Arhiv za 20. Maj 2010

Neprikrite demonstracije

Četrtek, 20. maj 2010

Foto: Tit Košir/Večer

Kakšna je razlika med odlično zgornjo sliko Večerovega fotografa Tita Koširja in spodnjo, ki že nekaj let krasi steno moje pisarne?

Na prvi se vidi, da je še Tone Stojko, eminenca slovenske protestniške fotografije, zgrožen nad naivnostjo in neumnostjo današnje protestniške generacije, ki se policiji ponuja kar na pladnju. Zgoraj so nezakriti nasilni slovenski študentski protestniki, na spodnji pa zakriti miroljubni mehiški zapatisti, ki samo stiskajo pesti in oblasti opozarjajo, da jim za svobodo niti slučajno ni treba prositi dovoljenja. Ampak so tudi pri tej nedolžni zahtevi toliko previdni, da so si prekrili obraze.

Zadnji sem, ki bi zagovarjal anonimnost. Anonimne množice in prijave mi gredo celo zelo na jetra, navsezadnje zato, ker se sam z imenom in priimkom izpostavljam že dolga leta. Še bolj od anonimnosti  pa ne prenesem neumnosti. Če ta prihaja iz množice, ki naj bi bila nosilka moje prihodnosti in mi bo v kratkem začela vladati, potem je toliko bolj potrebno opozoriti nanjo.

Ko sem bil dopisnik v Argentini, sem nekoč povsem po naključju padel v središče neredov, ki so nastali ob splošnih demonstracijah. Med množico protestnikov so me privlekli transpartenti s podobo Cheja Guevare in komunistične zastave. S pravo fotoreportersko strastjo sem pritekel do skupine, nameril objektiv vanje in dobil prvo lekcijo, ko je k meni pristopil eden od njih, mi prepovedal fotografiranje ter me ostro nagnal proč. Nekaj minut za tem je počilo. Mirne demonstracije so se hipoma spremenile v nasilje, komunisti, ki sem jih hotel slikati, so imeli v trenutku prekrite obraze, v rokah pa palice, s katerimi so že razbijali izložbe osrednje trgovske ulice Florida v Buenos Airesu. Splošne demonstracije so bile organizirane zaradi krize in lakote v državi, demonstranti pa so iz izložb plenili tehnične aparate ter usnjene in krznene plašče. Policija z vodnimi topovi in solzilcem ni potrebovala dolgo, da je prišla do njih.

Na slikah nezadovoljne študentske mladine pred parlamentom pa  nikjer ne vidimo anarhističnih simbolov in podobne skrajno leve ikonografije. Najbolj junaški so oblečeni v lepe študentske protestniške majice. S kamni v rokah so navdušeno pozirali nacionalnim in komercialnim televizijam, fotoreporterjem in blogerjem, pa še med seboj so se z mobiteli in fotoaparati obeleževali za zgodovino, ki je opisana in posneta že vsa na internetu.

V času naših študentskih demonstracij je morala policija med nas poslati svoje ovaduhe, saj na Toneta Stojka, ki je  pri demonstracijah vedno zraven, zaradi njegovega disidentstva niso mogli računati. Danes imajo policisti lahko delo. Študentje se ovajajo kar sami in najbolj grozno pri tem  je, da tega sploh ne vedo.

  • Share/Bookmark