Arhiv za Junij, 2021

Dvajset let vroča zgodba

Četrtek, 24. junij 2021

Tale zgodba je stara dve desetletji. Pred dnevi, ko sva jo z Ivom Barišičem v zabavo navzočih obnavljala na filmskem festivalu v Kranju, mi je dal zeleno luč, da jo zapišem. Obe zgornji fotografiji sta povezani z njo. Tu je znamenito priznanje in Ivo v kostumu gospe Smith iz predstave Plešasta pevka. Prizorišče je mednarodni gledališki festival Teatro a Mil v Santiagu de Chile, na katerem sva z Ivom delila sobo, zgodba gre pa takole:

Nekega večera, ko sem se vračal v hotel, sem v bližnjem baru v strastnem in živahnem pogovoru videl Iva Barišiča in umetniškega vodjo primorskega gledališča Primoža Beblerja. Ko sem se jima pridružil, sem ugotovil, da je Ivo nekje v mestu srečal neko čudovito prostitutko Barbaro, v katero se je popolnoma zaljubil. Ko sem v svoji naivnosti spraševal, kaj je res s tem, mi je Primož pojasnil, da gre za »figurativnost«, za igralsko domišljijo, nerealno muzo ipd. Kljub temu naju je Ivo prepričal, da sva šla z njim do mesta, kjer naj bi Barbaro videl, a je seveda nismo našli. Pot nas je nato zanesla v okoliške bordele, kjer sva predstavnik kulturnega ministrstva in umetniški vodja Iva še pravočasno povlekla na »svobodno ozemlje«, ko smo ugotovili, da njegove Barbare ni notri.

V naslednjih dneh je nekako vendarle prišel do nje in ko me je prvič zaprosil, če lahko za nekaj uric zapustim sobo in se sprehodim po Santiagu, sem mu seveda takoj ugodil. Ob povratku v sobo sem našel Iva sedečega na stolu ob pepelniku polnem ugasnjenih cigaret in postlani postelji, tako, kot jo je zjutraj že pustila sobarica. Jasno je bilo, da v tem času druge osebe ni bilo v sobi. Naslednjega dne se je zgodba ponovila. Spet sem šel na sprehod in ob povratku naletel na enako sceno, zato sem Ivu dejal, da imam ogledov mesta zdaj dovolj, če me bo ven poslal še enkrat, od njega zahtevam, da me ob povratku pričaka s pisnim potrdilom dotične gospodične, da je bil zadovoljen v Santiagu de Chile.

Na dan premiere Plešaste pevke smo se že začeli zbirati v lobbyju hotela, ko je v hotel nenadoma vstopila markantna gospodična, za katero se je že na daleč videlo, da se ukvarja z najstarejšo obrtjo. Ivo je bil še v sobi, s Sergijem Pelhanom in večino ekipe pa smo že čakali na prevoz do gledališča. Gospodična je stopila naravnost do telefonov in kar predstavljal sem si, kako zvoni v najini sobi. Čez nekaj minut je Ivo res priletel dol, stopil do nje in poklical še mene, če lahko prevajam njun pogovor. Povedal ji je, da mora zdaj nujno na predstavo in prosil, če lahko srečanje odložita za nekaj ur, ko bo predstave konec. V tistem trenutku sta v hotel vstopila policist in policistka in prišla do nas. Člani gledališča so prebledeli, saj je vse kazalo na to, da nam bodo tik pred premiero zaprli glavnega igralca. Policist in policistka sta zahtevala naše dokumente in začela spraševati, kaj se dogaja. Ivo pa jima je povsem mirno razlagal, da je igralec v predstavi, ki se bo v kratkem začela in da s svojo čilsko igralsko kolegico ravno rešuje neko strašno zapleteno situacijo iz predstave. Policistoma ni bilo nič jasno, njegova igra je bila tako prepričljiva, da sta nas spustila in odšla.

Ko se je predstava končala, Iva ni bilo na poklon, saj je že drvel proti hotelu. Ob obujanju najinih spominov mi je povedal, da je tekel kar v maski za gospo Smith, odmaskiral se je šele v hotelu. Sam sem si privoščil še nočni ogled Santiaga. Po vrnitvi v sobo me je zadovoljen Ivo čakal s papirjem, na katerem je pisalo: »Gospod Ivo, ste najbolj ljubeč, nežen in spoštljiv človek, kar sem jih kdaj koli spoznala. Želim vam, da bi v vseh stvareh, ki se jih boste lotili, imeli še veliko uspehov. Veliko poljubov. Prisrčno, Barbara«.

Ivo mi je tedaj dejal, da mu ta papir pomeni več kot Borštnikovo priznanje. Po tem, ko sva se po dolgih letih srečala v Kranju, mi je od doma poslal fotografijo tega dokumenta, ki uokvirjen res visi na njegovi steni.

  • Share/Bookmark

Gabo, njegovi zadnji dnevi

Ponedeljek, 21. junij 2021

Tole knjigo sem nestrpno čakal. Rodrigo Garcia, starejši sin Gabriela Garcie Marqueza, je v njej opisal zadnje trenutke življenja svojega očeta in nekaj let zatem tudi matere. Pisatelj je leta 2014 umrl v času velike noči, na veliki četrtek. Ravno tako, kot Ursula Iguarran v njegovem romanu Sto let samote. Malo pred smrtjo je v družinsko hišo v Ciudad de Mexicu priletel ptič, se zaletel v okno in umrl. Tudi pri Ursuli so ptice tedaj izgubile orientacijo, naslednje jutro po očetovi smrti pa je Rodrigo na očetovem stolu opazil mavrico in jo tudi slikal.

Marquezova smrt me je doletela v Limi, glavnem mestu Peruja.  Na vseh naslovnicah tamkajšnjih časopisov je bila naslednje jutro njegova podoba. Eden od naslovov je dejal, da se je začelo sto let žalosti.

  • Share/Bookmark

Po dolgih letih z Ivom

Sobota, 19. junij 2021

Z Ivom Barišičem imam najboljše anekdote z mojih obiskov gledaliških festivalov v Latinski Ameriki. Ena od njih, iz Santiaga de Chile, je sploh enkratna in o tem se strinja tudi Ivo. Z njim sva se v teh dneh ponovno srečala v Kranju, na festivalu KRAFFT, kjer mi je tudi dal zeleno luč, da  zgodbo zapišem. V naslednjih dneh to storim na tem blogu in zraven objavim še ključni dokument.

Ivo je bil osrednja zvezda festivala KRAFFT, dobil je nagrado za življenjsko delo, Marcel Štefančič jr. pa mu je napisal filmsko monografijo.

Najina najboljša anekdota je povezana z drugo fotografijo iz predstave Plešasta pevka (režija Vito Taufer), v kateri je Ivo igra gospo Smith. V  Latinski Ameriki se še danes spominjajo njegovega lika, čeprav je od tedaj minilo že dvajset let.

  • Share/Bookmark

Melita Vovk osebno

Petek, 18. junij 2021

Na prvi fotografiji je ekipa (Matjaž Završnik, Špela Repnik, Andreja Završnik, Lidija Pavlovčič, Ana Marija Kunstelj, Marija “Duda” Vovk in Janez Fajfar), ki je včeraj na Bledu predstavila čudovito razstavo, ki pod skupnim imenom “Melita Vovk osebno” na več mestih na Bledu in Ljubljani predstavlja opus lani preminule slikarke Melite Vovk.

S slikarko me veže kup spominov, med drugim tudi ta, da sem z njenim bivšim možem Bojanom Štihom naredil zadnji intervju pred njegovo smrtjo, s hčerko Ejti pa sva dolgoletna prijatelja. Melita Vovk je redno obiskovala moje projekte, ki sem jih imel na Bledu. Prišla je na koncert argentinske skupine Huerque Mapu (na sliki z njimi je poleg nje tudi organizator koncerta Leo Ličof), udeležila se je tudi recitala nikaragovske pesnice in pisateljice Gioconde Belli. Na zadnji sliki sem ju jaz ujel skupaj. Novinarski kolega Mirko Kunšič pa naju je slikal tudi v Ljubljani (druga fotografija), ko sva se srečala na razstavi njene hčerke Ejti Štih.

  • Share/Bookmark