Arhiv za Junij, 2010

Kakšni spomini!

Torek, 29. junij 2010
YouTube slika preogleda

Improvisation on a modal scale je skladba moje mladosti. Pa ne le moje, ampak kar cele generacije v Kranju in širši okolici. Prvi LP dua Clark – Hutchinson je poln prask, pokanja in šumov krožil med nami, dokler ga niso ponatisnili Nemci in smo si lahko kupili svoje izvode. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem skompletiral vse njihove tri plošče, kasneje pa dokupil še Blues, ki je izšel mnogo let kasneje, po razpadu zasedbe, čeprav je šlo v bistvu za prvo, a nikoli izdano ploščo. Clark – Hutchinson sta bila Andy Clark in Mick Hutchinson, včasih pa sta se jima pridružila še Amazing Stephen Amazing in Del Coverley.

Z Mickom Hutchinsonom sem že pred dobrim letom navezal stik, zadnjič pa me je sprejel še za prijatelja na Facebooku, kjer sem odkril, da je pravkar posnel akustično verzijo Improvisation on a modal scale, ki jo lahko poslušate na prvem posnetku. Tu spodaj pa jo lahko slišite v originalu:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Ne greste sami! Italijani in Francozi gredo z vami!

Četrtek, 24. junij 2010
YouTube slika preogleda

Če ne bi spoznal Juana Vasleta in bil v službi dolga leta “cimer” Petra Božiča, me verjetno nogomet še danes ne bi zanimal. Tako, kot me recimo ni pred odhodom v Argentino, saj si tam v dveh letih nisem ogledal nobene nogometne tekme. Na štadionu River Plate sem bil samo enkrat, pa še to zato, ker so na njemu tistega večera igrali Bruce Springsteen, Sting, Peter Gabriel, Youssou N’Dour, Tracy Chapman in drugi. Vsi v okviru kampanje Amnesty International.

Včeraj, še pred tekmo, smo očitno vsi zaposleni v državni upravi dobili tole podporo, ki sicer ni pomagala, veseli pa smo je vseeno bili:

Poslal: “william” <new2596@naver.com>, dne 23.6.2010 14:02:26

Prejemnik:  <gp.mk@gov.si>

V vednost:

Zadeva:        Praying for your country’s win ~!!!

Oh!  Slovenia,

I am praying for your victory in this night in  S.Africa!

You will defeat England!

From S.Korea

William Jeong

Cell Ph.  010-4194-0356

V nogometu sem še zdaj bolj slab,  a sem  zadnjič vseeno fasciniral zagrete kolege s svojim znanjem o angleških nogometnih himnah, še posebej te na zgornjem posnetku.  Nato sem pošteno priznal, da jo poznam zato, ker so jo Pink Floyd uporabili na albumu Meddle. Čeprav je iz angleškega Liverpoola, jo vseeno poklanjam našim zmagovalcem s sporočilom: “Domov ne greste sami! Italijani in Francozi gredo z vami!”

  • Share/Bookmark

Morbidno do konca

Sobota, 19. junij 2010

Tole je pa res morbidno. Mož zgoraj namreč ne drvi v ovinku, ampak leži v mrliški vežici, nekje v ameriški Filadelfiji. No, zdaj niti tam ne več, saj so ga medtem že pokopali. Julio Lopez (39), ki so ga v mrliški vežici namesto v krsto položili na njegov preljubi motor,  je bil po rodu Portoričan. Na koncu so ga vseeno v zemljo zagrebli v krsti z emblemi njegovega priljubljenega motorističnega kluba Smutt Shop Racing.  Pogreb so s pomočjo interneta v živo prenašali na Portoriku.

Pri nas je Sonja Savić pokojnika z avtom v grob pospremila le v filmu, Latinoameričani pa tako kot vedno z resničnim življenjem in smrtjo prekašajo našo fikcijo.

In seveda tista glavna tragikomika!  Ne,  Julio ni umrl zato, ker bi se zaletel z motorjem. S tega sveta ga je odneslo zato, ker se je pri jedi zadušil s hrano.

  • Share/Bookmark

Za Afriko, z vuvuzelami naprej!

Torek, 15. junij 2010

Foto:  AP

Ob gledanju prve tekme tudi sam nisem bil ravno prepričan, če je s televizorjem vse v redu. Če je ta še dober, potem  mora biti nekje v bližini roj čebel ali nečesa podobnega. Potem sem se medlo spomnil nekih zapisov o trobilih, ki da so glasna in značilna za Južno Afriko.

Zadeva mi je zato postala vse bolj zanimiva. Pa ne zaradi tistih 127 decibelov, ki jih dosežejo vuvuzele in s tem preglasijo navijaško trobljo (123,6 dB), boben za sambo (122,2 dB)  ali piščalko (121,8 dB), ampak zato, ker me na moč  zanima kakšna je višina nogometne tolerance. Ali so organizatorji res sposobni do konca prvenstva prepovedati vuvuzele na tekmah, o čemer se že govori?

Vsi spremljevalci svetovnega prvenstva v nogometu, se pravi tisti v Južni Afriki in mi pred televizorji, smo se  soočili z neko doslej precej neznano in nam tujo kulturo, ki je recimo preglasila celo angleško prepevanje nogometnih himen. Kaj hujšega!  Nekje na jugu Afrike so domačini že pred začetkom prvenstva utišali prenapihnjen razviti svet, ki si je doslej lastil pravico tudi nad urejanjem njihovega načina življenja.

In zdaj so pritiski. Ljudje klicarijo na televizije, ker se ne sliši napovedovalcev, nogometaši se pritožujejo, ker zaradi hrupa ne morejo komunicirati na igrišču, selektorji ne morejo kričati svojih navodil… Samo Afričani so nekako tiho in uživajo v  zvoku, ki menda oponaša slone. Jože Okorn v današnjem Dnevniku pojav komentira takole: “Zaradi vuvuzel na tribunah tudi ni pravega navijaškega vzdušja na festivalu nogometa.”  Ni res. Vzdušje je več kot prepoznavno, samo nam, ki menimo, da morajo v nogometu vsi igrati po naših pravilih,  je tuje.

  • Share/Bookmark

Spomin na Voznesenskega

Petek, 11. junij 2010

Avgusta leta 1986 sem šel na “romanje” v makedonsko Strugo na Struške večere poezije samo zato, ker sem vedel, da bo tja po zlati venec prišel Allen Ginsberg. Potem pa sem dobil še “bonus”  v obliki dveh velikih sovjetskih pisateljev – Bulata Okudžavo in Andreja Voznesenskega. Na kaseto sem celo posnel Ginsbergove nastope in tudi branje Voznesenskega. Ginsberg in Okudžava sta umrla istega leta 1997, 1. junija letos pa se jima je tam gor pridružil še Voznesenski. Takole sem v Strugi ujel nekatera zanimiva Ginsbergova srečanja. Tedaj smo se v Strugi spoznali z  Branetom Mozetičem in s Tomažem Šalamunom, ki je zlati venec  v Strugi dobil lani.

Allen Ginsberg in Andrej Voznesenski (Foto: Marko Jenšterle)

Bulat Okudžava (levo) in Allen Ginsberg (desno) (Foto: Marko Jenšterle)

Allen Ginsberg in Desanka Maksimović (Foto: Marko Jenšterle)

  • Share/Bookmark