopa v mehiški prestolnici je nastala tudi tale čudovita fotografija mehiške fotografinje Rotmi Enciso.

Foto: Rotmi Enciso

  • Share/Bookmark
Na vrh

Vrnitev na Samos

Ponedeljek, 23. julij 2012

Leta 1996 smo ga obiskali prvič in se nato nanj osem let zapored vračali. Potem smo za nekaj let pozornost preusmerili še na druge grške otoke in se letos ponovno vrnili. Samos je vsekakor eden najlepših in najprijetnejših grških otokov, meni ljub tudi zato, ker je poleti nanj tako enostavno priti. Intelekta je edina slovenska agencija, ki ga ponuja v svojih počitniških katalogih. V treh urah si praktično lahko že na plaži. Seveda, če greš v enega od hotelov na plaži Potokaki -  Hydrele ali Arethousa, ki sta v neposredni bližini letališča in od koder lahko občuduješ vzletanje in pristajanje letal. Ker jih ni veliko, hrup ni moteč. Tudi letos sta  dva mopeda čakala že pri prihodu in bila nato z nami vseh 14 dni. V vseh letih sem otok dobro prevozil in prišel do ugotovitve, da je najlepše morje vseeno kar pred vrati hotela.

Tudi tale plaža Potami, ki smo jo obiskali na koncu Intelektinega izleta po otoku, ni bila slaba:

Izlet se je končal v čudoviti vasici Kokkari, kjer smo se spoprijateljili z lastnikoma prijetne gostilne La Casa, ki jo vodita simpatična Nataša in Georgios. Nataša se je rodila na Braču in odraščala v Zemunu, Georgios pa je študiral v Beogradu in se odlično naučil srbsko. Hrana v La Casi je odlična, baklave pa sploh nepozabne.

V vseh teh letih odkar smo Grčijo zamenjali za nekdanje hrvaško morje, se ne morem spomniti ene same slabe izkušnje. Ljudje so še kar prijazni in veseli vsakega turista. Tudi Intelektini vodiči so profesionalci in dobri poznavalci tamkajšnjega okolja. Kriza se letos pozna po tem, da je predvsem manj domačih turistov.

Seveda se mi že zdaj toži po odlični prehrani, ki jo bom pogrešal vse leto. Tole je nekaj utrinkov.

Tole je pa res pravo “tihožitje”. Fotografija je nastala v vasici Spatharei v hribih, ki je znana po tem, da v njej živi največ stoletnikov. V knjigah piše, da sta leta 1829 v vasi živ eli dve ženski. Grammatiki je imela 130 let in 90-letnega sina. Druga ženska Maria pa naj bi dočakala kar 160 let.  Imela je toliko potomcev in tako razvejano družino, da so se že za časa njenega življenja lahko poročali med seboj. Ob vsakem obisku Samosa sem hodil tja gor. Letos sem na žalost ugotovil, da je stara gostilna na osrednjem trgu že zaprta. Predvidevam, da je lastnica, ki je imela že v devetdesetih letih častitljivo starost, vmes umrla.  Zdaj na trgu deluje samo še ena gostilna, v kateri pa ti ouzo vseeno postrežejo na tak način.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Njegov zapor

Petek, 29. junij 2012
YouTube slika preogleda

Tale skladba se na prvi plošči Antonyja Santosa pojavlja pod imenom Te Vas Amor. Na zgoščenki nikjer ni navedeno avtorstvo posameznih skladb, zato sem vedno mislil, da jo je napisal Antony Santos sam. Potem pa sem ugotovil, da je njen avtor Marco Antonio Solis, pesem pa se v originalu imenuje Tu Carcel (Tvoj zapor).

Včeraj so na Dominikanski republiki mojega prijatelja Antonyja Santosa res spravili v zapor. Gre za 24 urni preventivni zapor, po tem izteku pa bodo videli, ali ga bodo spustili na prostost. Očitajo mu plagiate še nekaterih drugih pesmi, glasbenik je to priznal in bil pripravljen na poravnavo, vendar odvetniki avtorjev nanjo niso pristali. Zato po Dominikanski republiki že govorijo, da gre za politični proces. Santos je namreč pred volitvami podpiral na volitvah poraženega predsedniškega kandidata Hipolita Mejio, zdaj pa je najavil svojo kandidaturo za člana kongresa.

  • Share/Bookmark
Na vrh

To ni bilo sto let samote

Ponedeljek, 25. junij 2012

Foto: Simon Kovačič

Leta 1995 so v venezuelskem dnevniku El Universal objavili članek z naslovom “Tomaž Pandur Marii Teresi Castillo preprečil pot v Pekel”. Maria Teresa Castillo, mecenka gledališkega festivala v Caracasu, se je namreč s svojo druščino odpravila na ogled Božanske komedije, Tomaž Pandur pa ji je pred nosom zaprl vrata in začel predstavo. Publika je res vstopala zelo počasi in z začetkom predstave so zamujali. Kasneje je naš režiser pojasnjeval, da naj bi Livio Badurina ne mogel več viseti v zraku, zato je nujno moral začeti predstavo. Maria Teresa Castillo se je pred zaprtimi vrati obrnila, nastal je škandal, nihče ni vedel, kaj bo zdaj. Potem pa ji je Tomaž zvečer poslal ogromen šopek z opravičilom ter ji naslednjega dne rezerviral častni sedež v dvoran. Po predstavi ga je ganjeno objemala.

Maria Teresa Castillo je pred dnevi umrla v Caracasu. Stara je bila 104 leta. Nazadnje, ko sem bil z njo na festivalu, je bila že skoraj slepa in gluha, a je še kar hodila v gledališče. Njeni sorodniki so mi govorili, da v teatru dobesedno oživi. Kadar sem jo obiskal v njeni pisarni v Ateneu de Caracas, sem si na steni lahko ogledoval fotografijo na kateri je objeta s Fidelom Castrom. Bila je osebna prijateljica Aleja Carpentierja in Gabriela Garcie Marqueza, pa še z množico drugih latinskoameriških pisateljev in umetnikov. Bila je soproga Miguela Otere Silve, enega najpomembnejših venezuelskih pisateljev. V rokah njihove družine je tudi osrednji venezuelski dnevnik El Nacional.

Ko nam je v času gostovanja Divine Commedie in Roberta Zucca na svojem domu priredila sprejem, sem prvič videl, kaj je to bogatija. Po stenah so bile slike Dalija, Picassa in drugih slikarjev, neki novinarski kolega pa mi je pripovedoval zgodbo o tem, kako so jo komaj prepričali, da je originalni kip Renoirja s svojega vrta vendarle umaknila v  muzej, kjer so ga ustrezno zaščitili.

Ko se je Hugo Chavez začenjal vzpenjati na oblast, ga je Maria Teresa Castillo javno podpirala. Kako tudi ne, če pa je prihajal s priporočili Fidela Castra. Vsa predvolilna srečanja s kulturniki so potekala v njenem Ateneu de Caracas. Ampak Chavez se je kulturnikom odpovedal že slab mesec po zmagi na volitvah in Maria Teresa Castillo je postala njegov velik kritik.

V spomin na to veliko damo venezuelske kulture je spodaj nekaj najinih slik. Večina jih je nastala v času gostovanja tedanjega Primorskega dramskega gledališča s Plešaste pevko na festivalu, ki je bil nekoč eden najmočnejših na svetu, potem pa je Hugu Chavezu uspelo, da je izginil s sveta.

Foto: Raul Corredor

Foto: Raul Corredor

  • Share/Bookmark
Na vrh

Carlos Fuentes 1928 – 2012

Sreda, 16. maj 2012

Brez besed. Sam nam jih je zapustil ogromno.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Je res Mariborčan?

Petek, 27. april 2012

Foto: Robert Balen

Štajerci so občutljivi. Do Ljubljančanov še posebej. Zato mi ni jasno kako je lahko ljubljanski župan nasedel tistemu, ki mu je predlagal, da se v štajerski prestolnici pojavi z majico, na katero so predelali Kennedyjevo izjavo in zapisali “Ich bin ein Mariborčan”.

Po pisanju Siola v kabinetu župana pojasnjujejo, da so mu jo podarili mariborski poslanci Pozitivne Slovenije. Zdaj seveda skačejo na desnici. Po mojem mnenju povsem upravičeno. Argument je prepričljiv. Ne gre le za to, da se s takimi akcijami spominja na neprijetne nemške čase drugega največjega slovenskega mesta, ampak tudi za to, da je Kennedy nekaj podobnega v Berlinu izjavil v jeziku tamkajšnje države, pri nas pa še vedno velja, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina.

  • Share/Bookmark
Na vrh