Manu Chao na Belopeških jezerih

Ponedeljek, 2. avgust 2021

Prvič sem ga videl leta 2002, ko je nastopil v Križankah, naslednjič je bilo leta 2006 na Antiimperialistični tribuni pred ameriškim interesnim centrom na Kubi, ko mi je kubanski novinarski prijatelj omogočil, da smo ga z družino lahko gledali čisto pod odrom. Za nami je bilo namreč milijon kubanske mladine, ki je prišla na njegov koncert. Leta 2011 sva se spoznala pred koncertom v Hali Tivoli in od tedaj naprej se tole prijateljstvo krepi. Leta 2012 sem bil z njim pred koncertom v kolumbijski Bogoti (v petek mi je podpisal najino sliko s tega srečanja, na kateri sem oblečen v majico s podobo Gabriela Garcie Marqueza). Takrat sem ga poslušal v množici mladine na Plaza Bolivar, kamor sem spet prišel le s pomočjo njegovih managerjev. Koncert je bil zastonj, karte so bile v hipu razgrabljene. Poslušal sem ga s skrajnega roba trga, saj sem vedel, kaj se lahko zgodi, če se okoli 50 tisoč ljudi nenadoma začne nenadzorovano vesti. Od koncerta praktično nisem imel nič. Od popoldneva do noči sem prestal na trgu, brez pijače. Videl nisem nič, nekaj sem slišal, ampak občutek je bil vseeno dober. Lahko bi ga v živo gledal po televiziji iz hotelske sobe, saj so ga neposredno prenašali, ampak to ne bi bilo isto. Leta 2013 sva bila skupaj po koncertu v Ljubljani. Od najinega zadnjega srečanja leta 2014 na koncertu pri Trstu je minilo sedem let, a se je še spomnil naše družine, ki ga zvesto spremlja vsa ta leta. V petek nam je po koncertu na Belopeških jezerih zdaj tudi on izrazil željo, da se prihodnje leto znova dobimo in to na festivalu v vasi Ireon na grškem otoku Samos, kamor ga s kolegi festivala vabimo že dolga leta.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 2. Avgust, 2021 ob 11:28 v kategoriji miks.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !