Neuvrščeni prijatelji
Petek, 13. november 2009Če na Google odtipkate ime Gadafi, boste najprej dobili tale zadetek iz slovenske Wikipedije, ki je sicer pri biografiji libijskega voditelja, v primerjavi z angleško izdajo Wikipedije, sila skromen, a kljub temu dovolj zgovoren. Nepoučeni bralci bodo takoj izvedeli, da gre za diktatorja, ki je leta 1969 z državnim udarom vrgel monarhijo. Kmalu po tem je postal eden pomembnih Titovih prijateljev in nato še Drnovškovih. Tudi njemu je, kot predsedniku tedanje Jugoslavije, koncem osemdesetih let na srečanju neuvrščenih v Beogradu podaril kamele in nato sredi jugoslovanske prestolnice bival v šotoru.
Premier Borut Pahor, ki je pred dnevi obiskal Libijo in se čisto na koncu za deset minut sestal še z Gadafijem, je, kot pišejo današnje Finance, po tem obisku izjavil: “Libija je zelo specifična država. Josip Broz Tito je na sprejem pri Gadafiju čakal šest ur, jaz pa le eno uro.” Verjamem sicer, da je Gadafi v tistih desetih minutah “požegnal” vse prej sklenjene gospodarske posle, ampak Pahor je še vedno daleč od Tita. Pa tudi močno dvomim, da bi se mu spet uspelo pridružiti združenju neuvrščenih, ki deluje še danes, čeprav mi ne vemo več, kaj se z njimi dogaja.
Na uradni spletni strani vlade o tem obisku med drugim piše: “Vodja države Gadafi se je predsedniku vlade Pahorju zahvalil za obisk ter mu dejal, da ga šteje za prijatelja in je v Libiji vedno dobrodošel.”
Foto: Bor Slana/Bobo
Mogoče mu pa mu pri sestavljanju neuvrščenih lahko pomaga predsednik države dr. Danilo Türk, ki se je aprila lani sestal z venezuelskim predsednikom Hugom Chavezom. Ta je našemu predsedniku dejal: “Vedno boš dobrodošel v Venezueli, kjer boš imel vedno brata in prijatelja.”
Foto: Delo
Objavljeno v Petek, 13. November, 2009 ob 16:56 v kategoriji miks.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
13. November 2009 ob 20:51
Gliha pač vkup štriha, he, he,…
13. November 2009 ob 21:29
Še malo, pa bosta ta dva naša vrla predsednika( s pomočjo “neuvrščenih”) kar celo Jugoslavijo spet uspela skup spravit.
Hja, zgodovina se baje ponavlja, M.
14. November 2009 ob 13:56
No, končno se odpravljamo tja, kjer lahko svojo robo tudi prodamo in dobimo plačano — še bo žurka
14. November 2009 ob 16:26
Če bodo obisku sledili gospodarski posli, potem bo Pahorjevo čakanje dobilo smisel. V nasprotnem primeru pa bo veljal za bedaka.
Tako preprosto je to.
14. November 2009 ob 19:32
Zanimivost
Brat od Gadafija je bil pacient mojega bratranca pok. dr. Franca Jerkiča, ki je zdravil na milanski kliniki. Gadafijev brat je živel v Milanu in je trogoval z orožjem. Zelo rad je prihajal v klub zdravnikov, kjer so igrali tudi na karte. Mojega bratranca in ostale prijatelje zdravnike je povabil v Libijo na počitnice. Vsi so odšli in so se naselili v šotoru, jahali kamele po libijski puščavi in se zelo lepo imeli ob uživanju orientalskega razkošja. Moj bratranec pa ni šel. Med tem časom je umrl Gadafijev brat, a njegov tajnik je mojemu bratrancu večkrat pisal, da povabilo še vedno velja, da ga ima na seznamu povabljenih gostov. Moj 92-letni bratranec je rekel, da bi rad šel v Libijo in če bi ga jaz spremljala. Bolezen ga je prehitela in v Libijo ni nikoli odšel. Vse je ostalo samo pri neizpolnjeni želji, da bi videl to eksotično deželo.
14. November 2009 ob 22:30
no mercy Zidarja vprašej, on ma že polne žepe…za rajo pa zuopet nič…tako ti je to simpl
14. November 2009 ob 23:37
Čudna so pota gospodova- GOSPOSKE ELITE!
15. November 2009 ob 12:10
Pošteni ljudje…
15. November 2009 ob 13:09
Tatjana, potem pa vse to, kar si povedala tukaj, pošlji Gadafiju oz. človeku, ki je zadolžen za to, pa še povabilo skopiraj in povej, kako zelo si je tvoj bratranec želel v Libijo. Povej mu, da si ti še vedno želiš in te bodo povabili posebej! Arabci so izredno gostoljubni.
15. November 2009 ob 15:36
Dajana, ne pride v poštev. Trenutno imam druge načrte.
Ta pesem temelji na logiki matematike.
Predpostavljaj si, da imaš denar in čas.
To je tvoja velika računarska operacija.
Izlet v Ameriko! Se pravi biti ali ne biti,
v teoremu zaobseči tezo, naklonski kot resnice,
da letiš poševno čez kontninent noro srečen.
Videti Ameriko in potem umreti!
Življenje je treba polno uživati.
Iztržiti učinke znotraj teorije možnih številk
svojih prihrankov, lota ali bogate dediščine.
Najameš čarter letalo Segway na Brniku
in odletiš v Ameriko, v romarske kraje,
da obiščeš grob Elvisa Presleya v Memphisu.
Neusahljivi slap tvojih potreb ne bo izdihnil
zadnjega diha, če si petič tudi od blizu ogledaš Niagaro.
V predalu še hraniš slike Marlin Monro
in starega Henrya Millerja iz Manhattana,
obdanega z rekami Hudson, East River in Harlem.
Henry te čaka na Broklynskem mostu,
da gresta na Staten Island s trajektom brati roman
Kozorogov povratnik, ki ti zarine pogled v meso.
Nikoli nisi imel denarja in ne časa za izlet v Ameriko.
Tja hodijo le nepopravljivo vedre osamljene dame
iskati ljubimce na Harlem, razkošno 5. Avenijo ali Times Sqare.
Lahko obiščeš tudi za »ground zero«, kjer sta stala
nebotičnika in greš z ladjo do Kipa Svobode.
Vse je stvar tvoje izbire in napetosti denarnice.
Kremeljski biro bo nadziral tvoj sleherni korak
in tudi danes ne ve, da je stari suhec,
preveden pri naši založbi »Dotik« že umrl
in da ti nisi več Jugoslovan, temveč Slovenec..
Na vratih garaže brez gradbenega dovoljenja,
kjer domujejo drogeraši in Kitajci,
pomahaš Putinu, ki lovi bumerange Bucha.
Blair se smeji na dopustu in bere Aleksandra Velikega.
Henry Miller še vedno žveči gumitvist na sliki.
Hariett Tubman pa kliče: Osvobodimo sužnje!
Spomniš se na kmečko ohcet in Srebrno reko.
Spomniš se na Helenco, na vrečke domačega sušja
in na psa, ki ti pomaha z oguljenim repom,
ko prideš domov, če ti prej ne ukradejo pritljage.
Rolling Stonsi ti prebudijo občutljivost ušesnih dlačic.
Nato te znorijo sveži reperski evergreeni.
Tam srebajo gin in berejo časnik New York Times.
Ko te obrišejo s čistili, se ustaviš z minuto molka
ob Lincolnovem kipu, ki je za las podoben
kipu hrvaškega predsednika Franja Tuđmana.
Raca mandarinka te pelje po aveniji.
Zavit v svetlobo noči hodiš po New Yorku
in se otreseš pogubne lepote zadnjega dolarja.
Kilometre noči bi dal, da bi eno samo noč
prespal pod semaforjem na rtu Dobre Nade
in da te čarterski taksi odpelje domov.
Na Brenčalniku ti dajo v podpis ljubezensko peticijo
za Slovenijo in ji pošlješ tisoč zamolčanih poljubov.
Svoji ljubi prekrasni sončni deželi gora, jezer in rek.
Lep pozdrav
Tatjana
17. November 2009 ob 10:53
Če je res, da je Tito na Gadafija čakal šest ur in da se v te ure šteje pristno čakanje, ne pa čas, ki je pretekel od priveza Galeba, počasnega srebanja čaše konjaka in užitkarskega puhanja kubanske smotke pod afriškim nebom, paradiranja naokrog po prijateljski državi, itn., bo treba poglavje o pompozno samozavestnem Titu menda napisati/prebrati na novo.
Kako pa naj si tolmačimo splet okoliščin, da je Pahor menda ostal pred papeževimi vrati, Gadafi pa ga je sprejel v pičli urici?