Arhiv za kategorijo 'miks'

Ambasador Jagger

Torek, 18. oktober 2011

Foto: Reuters

Pod zgornjo fotografijo je bilo mogoče v naših medijih brati, da je “eden od perujskih državnikov” Micku Jaggerju ob obisku v Limi dejal:  “Vi ste naš zaveznik in vaša prisotnost nam je v našem boju za zaščito gozdov v veliko pomoč. Cenimo, da ste pristali na sodelovanje, saj ste s tem dvignili zanimanje za naše območje”.

Danes se očitno novinarjem ne ljubi raziskovati po ozadju takih novic. Če bi to počeli, bi hitro ugotovili, da je “eden od perujskih državnikov” njihov predsednik Ollanta Humala, ki se je z legendarnim članom zasedbe The Rolling Stones slikal skupaj z ženo Nadine Heredia in perujskim ministrom za turizem Josejem Luisom Silvo.

Perujska vlada je Jaggerja med njegovim turističnim obiskom države proglasila za “ambasadorja amazonskega deževnega pragozda”. Jagger je Peru obiskal z ženo L’Wren in sinom Lucasom.

Koliko Jaggerju pomenijo amazonski Indijanci dovolj zgovorno pove podatek, da se je v perujski amazonski provinci Madre de Dios samo pet minut pogovarjal z njihovim predsednikom Josejem Luisom Aguirrom, saj se mu je mudilo v privatno letalo, ki ga je nato odpeljalo v Cuzco in od tam na svetovno znani Machu Picchu.

Jagger je v Peru prvič prišel leta 1969 in to v spremstvu Keitha Richardsa ter Anite Pallenberg, punce pokojnega Briana Jonesa. Tedaj mu niso podelili nobenega priznanja, ampak so ga skupaj s Keithom Richardsom zaradi neprimernih oblačil  v Limi izgnali iz hotela Crillon.

  • Share/Bookmark

Pridiga ameriškim vernikom

Sreda, 12. oktober 2011
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Drago Jančar je zadnjič, ko se je v Cankarjevem domu pogovarjal z Igorjem Bratožem in španskim pisateljem Josejem Mario Merinom, dejal, da danes vlogo, ki so jo nekoč na javnih zborovanjih imeli pisatelji, zdaj očitno opravljajo filozofi. Slavoj Žižek je namreč ravno v tistem času nagovarjal protestniško množico pred Wall Streetom.

Leta 1986 sem se v Strugi za Teleks pogovarjal z Allenom Ginsbergom in ga med drugim vprašal tudi, kako je  bilo v času velikih demonstracij proti vojni v Vietnamu, v katerih je zelo aktivno sodeloval. Na vprašanje mi je odgovoril: “Demonstracije so teater!”

Zato mi je toliko bolj všeč, ker se iz zgornjih posnetkov nastopa Slavoja Žižka vidi, da slovenski filozof ni le upošteval misli velikega beatnika, ampak jo celo nadgradil. Danes demonstracije niso več samo teater, zdaj so tudi vera. Samo poglejte kako ponižno ameriške protestniške ovčice za slovenskim pridigarjem ponavljajo njegove velike stavke.

Zato pred jutrišnjim shodom Za prostore svobode vsem skupaj v poduk objavljam tole geslo mehiških Indijancev:

  • Share/Bookmark

Mafija, kot del identitete

Torek, 11. oktober 2011

Juan Gabriel Vasquez

To je roman, ki me je navdušil. Verjetno tudi zato, ker sem ga bral ravno v času, ko sem se intenzivno ukvarjal s Pablom Escobarjem. Kolumbijski pisatelj Juan Gabriel Vasquez (Bogota, 1973) je letošnji dobitnik prestižne nagrade Alfaguara, ki mu je prinesla več kot 130 tisoč evrov in izid knjige z naslovom Hrup, ki ga povzročijo padajoče stvari. Zmagal je v konkurenci 608 rokopisov.  Pisatelj se je v romanu lotil obdobja, ki je v zadnjih dveh desetletjih zaznamovalo kolumbijsko družbo. Gre za čase, ko je vsemogočni Pablo Escobar v sožitju z drugimi kolumbijskimi narkomafijci obvladoval državo in ko so mladi v trgovanju z drogo videli idealno priložnost za izhod iz splošne revščine.

Zgodba romana je brskanje profesorja Antonia Yammare po preteklosti pilota Licarda Laverdeja, ki je dvajset let preživel v zaporu, hkrati pa je to tudi brskanje po lastni duši in zgodovini Kolumbije.

Ker sem se v tistih časih novinarsko aktivno ukvarjal z razmerami v Kolumbiji, me toliko bolj fascinira, kako je nekdanja vojna zdaj postala del tamkajšnje kulturne identitete. Ob vrsti takoimenovanih narco corridov, pesmi, ki slavijo Pabla Escobarja, je  ta sodobni Robin Hood vstopil še v svetovno literaturo. Gabriel Garcia Marquez je sicer pred leti o tem napisal knjigo Poročilo o ugrabitvi, ki pa je res novinarsko poročilo in ne fikcija, njegov sonarodnjak Juan Gabriel Vasquez pa je množici spominov sorodnikov, ljubic in drugih sodobnikov na Escobarja, dodal  še fikcijsko podobo nekdanjih kolumbijskih časov, ki so v tej državi na srečo minili, zato pa jih zdaj opazujemo v Mehiki.

  • Share/Bookmark

Po Titovi v Stalingrad

Četrtek, 6. oktober 2011

Pariz

Foto: Marko Jenšterle

Pred leti, ko je bil kulturni minister Sergij Pelhan, jaz pa njegov šef kabineta, ki si je sobo delil s Petrom Božičem, je na ministrstvu strašno završalo, ko je Peter s svojimi literarnimi kolegi prinorel k ministru in mu sporočil, da v Ljubljani ukinjajo Kocbekovo ulico. Med prizadetimi je bil tudi Kocbekov sin, zato dilem ni bilo. S Petrom sva spisala uradni  protest, ki ga je minister nemudoma podpisal, nato pa smo ga poslali v javnost.

Nekaj dni za tem smo doživeli hladen tuš. Ugotovilo se je namreč, da obrobna ulica, ki so jo ukinjali, sploh ni bila poimenovana po Edvardu, ampak nekem drugem Kocbeku. Tega naši pisatelji, niti člani Kocbekove družine niso vedeli.

S to anekdoto sem zapis začel zato, ker so po odločitvi ustavnega sodišča v Ljubljani pravkar ukinili Titovo cesto in ker je v afero znova vmešan že pokojni Peter Božič.

V predvolilnem času bi si bilo za politične spopade med levico in desnico težko zamisliti boljšo temo. Sam pa sem včeraj, ko sem v Dnevniku gledal fotografiji nekdanje  in sedanje Titove ulice, prišel do naslednjega spoznanja:

Če so po Titu, ki je imel nekoč v Ljubljani osrednjo ulico, zdaj poimenovali nek ovinek na ljubljanskem robu, potem je bolje, da ulice res nima.

Ker sem se tudi o novi Titovi nekoč pogovarjal s Petrom  in se mi je pri tem hvalil, kako je s predlogom razdražil  “ta črne”, se mi zdi sedanja, pravkar ukinjena, Titova cesta v Ljubljani za našega nekdanjega predsednika prej žalitev kot slavospev.

Sedanja Titova cesta v Ljubljani

Nekdanja Titova cesta v Ljubljani

  • Share/Bookmark

Baylyjevi sočni obračuni

Ponedeljek, 3. oktober 2011

To sta dve knjigi, ki sem ju v zadnjem času prebral na dušek. Jaime Bayly, ki je pred kratkim, kot kak nogometaš, prestopil k založbi Alfaguara,  je že tako ali tako eden mojih najljubših pisateljev, zdaj pa me je sploh razvedril.

Po tem, ko se je z avtobiografskim pisanjem zameril prav vsem v svoji okolici, med drugim tudi najožjim družinskim članom, se je zdaj končno odločil za fikcijo, v kateri ni več mogoče prepoznati avtobiografskih elementov, a to še ne pomeni, da v njej ne slutimo pisateljeve jeze nad kritiki . Od trilogije sta nam doslej na voljo šele prvi dve knjigi, pa je v njej že toliko mrtvih, da je to pravo veselje.

Jaime Bayly ima tudi drugače zelo veselo in razburljivo osebno življenje. Dolga leta poročen, oče dveh hčerk, je imel v času zakona hkrati dolga leta še ljubimca v Argentini, ki pa ga je zapustil, tako kot tudi ženo. Zdaj ta ljubimec v Buenos Airesu medijsko služi z zgodbami o njunem odnosu, a pri tem ni tako duhovit in sočen kot Bayly. Slednji je tudi nekdanjo ženo zamenjal za precej mlajšo pisateljico, ki je na začetku svoje kariere, poznana pa ni postala zaradi kvalitete svojega literarnega dela, ampak zaradi tega, ker ji je uspelo omrežiti Jaimeja Baylya in mu na svet pripeljati še tretjo hčerko.

Pisatelj medtem pozornost še naprej zbuja s svojimi odmevnimi pogovornimi oddajami na ameriški televiziji ter z akvitnim mešanjem v politiko. Pred zadnjimi predsedniškimi volitvami v Peruju je celo najavljal svojo kandidaturo, na koncu pa je javno podprl na volitvah nato propadlo Keiko Fujimori in se s tem politično postavil na nasprotno stran Maria Vargasa Llose, ki je svoj glas dal Ollanti Humali. Ampak eno je politika, drugo pa literatura. Jaime Bayly stalno poudarja, kako mu je bil najpomembnejši učitelj v literaturi ravno Mario Vargas Llosa. Nič čudnega. Tudi aktualni nobelovec je imel zanimivo življenje. Še posebej tedaj, ko se je poročil s starejšo teto in o tem nato napisal roman. Ko se  je nato od nje ločil, se je raje odločil za sestrično, s katero je srečno poročen še danes.

  • Share/Bookmark

Leta mobilnosti

Ponedeljek, 26. september 2011

Foto: Roberto Neumiller (SOS – Sahel)

Zgornjo fotografijo sem na netu našel ravno v času, ko so moji ljubljanski kolegi bentili zaradi dnevov mobilnosti. Z zaprtim centrom slovenske prestolnice so se v tej “mobilnosti” ustavili ali pa vsaj drastično upočasnili prihodi v Ljubljano. Da bi bila nesreča še večja, se je ravno na začetku teh dnevov poslabšalo še vreme. Dež je poskrbel za dodatne nevšečnosti.

Potniki na zgornji fotografiji z dežjem nimajo problemov. Na cilj pridejo suhi, vprašanje pa je, če pridejo vsi. Podobno kot spodnji v Indiji.

  • Share/Bookmark

Vse manj samote

Ponedeljek, 19. september 2011

Umberto Eco

Moj nečak, ki zelo dobro obvlada sodobne medije komuniciranja, me je pred leti ob prvem zapisu na tem blogu takoj postavil na realna tla: “Tega ne bo nihče bral. Predolgo je!” Objavil sem nekaj na temo Kube, z dobrimi podatki in analizami in niti slučajno še nisem poznal strukture blogerskega bralstva. Ampak nasvet sem takoj upošteval. Ko sem se naučil tekst kombinirati s fotografijami in nato še z video posnetki, se je to res poznalo na branosti. Dolge analize in študije sem začel ohranjati zase, saj je tudi na splošno medijev, kamor bi jih lahko ponujal, vse manj. Pred dnevi sem slišal, da bo menda celo osrednji slovenski dnevnik Delo v kratkem med nas prišel z večjimi fotografijami in naslovi. Vse seveda na račun teksta.

Naj nakladam naprej? Niti slučajno! Bom zelo kratek in jasen, saj me je kolegica Jožica Grgič v sobotnem Delu s svojim tekstom sploh postavila na trdna tla. Umberto Eco je že predelal svoj znameniti roman Ime rože. V oktobru bo izšel  pri založbi Bompiani, ki je izvirnik izdala leta 1980. Nova verzija bo lahkotnejša in sodobneje napisana. Eco je skrajšal besedila v latinščini ter dolge opise.

Ni kaj, zdaj samo še čakam na to, da mi moj ljubi Gabriel Garcia Marquez izda Pet let samote.

Gabriel Garcia Marquez s knjižico o slovenskem jeziku  (Foto: Marko Jenšterle)

  • Share/Bookmark

Argentinski seks

Četrtek, 15. september 2011

Claudia

Antonio

Eden od vicev na račun Argentincev gre tako:

Na samotnem otoku se znajdeta Argentinec in Claudia Shiffer.  Po nekaj dneh strpnosti vendarle seksata in nato jo Argentinec takoj prosi, če si lahko obleče njegove hlače in na glavo da njegov klobuk. Na vprašanje zakaj, ji odgovori: “Nujno moram nekomu povedati, kako sem dal dol Claudio Shiffer!”

Za Argentince menda seks ni seks, če o tem ne morejo govoriti. Tega sem se spomnil v teh dneh, ko so po spletu zaokrožile informacije o tem, kako nesrečni Antonio de la Rua v netreznih trenutkih zdaj na veliko razlaga intimnosti o Shakiri. Kolumbijsko pevko naj bi mučila nespečnost in depresije, nikoli ne kliče svojih staršev, je pravi deloholik, poleg tega pa naj bi bila še nesrečna zaradi travm v otroštvu. Antoniu je poslala kar svojega pomočnika, da mu je povedal, kako je konec njune zveze in mu ob tem ponudila denarno pomoč.

Shakirine “travme” se dobro vidijo na tej sliki:

Antonijevih, ki verjetno pogosto kliče svoje starše, saj je znan postal predvsem zato, ker je sin bivšega argentinskega predsednika in nato kot Shakirin fant, pa  ni na slikah. Njegov odhod iz Shakirinega gnezda je bil po nekdanji hiperinflaciji naslednji hud udarec za Argentince.

  • Share/Bookmark

Kulinarika in kultura

Ponedeljek, 12. september 2011

Tole je pa kulturno – kulinarično poročilo o mojem spremljanju gostovanja Gledališča Ane Monro na turneji po Kolumbiji. Začne se domoljubno z nalepkami na vratih sob v novem kolumbijskem hotelu Muisca, kamor so nas namestili organizatorji Mednarodnega festivala uličnega gledališča v Bogoti. Dve leti nazaj hotela, ki se neposredno drži stavbe organizatorskega gledališča Teatro Taller de Colombia, še ni bilo. V njem smo bili prvi gostje.

Po nenapisanem pravilu je moj prvi obrok, ki si ga sam privoščim ob prihodu v Kolumbijo, vedno tale ajiaco.

Sledijo fotografije iz “zakulisja” uličnega gledališča:

In kulinarični zaključek. Moj zadnji obrok pred odhodom na letališče:

Na postanku v Madridu pa sva se takole spoprijateljila s perujskim promotorjem dominikanskega ruma Brugal. Če si kupil steklenico, ti je promotivno pripadal mojito. Ko pa sem temu Samuelu povedal, da sem bil pred meseci v njegovem Peruju, mi je samoiniciativno zamešal še enega.

  • Share/Bookmark

Po poteh terorizma

Sreda, 7. september 2011

V današnjem Delu je na temo zgornjih treh slik že objavljena moja reportaža o Medellinu Pabla Escobarja. Zanimivo pa je, da sem nekaj dni po obisku Medellina v knjigarni v Bogoti med knjigami o narkoterorizmu in odprtih grobovih naletel na tole slovensko znamenitost (za boljšo vidnost naslovov knjig kliknite na sliko!):

Gledališče Ane Monro, ki je včeraj s prihodom v Slovenijo zaključilo svojo dolgo in uspešno turnejo po kolumbijskih festivalih, pa je publiko navduševalo s svojo miroljubnostjo, čeprav so med drugim nastopili tudi v predelu Medellina, kjer so na stenah še vidna takšna opozorila:

  • Share/Bookmark