Arhiv za kategorijo 'miks'

Je res Mariborčan?

Petek, 27. april 2012

Foto: Robert Balen

Štajerci so občutljivi. Do Ljubljančanov še posebej. Zato mi ni jasno kako je lahko ljubljanski župan nasedel tistemu, ki mu je predlagal, da se v štajerski prestolnici pojavi z majico, na katero so predelali Kennedyjevo izjavo in zapisali “Ich bin ein Mariborčan”.

Po pisanju Siola v kabinetu župana pojasnjujejo, da so mu jo podarili mariborski poslanci Pozitivne Slovenije. Zdaj seveda skačejo na desnici. Po mojem mnenju povsem upravičeno. Argument je prepričljiv. Ne gre le za to, da se s takimi akcijami spominja na neprijetne nemške čase drugega največjega slovenskega mesta, ampak tudi za to, da je Kennedy nekaj podobnega v Berlinu izjavil v jeziku tamkajšnje države, pri nas pa še vedno velja, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina.

  • Share/Bookmark

Avtožar

Četrtek, 12. april 2012

Tole so pa moje sanje. Z žari sem namreč obseden. Uživam v počasni peki na ognju in ni ga lepšega od pogleda na meso, ki se na njem počasi cmari.

Zgornje slike so iz Bogote. Tak avto bi imel tudi sam. Ali si predstavljate? Ko žerjavica popusti, se samo zapelješ en krog, pa je žar spet pravi. Ne vem le to, kje je v tem avtu rezervoar za bencin.

  • Share/Bookmark

Nepričakovano srečanje

Torek, 10. april 2012

Bogota je bila vedno mesto presenečenj. Pred leti sem se v njej na iberoameriškem gledališkem festivalu nepričakovano spet srečal z Lilo Downs in njenim možem Paulom Cohenom, letos me je sredi gostovanja presenetila novica, da v kolumbijsko prestolnico nenadoma prihaja Manu Chao.

Kolumbijski prijatelji so mi pomagali, da sva se v miru dobila na predvečer njegovega brezplačnega koncerta na Plaza de Bolivar, kamor ga je prišlo poslušati 30 tisoč ljudi. Nastopil je ob 8. uri zvečer, ob 3. uri popoldne pa so osrednji trg v Bogoti že zaprli, saj na njem ni bilo več prostora. Sam sem bil med srečneži, saj me je Manu uvrstil na listo povabljencev. Zvečer mi je v hotelu najprej podpisal najino sliko iz Ljubljane.

Nato pa naju je njegova prijazna kolegica Elizabeth Ibarre slikala še enkrat. Ta slika je sploh dobra, saj se nama je nepričakovano pridružil še Gabriel Garcia Marquez. Elizabeth je profesionalno opravila svoje delo. Le kako tudi ne, če pa je fotografinja v pariškem nočnem klubu Moulin Rouge.

Nastop Manua Chaua ni bil povezan z gledališkim festivalom. Tam je bil glavna zvezda nekdo drug. Letos se je vse vrtelo okoli ameriškega filmskega igralca Tima Robbinsa, ki je na festival prišel kot režiser Orwelovega dela 1984. Spoznala sva se že ob njegovem prihodu v hotel, nato pa redno srečevala na nočnih festivalskih zabavah.

  • Share/Bookmark

Čakajoč na Brugal

Sobota, 7. april 2012

Brugal je med mojimi najljubšimi rumi. Očitno je bila Dominikanska republika članom Drame SNG iz Ljubljane usojena, preden so se tega sploh zavedali. Ko smo namreč na gostovanju v Bogoti z letališča prispeli v hotel Cosmos 100, nas je v njem najprej pričakal moj dolgoletni prijatelj Freddy Ginebra, direktor Case de Teatro v Santo Domingu in selektor njihovega gledališkega festivala. Iz torbe je skrivnostno potegnil steklenico Brugala in nam natočil prve opojne kozarčke. Potem, ko sem se namestil v sobi, sem s Freddyem in njegovima prijateljema takole sedel za mizo in začel naše prve pogovore o gostovanju na njihovem festivalu. Ti pogovori so se nato izpopolnjevali ponoči, na  festivalskih žurih v Carpi Cabaretu.

Freddy si je osebno ogledal stoto predstavo Ko sem bil mrtev in šel po njej za oder čestitat režiserju Diegu de Brei ter nazdravil vsej gledališki ekipi. Freddy Ginebra je po ogledu predstave Dramo SNG za prihodnje leto že povabil na gostovanje v Santo Domingo.

Na letališču v Madridu me je ob povratku znova pričakal moj tamkajšnji znanec Samuel, ki v duty free shopu promovira Brugal. Tudi tokrat mi je postregel z njegovim rumom, ki je navdušil tudi Janeza Škofa.

Nekaj je bilo res v zraku. Na avtobusu, ki nas je iz Benetk peljal v Ljubljano, so nam predvajali Avatarja. In kdo ima v njem glavno vlogo? Ja, Zoe Saldana, največja dominikanska filmska zvezda.

  • Share/Bookmark

Novinarstvo in etika

Sobota, 17. marec 2012

Novinarstvo je poklic, ki ga ne bi smeli omadeževati. Še posebej ne eminentni novinarji in nekdanji profesorji na fakulteti, ki so zanj vzgajali številne generacije. Ta poklic je zame primerljiv samo še s sodstvom. Novinarji ne bi smeli biti člani političnih strank. Zame so vsi novinarski kolegi, ki so vstopili v politiko,  za novinarstvo avtomatično izgubljeni. V prihodnje jim ne zaupam več, pa še za nazaj sem postal skeptičen. Novinarji bi morali biti na strani resnice in zagovorniki tistih, ki nimajo pravic, ne glede na njihova politična prepričanja. Ko ljudje res nimajo več kam, vedo pa, da se jim godi krivica, navadno pokličejo še novinarje. Novinarja je lahko poklicati na pomoč, če imaš čisto vest. Od njega pa bežiš, kadar je nimaš. Zato sam ves čas opozarjam na to, da se javnosti ne bojim. Kvečjemu nasprotno, javnost je moje najmočnejše orožje. To se je pokazalo leta 1989, ko sem še v Argentini, o problemih z Udbo brez dlake na jeziku spregovoril za Mladino. Z Vinkom Vasletom sva povedala mojo zgodbo, ki je odmevala po vsej Jugoslaviji.

Primeru Meršol bi zdaj  nekateri radi znižali težo in žal so med njimi tudi taki, ki jih zelo cenim. Jurij Gustinčič je recimo za Večer (16. 3. 2012) dejal: “To je del profesionalnega življenja v vsaki moderni državi in ni razlike med socialističnimi in kapitalističnimi državami oziroma ideologijami. Ne vidim razloga za Meršolov odstop. Počel je to, kar počne večina novinarjev. Večina nas je bila jugoslovanskih patriotov in smo počeli, kar smo smatrali, da je dobro za Jugoslavijo. Enako razmišljamo sedaj v primeru Slovenije.”  Tudi Meršol se brani s tem, da smo takrat živeli v drugi državi, v drugačnem sistemu in okoliščinah in da ob odhodu v London ni deloval proti državi, ampak za njo. (24ur; 15. 3. 2012)

Pa te obrambe res zdržijo? Na enak način se namreč lahko branijo vsi nekdanji stalinistični novinarji v bivši Sovjetski zvezi, da o tistih v nacistični Nemčiji sploh ne govorim. Tudi oni so samo branili državo in njen tedanji sistem, s tem,  da je njihov Hitler, za razliko od Tita,  na oblast celo prišel po demokratični poti.

Iz dokumentov, ki so objavljeni na spletu, se da razbrati, da naj bi se Meršol z vednostjo Udbe že prijavil na razpis za delo v BBC-ju. Obstaja možnost, da je delo za tajno policijo opravljal še v času, ko sem se jaz pri njem učil novinarske obrti. Za to sem mu še danes hvaležen, saj je bil ravno on moj prvi urednik in čudovit mentor, ki mi je poklic še posebej priljubil. Zato sem toliko bolj žalosten.

Javnost se danes sprašuje, ali bi se dalo napako popraviti. Jaz pravim, da bi. V časih, ko naj bi Meršol še kar delal za tajno policijo, je na primer nekdanji javni tožilec Vladimir Krivic zagreto in javno popravljal krivice, ki jih je nekoč delal dachauskim obsojencem. Pošteno je priznal, da  so tudi njega izkoristili v montiranih procesih in bil zato nato na čelu tistih, ki so se zavzemali za rehabilitacijo nekdanjih obsojencev. Obsojenci, ki sem jih osebno poznal, so ga zaradi tega neverjetno cenili.

Javnost se tudi sprašuje ali bi moral Meršol storiti moralno in etično dejanje ter odstopiti z mesta poslanca. Vprašanje ni na mestu. Ljudje, ki so se zavestno odločali za sodelovanje z Udbo, nimajo moralnih in etičnih dilem.

  • Share/Bookmark

Ozna sve dozna!

Četrtek, 15. marec 2012

Prijeten občutek imam v teh dneh, ko se novinarski kolegi obračajo name in me sprašujejo, kako je bilo nekdaj s tujim dopisništvom in Udbo. Ko so mene leta 1988 novačili v Argentini, sem jim nemudoma jasno povedal, da tega ne bom počel in zato, kolikor mi je znano, med dopisniki edini plačal “pošteno ceno”. Sredi mandata so me namreč vrnili domov. Še prej pa sem poskrbel za to, da je moja zgodba izšla v medijih. Dne 22.12.1989 so jo objavili v Mladini, v istih dneh pa so me poklicali tudi z beograjskega alternativnega radia B92, kjer sem jo po telefonu iz Buenos Airesa neposredno v eter spustil še v Beogradu.

Zaradi tega mi danes, 23 let po dogodkih, ni treba trepetati, ko ljudje brskajo po udbinih arhivih in na dan vlačijo tako hude zgodbe, kot je ta z Mitjo Meršolom. Meni je posebno zadovoljstvo naredil že diplomat Marko Sjekloča, ki je v tistih časih prišel na jugoslovansko veleposlaništvo v Buenos Airesu. V svoji knjigi Čez morje v pozabo (str. 257) dogodke osvetljuje še z njihove strani: “Nato je leta 1988 prišlo do manjšega javnega škandala, ki je povzročil zaskrbljenost v veleposlaništvu tudi zaradi mogoče reakcije Argentine, do katere pa ni prišlo. Veleposlaništvo je mlademu dopisniku ljubljanskega Dela in državne agencije Tanjug Marku Jenšterletu predlagalo, da ‘posname’  javne manifeste ‘politične’ emigracije, spremlja interno periodiko teh organizacij ipd. Novinar je bil postavljen pred tri alternative: sprejeti ponudbo, jo zavrniti ali pa javno objaviti dogodek. Jenšterle se je odločil za tretjo alternativo in med drugim tudi javno obtožil veleposlaništvo, da so ‘vsi udbovci’, to pa se je spremenilo v bumerang.”

Ob prebiranju dokumentacije v zvezi z Mitjo Meršolom, BBC-jem in njegovih pojasnilih, da nikomur ni naredil škode, pa sem se spomnil na dogodek, ki se mi je zgodil nekje v sedemdesetih letih, ko sem še kot otrok  nekaj pisal na BBC in nato od njih nazaj dobil značko s propagandnim gradivom o angleških katedralah. Ko je oče videl pošiljko in zvedel, da sem pisal tja gor, je čisto znorel. Samo začuden sem ga gledal. Kasneje mi je pripovedoval, da se je sam nekoč odzval na neko anketo BBC-ja, potem pa so k njemu prišli naši udbaši in ga zasliševali o tem zakaj posluša ta radio. Zasliševanje je bilo tako mučno, da so mu za nekaj let vcepili strah pred tujino.  V dokumentih, ki so jih je ob Meršolovem primeru objavili na spletni strani 24ur,  sem zdaj našel naslednje zanimivo sporočilo:

“Rezultate ankete, ki jo je BBC izvedel novembra 1971 je analizirala tudi SDV. Rezultati so bili naslednji:

- anketo je prejelo 1783 poslušalcev

- največ med njimi je bilo starih od 15 do 50 let

- med njimi je bilo po poklicu največ delavcev, kvalificiranih delavcev, kmetov, gospodinj in upokojencev

- po občinah je bilo število tistih, ki so odposlali odgovore naslednje: Ljubljana – 346 oseb, Kranj – 189 oseb, Nova Gorica in Koper – 92 oseb, Maribor in Murska Sobota – 191 oseb, Celje – 161 oseb in Novo mesto – 86 oseb.”

Med tistimi nesrečnimi Kranjčani je bil torej tudi moj pokojni oče, ki se ne bi strinjal s tem, da udbaši niso delali škode.

  • Share/Bookmark

Owah T’ing na Corn Islandu

Sreda, 29. februar 2012

Ko sem tole prijazno Alexo Brack, novinarko radia La Islena na nikaragovskem Corn Islandu, vprašal, če je naslov plošče Owah T’ing v jeziku tamkajšnjih indijancev Miskito, mi je odgovorila: “Ne, to je po naše. Po kreolsko. Naša stvar.” Our Thing, torej. Plošča se že nekaj dni vrti na mojem predvajalniku in prav žal mi je, da v tistih dneh raziskovanja otoka na koncu ni bilo več časa, da bi me taksist Frenky zapeljal gor v hribe k Willgrinu, ki je zame eno prijetnejših odkritij glasbe na otoku. Še Frenky ni vedel, da obstajajo njegovi posnetki. Ko sem ploščo vtaknil v CD predvajalnik njegovega taksija, je kar poskakoval od veselja. Willgrine je tamkajšnji ljudski pevec, na kompilacijsko zgoščenko glasbe z otoka pa so mu uvrstili štiri njegove komade.

Če bo priložnost, se bom na Corn Islands še vrnil. Poleg glasbe mi je ostalo še nekaj kulinaričnih dolgov. Njihovega znamenitega Run Downa sploh nisem poiskusil, saj sem bil preveč okupiran z jastogi na različne načine.

Pa še tega simpatičnega župana Cleavelanda Websterja Terryja bi šel še enkrat pozdravit. Med drugim mi je namreč izrazil željo, da bi se Corn Island prav rad pobratil s kakšnim slovenskim mestom.

Zadnji večer odhoda iz Nikaragve je bilo ravno še toliko časa, da sem skočil do hiše družine Mejia Godoy in se sam takole pobratil z legendarnim Carlosom.

  • Share/Bookmark

In Memoriam Mango Ghost

Ponedeljek, 27. februar 2012
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

“Včeraj je umrl eden naših največjih glasbenikov”, mi je pred dnevi v kulturnem centru nikaragovskega Corn Islanda pripovedovala Alexa Brack. Ko mi je povedala, da gre za Mango Ghosta, sem ji odgovoril, da vem za koga gre. V zadnjem času sem se intenzivno ukvarjal z njim in celo našel neke stare plošče njegove legendarne skupine Los Barbaros del Ritmo. Njegovo pravo ime je bilo Joseph Sinclair, umrl pa je star 72 let. Pred tem so mu zaradi bolezni morali odrezati noge, nato pa so mu odkrili še raka na grlu. V Bluefieldu  je pred časom potekala tudi splošna akcija s katerimi so zbirali prispevke za njegovo novo hišo.

Zgornja posnetka objavljam v njegov spomin.

  • Share/Bookmark

Sabu

Torek, 24. januar 2012
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Kaj bi dal, da bi ga srečal. Sabu, moje najnovejše glasbeno odkritje. Prvič sem zanj slišal na neki kompilaciji, ki sem jo prinesel iz Nikaragve, nato pa ga začel intenzivno iskati po internetu. Njegovo ploščo, ki je nekoč izšla kot LP, nato pa so jo prodajali samo še na ilegalnih kasetah, zdaj že imam v obliki CD-ja.

Rad pa bi ga osebno srečal. Ko bom šel v kratkem nazaj, ga bom iskal po Corn Islandu, čeprav nisem čisto prepričan, da tam živi. Ampak v življenju nikoli ne veš.

Sabu je aktivni član Bluefields Sound Systema, na zadnjem posnetku pa ga lahko vidimo na nastopu v zaporu Bluefieldsa. Nekateri člani Bluefields Sound Systema so namreč trenutno tam.

  • Share/Bookmark

Roka za žuganje in ne za poljub

Torek, 3. januar 2012
YouTube slika preogleda

V mojem današnjem intervjuju z Ernestom Cardenalom,  ki ga lahko v celoti preberete v Delovih Književnih listih, mi je nikaragovski pesnik na vprašanje, kako je bilo takrat, ko ga je papež Janez Pavel II. ob prihodu v Managvo  javno kritiziral zaradi njegovega sodelovanja v revoluciji, odgovoril:  “Papež mi je dejal, da moram urediti svoj položaj. Pri tem je meril na položaj duhovnika v revolucionarni vladi, toda njegove zahteve so bile zelo nepravične, saj je nikaragovski nadškof pred tem javno že objavil, da lahko duhovniki, ki imamo položaj v vladi, te opravljamo še naprej. 
S papežem pred kamerami nisem hotel diskutirati. Naša revolucija je bila drugačna od poljske, kjer je bila tamkajšnja komunistična vlada nastrojena proti cerkvi in zato v tej katoliško močni državi ­nepopularna.”

Zornji posnetek  je lepo dopolnilo tega dela pogovora. Iz Cardenalove avtobiografije, ki jo pravkar prebiram, pa sem izvedel še to, da je Vatikan to kritiko skrbno načrtoval. Papež je po izhodu iz aviona mimo protokola izrazil željo, da bi šel pozdravit še ministre. Ko je prišel do Cardenala, je ta avtomatično pokleknil, da bi mu poljubil prstan, papež pa mu je z roko  požugal pred kamerami celega sveta.

  • Share/Bookmark