V spomin na Davida

Sreda, 4. marec 2020

V osemdesetih letih sva bila skupaj v novinarstvu. Srečevala sva se na hodnikih časopisa Delo, v stavbi “črne vdove”, ki so jo nekoč ob časopisu zasedale še vse njegove edicije, poleg tega pa so imeli svoje prostore v njej tudi nekateri tuji dopisniki. David Tasić je tedaj pisal za medije v drugih jugoslovanskih republikah, zato smo bili veliko skupaj. Zelo močan spomin je na neko nedeljo, ko smo se ob dežurstvu skupaj dobili David, Tomaž Gorenc in jaz, saj je Tomaž že nekaj dni za tem, na vsesplošno presenečenje, storil samomor. Potem sem jaz odšel v Argentino, David pa je pristal v slavni četverici. Med procesom proti njim me ni bilo v Sloveniji, spremljal sem ga iz Buenos Airesa in tam pomagal po svojim močeh, predvsem s širjenjem informacij med tamkajšnjo javnostjo.

Po moji vrnitvi sva se spet zbližala. Najprej zato, ker je ponatisnil znamenito Črno mašo dr. Tineta Debeljaka, potem pa še njegov Poljub. Najino najbolj intenzivno sodelovanje pa je bila organizacija simpozija o dr. Tinetu Debeljaku v Škofji Loki, na katerega sva uspela pripeljati cvet slovenske literature. Sama sva naredila simpozij, ki ga običajno razne inštitucije z vsem strokovnim štabom delajo po več mesecev. Poleg tega je David referate nato izdal še v zborniku. Tudi zaradi tega simpozija me je nato v novo službo povabil dr. Andrej Capuder in tu sem še zdaj.

Zgornja fotografija je iz začetka devetdesetih let. V teh dneh sem jo našel čisto slučajno. Ob Davidovi smrti sem slišal, da bo pogreb v družinskem krogu, zato se od njega nisem mogel posloviti. Tudi informacije o tem, da so vendarle organizirali neka srečanja v spomin in celo mašo, so do mene prišle prepozno.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 4. Marec, 2020 ob 11:12 v kategoriji miks.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !