Arhiv za April, 2010

Preroški grafit

Petek, 30. april 2010

Mimo tega preroškega grafita blizu železniške postaje hodim že kakšno leto dni. Nek anarhist (sodeč po zadnji črki) ga je napisal, ko je v Grčiji prišlo do prvih uličnih protestov in spopadov. Tedaj še ni bilo splošno znano, da je Grčija praktično potopljena. Njen javni dolg znaša več kot 300 milijard evrov, proračunski primanjkljaj pa 12,7 odstotka BDP.

Menda se naslednje domine že majejo. Po vrsti naj bi šlo nekako tako: Portugalska, Španija, Italija… Še ne dolgo tega so v Evropi nasprotovali temu, da bi Grčiji na pomoč priskočili Američani, saj bi bil to poraz za evro, ampak prejšnji teden je Grčija za pomoč že zaprosila Evropsko unijo in tudi Mednarodni denarni sklad (IMF).

Evro na primeru Grčije doživlja hud poraz, saj se Grki o pomoči že pogajajo z Mednarodnim denarnim skladom, ki naj bi jim pomagal s posojilom v višini najmanj do 45 milijard evrov.

Že nekajkrat sem pisal, da se tudi Evropa počasi “latinizira”. Takšne zadolžene države v Latinski Ameriki niso nobena posebnost.

Pred leti, ko je prišlo do gospodarske krize v  Mehiki, so jo ZDA  znale čez noč  rešiti z dodatno finančno injekcijo  v višini 51 milijonov dolarjev, saj so vedele, da bi se v nasprotnem primeru povečal pritisk beguncev na njihove meje. Mehiška vlada pod vodstvom tedanjega predsednika Ernesta Zedilla se jim je oddolžila  s tem, da je v tedaj nemirni Chiapas takoj poslala vojsko. Kakšni interesi pa ZDA vodijo v primeru Grčije? Evropskih emigrantov se ne bojijo, za ameriški ponos pa je na moč pomembno oslabiti evro in pokazati, kako je združena Evropa navadna fikcija.

  • Share/Bookmark

Golobi in internet

Ponedeljek, 26. april 2010

Leta 2008, ko so kubanske oblasti zaprle disidentskega glasbenika Gorkija Aguilo, so njegovi prijatelji s pomočjo sodobnih medijev svetovno javnost o dogodkih obveščali kar iz sodne dvorane, čeprav je internet na Kubi še vedno pod strogim nadzorom, mobilni telefoni in računalniki pa so pregrešno dragi.

Kubanski sistem že dolgo ne more več nadzirati informacij, ki uhajajo z otoka, tako kot tudi ne tistih, ki od zunaj prihajajo na Kubo. Ena zadnjih komunističnih revolucij na svetu se je v slepi ulici znašla tudi zato, ker je izgubila stik z realnostjo.

Včeraj so imeli na Kubi lokalne volitve, na katerih seveda ljudje niso imeli možnosti izbire med kandidati različnih strank, ampak so lahko samo potrdili že določene izbrance. Danes se oblast že hvali s tem, da je bila volilna udeležba 93,5 odstotka in da je bil med volilci tudi Fidel Castro. Ker volitve na Kubi niso obvezne, tako kot v večini drugih latinskoameriških držav, naj bi bila zmaga sistema toliko večja.

Posebno vlogo pri preštevanju glasov so včeraj opravili golobi pismonoše. Za prenos podatkov iz oddaljenih krajev, brez telefonskega in radijskega pokritja, so namreč uporabili več kot 26 tisoč golobov pismonoš. Na Kubi imajo 500 tisoč golobov pismonoš. Aldo Gonzalez, predsednik združenja klubov, pravi, da so kubanski golobi močni in znani po vsem svetu. Specifična klima jih je samo še utrdila in zato lahko v enem dnevi preletijo zelo dolge razdalje iz enega na drugi konec otoka.

Vse bolj pa se utrjujejo tudi “dame v belem”, vse bolj znane Las Damas de Blanco, ki na ulicah Kube protestirajo zaradi tega, ker je režim njihove može, sinove ali očete naredil za politične zapornike. Tudi golobi na njihovi spodnji sliki lahko preletijo iz enega do drugega dela otoka ter širijo novice o tem, kaj se dogaja v državi. Damam so namreč včeraj preprečili, da bi se v skupini mirno sprehodile po eni od avenij Havane.

Design: Rolando Pulido

  • Share/Bookmark

Shakirin plagiat?

Petek, 23. april 2010
YouTube slika preogleda

No, pa imamo dobro glasbeno afero, ki bo pred začetkom nogometnega prvenstva odnesla še vulkanski pepel. Shakiro sem imel zelo rad, ko je v Kolumbiji igrala dober avtorski rock, potem pa se je Antoniom de la Ruo preselila v Miami in na koncu pristala na Bahamih, njena glasba pa je postajala vse bolj izumetničena.

Pred dnevi sta z Antoniem na navdušenje Dominikancev obiskala Dominikansko republiko in se ustavila tudi v enem od tamkajšnjih studijev. Ne vem, ali se je uradna himna svetovnega nogometnega prvenstva v njeni glavi rodila ravno med tem obiskom, ampak primerjave med njeno verzijo ter tem starim posnetkom legendarne dominikanske ženske skupine Las Chicas del Can so zelo zanimive.

Seveda afere nisem odkril jaz. Zanjo sem zvedel z rednim prebiranjem dominikanskega spletnega časopisja ter njihovih blogerjev, ki jim nič ne uide.

YouTube slika preogleda

———————————

Spet moram aktualizirati zapis:

Ravno, ko je Wilfrido Wargas, avtor skladbe skupine Las Chicas del Can, najavil, kako bo Shakiro tožil za 11 milijonov dolarjev, so našli tale, še starejši posnetek kamerunske vojaške godbe Camerun Golden Sounds:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Med Indijance!

Četrtek, 22. april 2010

Samo še do 5. maja si lahko v Plečnikovem hodniku Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) ogledate razstavo Med Indijance!, ki jo je o slovenski antropologinji dr. Branki Sušnik pripravila Helena Janežič, v NUK-u zadolžena za zbirko tiskov Slovencev zunaj Slovenije. Nekoč, ko je v Buenos Airesu gostovala Pandurjeva predstava Šeherezada, so v časopisu Clarin ob odlični kritiki zapisali: “Če jo boste zamudili, se ne pritožujte, da niste bili pravočasno obveščeni.” Naj ta stavek tokrat velja tudi za razstavo o dr. Branki Sušnik, ki je živela med leti 1920 in 1996, marca letos pa je minilo 90. let od njenega rojstva.

Leta 1992 sem imel priložnost Branko Sušnik obiskati v njenem muzeju v paragvajski prestolnici Asuncionu. Prinesel sem ji pismo, v katerem se ji je tedanji kulturni minister Borut Šuklje zahvalil za njeno znanstveno in kulturno delo.  Tedaj mi je v knjigo tudi napisala posvetilo, ki je vidno na zadnji sliki. Pismo Boruta Šukljeta je bilo prvo uradno priznanje samostojne Slovenije za vse njene zasluge, ki so jih sicer v Paragvaju znali ceniti bolje od nas.

Branka Sušnik materialnih priznanj nikoli ni pričakovala, niti zahtevala. To se lepo vidi iz faksimila spodnjega pisma, ki ga je leta 1975 pisala mami in sestri, zdaj pa ga hranijo v arhivu NUK-a. V njem med drugim piše: “Že 30 let samo garam in garam; zaslužim da živim; znanstveno delo tukaj ni plačano, ker se dežela šele razvija kulturno.  Bog je priča: samo delam in živim čisto samotarsko. Če se ime Susnik po meni omenjuje v internacijonalni antropološki znanosti – je to vse, brez dobička.”

Paragvajci so Branki Sušnik že pred leti podarili najpomembnejšo državno nagrado za znanost, njeno podobo so izdali na znamki, pred kratkim pa so po njej poimenovali še eno od ulic v Asuncionu.

Če vam do 5. maja še vedno ne bo uspelo priti do NUK-a, boste imeli novo priložnost za ogled razstave konec julija, ko jo bodo postavili v knjižnici v Medvodah.

  • Share/Bookmark

Spočit ali utrujen?

Torek, 20. april 2010

Bi se peljali s pilotom, za katerega bi vedeli, da že leto dni ni koristil enega samega dneva dopusta? Močno dvomim. Ampak vsi skupaj se že nekaj časa vozimo z vlado, katere predsednik lani ni bil na dopustu. Po poročanju časopisa Žurnal24 predsednik vlade Borut Pahor lani od svojih 38 dni dopusta ni porabil niti enega samega dneva. Najbolj žalostno pri tem je, da se novinarjem to ne zdi nič spornega in so se raje spravili na tiste ministre, ki si ob svojem napornem delu vzamejo čas tudi za počitek, saj dobro vedo, da človeško telo ni stroj. Pa še stroje je treba sem ter tja ustaviti in namazati. Ali smo že pozabili, da je šla Pika Nogavička samo zato v šolo, da je lahko imela počitnice?

Evropa se od Amerike bistveno razlikuje tudi po tem, da je ohranila vsaj še nekaj socialnega čuta in sem sodi tudi pravica do dopusta. Pred časom sem  bral o tem, da so tudi v ZDA nekatera podjetja svoje delavce začela dobesedno pošiljati na “prisilne dopuste”, ko se morajo odklopiti celo od računalnikov in mobilnih telefonov. Ugotovili so namreč, da njihova preutrujenost povzroča nezanesljivost in škodo.

Posebno vprašanje ob tem je še, kaj imajo od deloholikov njihove družine. Ali mogoče neprestano delo ne pomeni tudi bežanja od družine, družinskih obveznosti in družinskih problemov? Potem pa se sprašujemo zakaj rodnost v razvitem svetu pada in zakaj je vse več ločitev.

Pred mnogimi leti sem se v Sao Paulu pogovarjal z danes že pokojnim slovenskim industrijalcem Janezom Hlebanjo, enim najuspešnejših izseljencev po svetu, ki si je iz nič ustvaril zavidljivo bogastvo. To so bili ravno časi porajanja mobilnih telefonov in vsak, ki je imel vsaj nekaj pod palcem, je že mahal s tem čudom tehnike. Hlebanja, ki bi si že tedaj lahko kupil telefonsko centralo, pa je bil dosegljiv samo na stacionarni telefon. Ko sem ga vprašal, kako lahko funkcionira na tak način, mi je enostavno odgovoril: “Če imaš stvari urejene, potem res ni potrebno, da si dosegljiv 24 ur na dan. ”

Oziroma z drugimi besedami: Vsa pokopališča na svetu so polna samih nenadomestljivih ljudi.

  • Share/Bookmark

S škandali vse dalje od Boga

Četrtek, 15. april 2010

Foto: AFP

Ali poznate tisti rek: “Uboga Mehika, tako daleč od Boga, pa tako blizu ZDA.”? Kako bi ga lahko predelali za današnjo Cerkev? Mogoče: “Uboga Cerkev, od škandala do škandala, vse dalje od Boga.”

Še ni dolgo tega, ko so se morali v Vatikanu opravičevati zaradi izjave, da je gonja proti njim zaradi pedofilskih škandalov primerljiva s holokavstom, že jim je kardinal  in vatikanski državni sekretar Tarcisio Bertone (na sliki zgoraj) zakuhal novega. V Santiagu de Chile je namreč izjavil, da so “mnogi psihiatri in psihologi dokazali, da med celibatom in pedofilijo ni povezave, zato pa so mnogi drugi potrdili, da ta zveza obstaja med homoseksualnostjo in pedofilijo”.

Papež Benedikt XVI., na katerega so se po Židih zdaj spravili še homoseksualci,  ima sicer največ težav zaradi pisma, ki ga je kot Joseph Ratzinger podpisal leta 1985 in v katerem pojasnjuje, da bi javno razkritje ameriškega duhovnika Stephena Kiesleya iz San Francisca, ki je nadlegoval otroke, lahko škodilo ugledu Cerkve. Dva angleška zagovornika ateizma Richard Dawkins in Christopher Hitchens zahtevata njegovo aretacijo, ko bo septembra letos prvič obiskal Veliko Britanijo. Upata namreč, da se jima bo posrečilo enako kot tistim, ki so leta 1998 dosegli aretacijo čilskega diktatorja Augusta Pinocheta. Papež naj bi se v Veliki Britaniji ne mogel sklicevati na imuniteto.

Pa smo spet v Latinski Ameriki, na mojem ljubem kontinentu. Toliko gorečih vernikov je tam, a jim v Vatikanu še do zdaj niso namenili papeža. Raje so ga poiskali v protestantsko močni Nemčiji.

  • Share/Bookmark

Mišice in lepota

Torek, 13. april 2010

Ministrica Katarina Kresal je lepa tudi zato, ker nima mišic. Zato mi v preteklih dneh nikakor ni bilo jasno, zakaj jih je prispodobično tako na veliko kazala naokoli, ko pa se nam je vsem zdelo, da bo na koncu LDS ostala v koaliciji. Mogoče ni napačno spomniti, da smo tole “krizo vlade” spremljali skoraj točno leto dni po tem, ko so nekaj podobnega počeli v Zaresu. Aprila leta 2009 je z izstopom iz vlade začel groziti minister Matej Lahovnik, konkretna točka razkola pa  je bil Draško Veselinović s svojo odločitvijo, da Nova Ljubljanska banka podaljša 150 milijonov vreden kredit Infold Holdingu. Samo nekaj mesecev za tem se je zgodila afera Ultra in Zares je danes stranka pri dnu političnega prostora.

Zdi se mi, da so bili ultimati, ki so jih v LDS postavili predsedniku vlade Borutu Pahorju, precej nepomembni, saj sem nekako čutil, da v ozadju poteka le bitka za in proti Barbari Brezigar, še bolj zadaj pa so se mi prikazovali celo bulmastifi. Navsezadnje je, po mojem mnenju, LDS na oblasti ostala ob neizpolnjenih ultimatih, saj je v magnetogramu pogovora med Borutom Pahorjem, Alešem Zalarjem, Barbaro Brezigar in Branko Zobec Hrastar še vedno precej praznega prostora, verjetno najbolj zanimivega branja.

Najbrž nisem edini, ki zdaj s posebnim zanimanjem čaka na rezultate prvega merjenja javnega mnenja, ki bodo najbolje pokazali, koliko je bila LDS-ovska igra prepričljiva za širši krog Slovencev, ki si je s pomočjo komercialne televizije izostril čut za prepoznavanje talentov.  Ga bodo prepoznali tudi pri Katarini Kresal?

Zna se zgoditi, da bo vse skupaj  tudi na levici pripeljalo do strnjevanja vrst. Nekaj, kar smo  pred leti že doživeli na desnici, ko so se celo mnogi cenjeni desni intelektualci, ko so jim ob volitvah izginile nekoč velike, pomembne in vplivne stranke, zatekli pod okrilje Janeza Janše.

In tako bi lahko na koncu v slovenski politiki imeli pet Janezov Janš. Eden bi kraljeval na desnici, štiri pa bi gledali na levici. Trije bi delovali na področju umetnosti, četrti pa se bi skrival za imenom Borut Pahor.

  • Share/Bookmark

Virtualni konec Jugoslavije

Ponedeljek, 12. april 2010

Konec marca je Jugoslavija izumrla tudi v virtualnem svetu. Po štirinajstih letih bivanja v kibernetičnem svetu je namreč izginila končnica “.yu”. Zamenjali sta ju “.rs” za Srbijo in “.me” za Črno goro. Domena “.rs” je sicer dosegljiva že dve leti. Jugoslavija je formalno nehala obstajati leta 2003, ko je začela delovati država  Srbija in Črna gora, dokler niso leta 2006 neodvisnost razglasili še Črnogorci.

Slovenija je bila prva država, ki je razglasila neodvisnost, a še danes marsikje ni vstopila v virtualni svet interneta.

Na primer v tej trgovini Blue Collar Distro, ki trži tudi plošče na uradni spletni strani Lile Downs. Žalosten in jezen, ker nisem mogel že v prednaročilu kupiti njene najnovejše plošče, sem šel tako daleč, da sem o tej sramoti obvestil kar njenega moža, “managerja” in vodjo spremljevalne skupine, ki mi je sicer takoj odgovoril, da bodo to “uredili”, ampak že nekaj časa opažam, da očitno ni bilo storjeno nič. Tudi iz same spletne trgovine sem dobil odgovor, da je to problem pošte in ne njih, pa čeprav sem jim razlagal, da plošče pošiljajo v države od Albanije do Zimbabveja, mi pa smo že nekaj časa v Evropski uniji.

  • Share/Bookmark

Vinjen ali nažgan?

Četrtek, 8. april 2010

Tole je pa res dilema. V današnjih Financah sem prebral članek o tem, da hoče kmetijsko – gozdarska zbornica Slovenije, pod vodstvom Cirila Smrkolja, vinogradnikom v krizi pomagati tudi s tem, da je z dopisom ministrstvi za notranje zadeve in zdravstvo opozorila na zlorabo izraza vinjen. Gre predvsem za primere nesreč, kjer se v poročilih uporablja beseda vinjen, po mnenju zbornice pa bi bilo pravilneje pijan. Za argumentacijo so navedli Slovar slovenskega knjižnega jezika, v katerem je pod “vinjen” navedeno stanje, v katerem se človeku zmanjša sposobnost normalnega, razsodnega razmišljanja in ravnanja, ”pijanost” pa je stanje, ko človek zaradi zaužite pijače ne govori in ne ravna normalno, razsodno in se opoteka pri hoji. Smrkolj med drugim navaja, da tudi zakon o varnosti cestnega prometa izraza vinjen ne pozna. Tam piše samo o vožnji “pod vplivom alkohola”.

Policija se še ni odzvala. Me pa prav zanima, če bodo zdaj začeli ugotavljati še izvor alkohola ali celo drugih opojnih substanc. Če bo voznik recimo nesrečo povzročil zaradi popivanja žganja, bi bil lahko “nažgan”, pod pivom “napirjen”, potem pa pridejo na vrsto še razni zadeteži, pribitki in tako naprej.

P.S.

Komentatorju Geigerju se iskreno zahvaljujem za link oz. dopolnitev mojega teksta, ki je tako dobra, da sem jo moral kot posnetek dodati še tekstu samemu. Zdaj je zapis šele dobil svojo piko na i. Kakšen je na tem posnetku Ciril Smrkolj?

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Združena Kuba

Sreda, 7. april 2010

YouTube slika preogleda

Tole je pa že združena Kuba. Na odru v Miamiju vidite Luisa Bofilla, ki je pred mnogimi leti emigriral v Miami, ter pianista Roberta Carcassesa, ki živi in ustvarja v Havani.  Luisa sem slikal, ko sva pred leti skupaj kosila v kubanski restavraciji na Calle 8 v Miamiju.

Zdaj že nekaj dni doma poslušam samo tole zgornjo ploščo, ki je nastala tudi po zaslugi današnje tehnologije. Na Kubi so posneli glasbo, vokal pa je Luis dodal v Miamiju, saj ima vrata, ki vodijo nazaj na Kubo še vedno zaprta. Ko sem ga vprašal, če se čuti političnega emigranta, mi je odgovoril: “Seveda. S Kube sem šel zato, ker se nisem strinjal s tamkajšnjim režimom. V Havani sem preveč govoril in je že postalo nevarno. Zato sem šel raje ven. Rojen sem bil pred revolucijo in nato v šoli doživel vso indoktrinacijo. Za Cheja Guevaro najprej sploh nisem vedel kdo je, na koncu pa sem ga imel polno glavo. Danes praktično vsa moja generacija živi v tujini. Skoraj vsi so šli ven.” Le nekaj dni pred tem je imel v Miamiju koncert z Robertom Carcassesom in ko sem ga spomnil na to, mi je pojasnil:  “Roberto v Miami ni prišel kot glasbenik. Njegov obisk je bil humanitarnega značaja. Prišel je obiskat sina, potem pa smo njegovo prisotnost izkoristili še za nastop. Jaz sem za izmenjavo. Naj oni prihajajo sem, mi pa tja. To pa seveda ni mogoče. Castrovi tega ne dovoljujejo.”

Luis se mi je zadnjič po Facebooku pohvalil, da je njegova plošča Live in Habana prvi konkretni primer sodelovanja glasbenikov iz Havane in Miamija.

  • Share/Bookmark