Arhiv za kategorijo 'miks'

Rade Šerbedžija v Kranju

Četrtek, 7. julij 2022

V devetdesetih letih je Rade Šerbedžija hodil na Ministrstvo za kulturo in obiskoval svoja prijatelja Petra Božiča in ministra Jožefa Školča. S Petrom sva si tedaj delila malo sobo, pri Školču sem bil pa šef kabineta. Tedaj je Rade živel v Ljubljani, mi pa smo mu med drugim urejali slovensko državljanstvo.  Seveda se me on ne spomni več, saj nisem bil njegov glavni sogovornik. Vmes so minila dolga leta, njegov koncert v Kranju pa je bila priložnost, da spet stopim do njega. Seveda se je spomnil tistih let in mi z veseljem podpisal kaseto iz teh časov ter njegov najnovejši CD. Ampak špica tega srečanja je podpis na plošči Ne daj se Ines. To je moje letošnje rojstnodnevno darilo za Ines, ki je imela ob izidu plošče 11 let in se res še kar ne da.

  • Share/Bookmark

Vlady Kociancich, 1941 – 2022

Ponedeljek, 28. marec 2022

Vlady Kociancich, argentinska pisateljica, je v devetdesetih letih prvo intenzivno srečanje s slovensko kulturo doživela ob gostovanju Pandurjeve Šeherezade v Buenos Airesu. Na naše povabilo je prišla na predstavo in nato za Rodno grudo napisala navdušen članek o njej. Ko sem v osemdesetih letih živel v Argentini sem slišal zanjo, a takrat še nisva vzpostavila kontakta. Resnici na ljubo, v tistih časih tudi ona s Slovenci ni iskala stikov. Bila je pač svetovljanka, kot njena literatura. Pa tudi oče se je v Argentini predstavljal za Italijana, čeprav ji je v njeni mladosti govoril slovensko.  Njene korenine so bile sploh prava mešanica kultur, od slovenskih, do francoskih, baskovskih, argentinskih… Do nje je prvi prišel Andrej Rot in jo nagovoril za nastop v okviru prireditev Slovenske kulturne akcije. Kmalu za tem smo jo povabili na srečanje PEN na Bledu, nato pa je v Slovenijo prišla še v času, ko je Cankarjev dom leto posvetil Argentini in njeni kulturi. Tedaj ji je Tina Malič prevedla roman Globine strahu. Od tedaj naprej je začela intenzivno odkrivati svoje slovensko poreklo in tudi ogromno naredila za promocijo Slovenije ter njene kulture v Argentini.

V petek je Vlady umrla v Buenos Airesu.

  • Share/Bookmark

V spomin Marku Breclju

Ponedeljek, 14. februar 2022

Nazadnje sva bila skupaj po njegovi gledališki predstavi v Kranju, a od tega je že nekaj let. Ko je v Sobotni prilogi Dela v intervjuju povedal, da umira in objavil številko mobitela, sem se mu javil. Pred kakim letom sem mu tudi čestital za rojstni dan in zaželel predvsem zdravja. Zahvalil se mi je nazaj. Sicer pa je najino bolj intenzivno druženje povezano z osemdesetimi leti, ko smo v Kranju decembra 1980 pripravili znameniti koncert njega in Fea, ki ga je v celoti mogoče slišati na youtubu in s katerega so tudi te slike. Takrat sta s Feom naredila veličasten nastop, pred kratkim pa sem celo izvedel, da je tedaj prvič javno izvedel Parado. Žal se pred leti z njim ni dalo dogovoriti, da bi ga ob obletnici Kluba ljubiteljev glasbe izdali tudi na CD-ju. Ampak tak je pač bil. V osemdesetih sem z njim naredil intervju za Mladino. Takrat je že imel skupino Marjanov čudni zajec .

Zame bo ostal eden največjih slovenskih glasbenikov, ki je od začetka do konca ostal zvest samemu sebi. In tudi nam, ki smo ga imeli radi.

  • Share/Bookmark

Manu Chao na Belopeških jezerih

Ponedeljek, 2. avgust 2021

Prvič sem ga videl leta 2002, ko je nastopil v Križankah, naslednjič je bilo leta 2006 na Antiimperialistični tribuni pred ameriškim interesnim centrom na Kubi, ko mi je kubanski novinarski prijatelj omogočil, da smo ga z družino lahko gledali čisto pod odrom. Za nami je bilo namreč milijon kubanske mladine, ki je prišla na njegov koncert. Leta 2011 sva se spoznala pred koncertom v Hali Tivoli in od tedaj naprej se tole prijateljstvo krepi. Leta 2012 sem bil z njim pred koncertom v kolumbijski Bogoti (v petek mi je podpisal najino sliko s tega srečanja, na kateri sem oblečen v majico s podobo Gabriela Garcie Marqueza). Takrat sem ga poslušal v množici mladine na Plaza Bolivar, kamor sem spet prišel le s pomočjo njegovih managerjev. Koncert je bil zastonj, karte so bile v hipu razgrabljene. Poslušal sem ga s skrajnega roba trga, saj sem vedel, kaj se lahko zgodi, če se okoli 50 tisoč ljudi nenadoma začne nenadzorovano vesti. Od koncerta praktično nisem imel nič. Od popoldneva do noči sem prestal na trgu, brez pijače. Videl nisem nič, nekaj sem slišal, ampak občutek je bil vseeno dober. Lahko bi ga v živo gledal po televiziji iz hotelske sobe, saj so ga neposredno prenašali, ampak to ne bi bilo isto. Leta 2013 sva bila skupaj po koncertu v Ljubljani. Od najinega zadnjega srečanja leta 2014 na koncertu pri Trstu je minilo sedem let, a se je še spomnil naše družine, ki ga zvesto spremlja vsa ta leta. V petek nam je po koncertu na Belopeških jezerih zdaj tudi on izrazil željo, da se prihodnje leto znova dobimo in to na festivalu v vasi Ireon na grškem otoku Samos, kamor ga s kolegi festivala vabimo že dolga leta.

  • Share/Bookmark

KLG-jevsko srečanje

Petek, 2. julij 2021

Zvone Tomac nas je takole ovekovečil sinoči, ko smo z Borisom Beletom in Igorjem Vidmarjem v Layerjevi hiši v Kranju obujali spomine na dejavnost Kluba ljubiteljev glasbe. Anekdot, povezanih z Buldožerji in Pankrti je ogromno.  Gojo Bremec, ki je uredil zbornik o dejavnosti društva, je zaslužen za to, da se po dolgem času spet srečujemo z ljudmi, ki so nekoč bistveno vplivali na naš odnos do glasbe. Pa tudi s starimi prijatelji, kot je Zoran Smiljanić, ki je svoje prve stripe začel objavljati ravno v Glasilu Kluba ljubiteljev glasbe, ki sem ga tedaj urejal.

  • Share/Bookmark

Dvajset let vroča zgodba

Četrtek, 24. junij 2021

Tale zgodba je stara dve desetletji. Pred dnevi, ko sva jo z Ivom Barišičem v zabavo navzočih obnavljala na filmskem festivalu v Kranju, mi je dal zeleno luč, da jo zapišem. Obe zgornji fotografiji sta povezani z njo. Tu je znamenito priznanje in Ivo v kostumu gospe Smith iz predstave Plešasta pevka. Prizorišče je mednarodni gledališki festival Teatro a Mil v Santiagu de Chile, na katerem sva z Ivom delila sobo, zgodba gre pa takole:

Nekega večera, ko sem se vračal v hotel, sem v bližnjem baru v strastnem in živahnem pogovoru videl Iva Barišiča in umetniškega vodjo primorskega gledališča Primoža Beblerja. Ko sem se jima pridružil, sem ugotovil, da je Ivo nekje v mestu srečal neko čudovito prostitutko Barbaro, v katero se je popolnoma zaljubil. Ko sem v svoji naivnosti spraševal, kaj je res s tem, mi je Primož pojasnil, da gre za »figurativnost«, za igralsko domišljijo, nerealno muzo ipd. Kljub temu naju je Ivo prepričal, da sva šla z njim do mesta, kjer naj bi Barbaro videl, a je seveda nismo našli. Pot nas je nato zanesla v okoliške bordele, kjer sva predstavnik kulturnega ministrstva in umetniški vodja Iva še pravočasno povlekla na »svobodno ozemlje«, ko smo ugotovili, da njegove Barbare ni notri.

V naslednjih dneh je nekako vendarle prišel do nje in ko me je prvič zaprosil, če lahko za nekaj uric zapustim sobo in se sprehodim po Santiagu, sem mu seveda takoj ugodil. Ob povratku v sobo sem našel Iva sedečega na stolu ob pepelniku polnem ugasnjenih cigaret in postlani postelji, tako, kot jo je zjutraj že pustila sobarica. Jasno je bilo, da v tem času druge osebe ni bilo v sobi. Naslednjega dne se je zgodba ponovila. Spet sem šel na sprehod in ob povratku naletel na enako sceno, zato sem Ivu dejal, da imam ogledov mesta zdaj dovolj, če me bo ven poslal še enkrat, od njega zahtevam, da me ob povratku pričaka s pisnim potrdilom dotične gospodične, da je bil zadovoljen v Santiagu de Chile.

Na dan premiere Plešaste pevke smo se že začeli zbirati v lobbyju hotela, ko je v hotel nenadoma vstopila markantna gospodična, za katero se je že na daleč videlo, da se ukvarja z najstarejšo obrtjo. Ivo je bil še v sobi, s Sergijem Pelhanom in večino ekipe pa smo že čakali na prevoz do gledališča. Gospodična je stopila naravnost do telefonov in kar predstavljal sem si, kako zvoni v najini sobi. Čez nekaj minut je Ivo res priletel dol, stopil do nje in poklical še mene, če lahko prevajam njun pogovor. Povedal ji je, da mora zdaj nujno na predstavo in prosil, če lahko srečanje odložita za nekaj ur, ko bo predstave konec. V tistem trenutku sta v hotel vstopila policist in policistka in prišla do nas. Člani gledališča so prebledeli, saj je vse kazalo na to, da nam bodo tik pred premiero zaprli glavnega igralca. Policist in policistka sta zahtevala naše dokumente in začela spraševati, kaj se dogaja. Ivo pa jima je povsem mirno razlagal, da je igralec v predstavi, ki se bo v kratkem začela in da s svojo čilsko igralsko kolegico ravno rešuje neko strašno zapleteno situacijo iz predstave. Policistoma ni bilo nič jasno, njegova igra je bila tako prepričljiva, da sta nas spustila in odšla.

Ko se je predstava končala, Iva ni bilo na poklon, saj je že drvel proti hotelu. Ob obujanju najinih spominov mi je povedal, da je tekel kar v maski za gospo Smith, odmaskiral se je šele v hotelu. Sam sem si privoščil še nočni ogled Santiaga. Po vrnitvi v sobo me je zadovoljen Ivo čakal s papirjem, na katerem je pisalo: »Gospod Ivo, ste najbolj ljubeč, nežen in spoštljiv človek, kar sem jih kdaj koli spoznala. Želim vam, da bi v vseh stvareh, ki se jih boste lotili, imeli še veliko uspehov. Veliko poljubov. Prisrčno, Barbara«.

Ivo mi je tedaj dejal, da mu ta papir pomeni več kot Borštnikovo priznanje. Po tem, ko sva se po dolgih letih srečala v Kranju, mi je od doma poslal fotografijo tega dokumenta, ki uokvirjen res visi na njegovi steni.

  • Share/Bookmark

Gabo, njegovi zadnji dnevi

Ponedeljek, 21. junij 2021

Tole knjigo sem nestrpno čakal. Rodrigo Garcia, starejši sin Gabriela Garcie Marqueza, je v njej opisal zadnje trenutke življenja svojega očeta in nekaj let zatem tudi matere. Pisatelj je leta 2014 umrl v času velike noči, na veliki četrtek. Ravno tako, kot Ursula Iguarran v njegovem romanu Sto let samote. Malo pred smrtjo je v družinsko hišo v Ciudad de Mexicu priletel ptič, se zaletel v okno in umrl. Tudi pri Ursuli so ptice tedaj izgubile orientacijo, naslednje jutro po očetovi smrti pa je Rodrigo na očetovem stolu opazil mavrico in jo tudi slikal.

Marquezova smrt me je doletela v Limi, glavnem mestu Peruja.  Na vseh naslovnicah tamkajšnjih časopisov je bila naslednje jutro njegova podoba. Eden od naslovov je dejal, da se je začelo sto let žalosti.

  • Share/Bookmark

Po dolgih letih z Ivom

Sobota, 19. junij 2021

Z Ivom Barišičem imam najboljše anekdote z mojih obiskov gledaliških festivalov v Latinski Ameriki. Ena od njih, iz Santiaga de Chile, je sploh enkratna in o tem se strinja tudi Ivo. Z njim sva se v teh dneh ponovno srečala v Kranju, na festivalu KRAFFT, kjer mi je tudi dal zeleno luč, da  zgodbo zapišem. V naslednjih dneh to storim na tem blogu in zraven objavim še ključni dokument.

Ivo je bil osrednja zvezda festivala KRAFFT, dobil je nagrado za življenjsko delo, Marcel Štefančič jr. pa mu je napisal filmsko monografijo.

Najina najboljša anekdota je povezana z drugo fotografijo iz predstave Plešasta pevka (režija Vito Taufer), v kateri je Ivo igra gospo Smith. V  Latinski Ameriki se še danes spominjajo njegovega lika, čeprav je od tedaj minilo že dvajset let.

  • Share/Bookmark

Melita Vovk osebno

Petek, 18. junij 2021

Na prvi fotografiji je ekipa (Matjaž Završnik, Špela Repnik, Andreja Završnik, Lidija Pavlovčič, Ana Marija Kunstelj, Marija “Duda” Vovk in Janez Fajfar), ki je včeraj na Bledu predstavila čudovito razstavo, ki pod skupnim imenom “Melita Vovk osebno” na več mestih na Bledu in Ljubljani predstavlja opus lani preminule slikarke Melite Vovk.

S slikarko me veže kup spominov, med drugim tudi ta, da sem z njenim bivšim možem Bojanom Štihom naredil zadnji intervju pred njegovo smrtjo, s hčerko Ejti pa sva dolgoletna prijatelja. Melita Vovk je redno obiskovala moje projekte, ki sem jih imel na Bledu. Prišla je na koncert argentinske skupine Huerque Mapu (na sliki z njimi je poleg nje tudi organizator koncerta Leo Ličof), udeležila se je tudi recitala nikaragovske pesnice in pisateljice Gioconde Belli. Na zadnji sliki sem ju jaz ujel skupaj. Novinarski kolega Mirko Kunšič pa naju je slikal tudi v Ljubljani (druga fotografija), ko sva se srečala na razstavi njene hčerke Ejti Štih.

  • Share/Bookmark

Sir Charles Carter 1943 – 2021

Petek, 21. maj 2021

Ko sem leta 2018 potoval na Bahame z namenom, da obudim spomine na glasbenika Exumo, je bil Sir Charles Carter eden od ljudi, ki so mi največ pomagali. Bil je prijatelj z Exumo, pomagal mu je že v mladosti, še posebej pa potem, ko je že zaslovel v ZDA. Z njim sem naredil daljši pogovor, on pa z mano za njegov radio, saj se mu je zdelo neverjetno, da nekdo iz daljne Slovenije na Bahame pride samo zaradi Exume.

V svoji bogati novinarski in producentski zgodovini je bil Sir Charles Carter med drugim tudi minister za zunanje zadeve in minister za zdravstvo, najpomembnejša pa je njegova vloga promotorja bahamskih umetnikov, predvsem glasbenikov. Za njegove zasluge mu je angleška kraljica tudi nadela naziv Sir. Pred dnevi me je doletela žalostna vest, da je umrl.

Ob mojem obisku je bil posebej zgrožen, ko sem mu povedal, da sva s hčerko Exume na pokopališču komaj našla glasbenikov grob, saj je neoznačen in zanemarjen. Tedaj je začel klicati svoje prijatelje in mi dejal, da mu bodo na njem postavili obeležje. Ne vem, če se je to potem zgodilo. Ampak vsaj v času mojega bivanja na Bahamih sta bili na grobu dve slovenski sveči. Eno sem šel posebej zanj iskat na Brezje.

  • Share/Bookmark