Arhiv za September, 2009

Debeljakova simbolična vrnitev

Četrtek, 24. september 2009

Foto: Marko Jenšterle

Takole je sinoči mag. Aleksander Igličar, predsednik Muzejskega društva Škofja Loka, Metki Debeljak Vombergar in Jožejki Debeljak Žakelj, ki sta posebej za to priložnost prišli iz Argentine, svečano izročil listino o posthumnem imenovanju njunega očeta dr. Tineta Debeljaka za častnega člana Muzejskega društva Škofja Loka.

S tem je končana ena od številnih krivic, ki so jih delali enemu najpomembnejših slovenskih literatov. V nekdanjem sistemu je bilo njegovo ime zamolčano, zato so med ustanovitelji muzejskega društva in kasnejšega muzeja vedno omenjali le Franceta Planino in dr. Pavleta Blaznika, zamolčali pa, da je triperesno deteljico “podnuncev” sestavljal tudi dr. Tine Debeljak.

Imel sem to čast in srečo, da sem bil razen članov najožje družine zadnji, ki je dr. Debeljaka še videl v živo. Z njim in njegovo družino sva bila z ženo na večerji pri njih doma. Kmalu za tem je umrl. Moje poročilo o njegovi smrti za Delo, je bil za tedanji režim eden od spornih tekstov, ki so iz mojega dopisništva v Argentini prihajali v Slovenijo.

Z njegovo objavo je povezana tale zanimiva zgodba. Iz Buenos Airesa sem na Delo poslal zelo korektno poročilo, brez napadanj in obtoževanj. Edina stvar, ki sem jo zapisal, je bila, da je bil med vojno odkrit nasprotnik Osvobodilne fronte. Ampak tudi tu ni bilo problemov, saj mu je režim v domovini to stalno očital, Debeljak in njegovi zdomci v Argentini pa so bili na to ponosni.

Potem pa sem čez nekaj dni dobil Delo in ugotovil, da je nekdo v tekst dodal stavek o njegovem navdušenem pozdravu “zgodovinskega sklepa” o priključitvi slovenskega ozemlja k Italiji. Nekaj let kasneje, ko sem bil že v domovini in sem v dokumentaciji iskal članek, sem začuden ugotovil, da obstaja tudi nespremenjena različica poročila, točno taka, kakršno sem iz Buenos Airesa poslal jaz. Prepričan sem bil, da so morali v redakciji po prvi, večerni izdaji Dela (ta je bila dosegljiva že okoli 11. ure zvečer in so jo na dom vozili tedanjim politikom, namenjena pa je predvsem bralcem v oddaljenih krajih Slovenije), dodati še ta del teksta. Ampak tu je bil tekst dodan v prvi izdaji, v vseh naslednjih, vključno z ljubljansko, ki jo bere največ ljudi, je bil objavljeno moje originalno poročilo.

Uganko mi je razrešil Marijan Zlobec, ki je bil tistega dne nočni dežurni urednik. Povedal mi je, da so se v redakciji uredniki s politiki ves dan dogovarjali o tem ali bodo sploh objavili poročilo in nato o tem kakšen mora biti tekst. Na koncu so dosegli kompromis in vanj pritaknili del, ki je na spodnjih slikah označen z rumeno barvo. Potem je prva izdaja Dela izšla, Marijan pa je šel v tiskarno in v vseh ostalih izdajah stavek ročno vrgel ven. Ampak tega nato nihče ni niti opazil več.

  • Share/Bookmark

Osmi dan je Bog ustvaril rock

Ponedeljek, 21. september 2009

Ko je vlada za novega direktorja urada za verske skupnosti imenovala Aleša Guliča, je seveda morala računati na vse posledice, ki jih bo povzročil že sam pogled predstavnikov Cerkve na enega najbolj liberalnih slovenskih politikov. Gulič je s svojim prihodom v parlament simbolično pokazal, da so ideje in dejanja pomembnejše od zunanjega (pogosto lažnega) izgleda. Vendar so slovenski volilci to podobo gledali le en mandat. Na zadnjih volitvah so mu že podelili premalo glasov, da bi v parlamentu še naprej zastopal tako liberalne poglede. Škoda. Meni je namreč Gulič všeč, ker je rocker po srcu.

Zaradi vsega tega si srčno želim, da je imela vlada pri njegovem imenovanju pred očmi njegove ideje in dejanja, ne pa kakšnega podeljevanja služb neuspelim poslancem, a zvestim politikom.

Nedavna dejanja premierja Boruta Pahorja me žal ne prepričujejo ravno v veliko samozavest naše vlade. Preden je šel v Vatikan, je moral dobro vedeti, da bo Gulič ena od osrednjih tem. Navsezadnje mu je to v pogovoru za Družino nakazal že kardinal Franc Rode, saj je to imenovanje opredelil za provokacijo, ki si je ne bi dovolila niti partija. Ker pa je Borut Pahor dober po srcu in spravljiv, je vseeno stopil do Vatikana, a tam srečanja s papežem ni dočakal.

Tu je naredil kapitalno napako. Sestal se je namreč le z državnim tajnikom Svetega sedeža Tarcisijem Bertonejem in kardinalom Francetom Rodetom. Pred njima sicer ni fizično pokleknil, zato pa je to storil simbolično, kar je še bolj boleče. Če naj bi bilo srečanje s papežem res le preloženo, kot trdi premier, potem bi tudi sam lahko rekel, da se bo z njim srečal ob novi priložnosti, na sestanek z omenjenima dvema pa poslal le koga iz svojega spremstva. Tako pa je ugled države Slovenije spustil na zelo nizek nivo. Kot, da se z njo res lahko pogovarja vsak, ki si vzame pet minut časa.

Pankrti sicer pojejo, da je osmi dan Bog ustvaril rock, ampak po mojem ga je Cerkev že naslednji dan prepovedala.

  • Share/Bookmark

Ajvar s tequilo

Nedelja, 20. september 2009

Takole je danes nastajal zame najboljši ajvar.

Vsako leto ob tem času ga delamo pri nas doma. Letošnja paprika je bila sploh dobra. Makedonska iz Mercatorja. Recept je enostaven. 10 kg paprike in 3 kg jajčevcev. Popečeš v pečici, olupiš in dvakrat melješ. Nato soliš in postopoma dodajaš olje. Nekaj ur kuhaš v pečici.

In kako je s tequilo? Ja z Dragotom, ki je tudi posnel prvo fotko, sva jo spila vmes, ko je prišel na obisk.

  • Share/Bookmark

Anarhija v Gorenju

Četrtek, 17. september 2009

V času študija so me zelo zanimali anarhisti. Tako močno, da sem pokupil vse tedaj v naših knjigarnah dosegljive knjige. Še posebej blizu mi je bil Kropotkin. Ko sem na začetku devetdesetih obiskal St. Petersburg (nekdanji Leningrad), sem si šel ogledat tudi Kronstadt, črni madež iz Trockijevega življenja. Čeprav je res, da sem šel v Mehiki tudi na njegov grob.

Ko so na Radiu Študent v času jugoslovanskega komunizma ironično ustanovili prvo anarhistično stranko, sem bil že v Argentini. Še danes mi je žal, da nisem uresničil tedanje zamisli, da bi šel k argentinskim legalnim anarhistom in jih nažical naj jim na RŠ pošljejo podporo.

Zaradi vsega zgoraj naštetega sem bil pri najnovejšem uporu v Gorenju še posebej pozoren. Najbolj smešno je bilo, ko sta skupaj stala Franjo Bobinac in Dušan Semolič ter v razbesneli množici nekako skušala najti sogovornika.

Bobinac je na televiziji lepo povedal, da je velik problem v tem, ker ne ve s kom na nasprotni strani bi se sploh pogovarjal. Mu povemo odgovor? Ja z vsemi tistimi, ki so na upravo kričali: “Lopovi, lopovi, lopovi!!!”

Franjo Bobinac je prvi od šefov uprav, ki se mora soočati z anarhijo, kot novo skrajnostjo delavskega gibanja. Levica se vse bolj pomika v skrajnost, saj so v primeru Gorenja celo sindikati odpovedali in ostali nekje na zlati sredini med upravo in razbesnelimi množicami. Bobinčevo opozarjanje na to, da stavka ni bila napovedana in je torej nelegalna, je zato v dani situaciji brezpredmetno, saj gre pri anarhizmu za neka popolnoma druga pravila, oziroma bolje, tam pravil sploh ni.

Še pomnite tovariši, kaj je rekel Trocki, preden je nad uporne anarhiste v Kronstadtu poslal vojsko? “Predajte se, ali pa vas prerešetamo kot zajce!” Ker se niso predali, je to tudi res storil. Kaj bosta naredila zaveznika Franjo Bobinac in Dušan Semolič, skupaj z levo vlado, je pa aktualno slovensko vprašanje.

  • Share/Bookmark

Zadnji Hendrix

Sreda, 16. september 2009
YouTube slika preogleda[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=9Qw0cxG2XFw&feature=related[/youtube]YouTube slika preogleda[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=bzsn60eJtTc[/youtube]

Tile posnetki so čista zgodovina. Nanje sem čakal več kot tri desetletja. To, kar lahko poslušate, se je dogajalo na današnji dan, pred 39 leti. Nekako sem upal, da je tistega davnega 16. septembra 1970 v znamenitem londonskem klubu Ronnie Scott’s mogoče kdo le vklopil magnetofon in posnel zadnji nastop Jimija Hendrixa. Pred leti sem že naletel na dva kratka in zelo slaba odlomka obeh skladb v katerih igra Hendrix, zdaj pa so se pojavili novi, boljši in daljši posnetki.

Teoretično sem ta večer poznal precej podrobno. V svoji avtobiografiji ga dobro opiše Eric Burdon, ki je Hendrixa tisto noč povabil, da se je njemu in skupini  War na koncu pridružil na odru. Burdon med drugim pravi, da je njihov kitarist Howard Scott tistega večera odigral najboljši solo v svoji karieri. Hendrixu je bilo namreč treba pokazati, da ni on glavna zvezda večera in ga počasi spraviti z odra, na katerem po razpadu svoje zasebe že nekaj časa ni bil.

Naslednjega dne so ga v hotelu našli mrtvega.

Avtor posnetkov je Bill Baker, ki je imel tedaj 20 let. Tukaj opisuje tisti večer. Baker se danes ne hvali le z ekskluzivnimi posnetki, ampak tudi s Hendrixovim podpisom. Legendarni Jimi se mu je takole podpisal na notranji ovitek hita Spill The Wine skupine Eric Burdon and War. Doma je seveda notranji ovitek zamenjal in vanj vtaknil Hendrixovo  singlico Purple Haze. Tistega večera pač ni vedel, da bo na koncertu ob Burdonu in War slišal tudi Hendrixa, še manj pa to, da bo to njegov zadnji koncert.

  • Share/Bookmark

Kulturna revija v zraku

Torek, 15. september 2009

Nekoč so bili Naši razgledi in nato Razgledi, potem pa nič več. Le še posamezni poskusi zagonov posebnih kulturi namenjenih revij, ki se nikoli niso prijele. Kultura na majhnem slovenskem trgu sama od sebe ne more preživeti. Še manj njena revija. S pojavom brezplačnih tiskanih medijev so v krizo prišli že sami dnevniki, kaj šele revije, namenjene manjšemu krogu bralcev. To, kar vleče, je množičnost. Se pravi rumeni tisk. Ta ima povsod po svetu zagotovljene bralce.

Leta 2010 bo Ljubljana svetovna prestolnica knjige, zato je že dalj časa v zraku tudi ideja, da bi končno spet dobili kulturni štirinajstdnevnik. Da bi bilo vse lepo in prav, je mestna občina objavila javni poziv, s katerim bi dobili najboljšega izvajalca tega pomembnega projekta, imenovali so strokovno komisijo, ki je tudi opravila svoje delo ter na koncu izbirala med dvema najboljšima vlogama – Delovo in Dnevnikovo. Komisija v sestavi dr. Aleš Debeljak, dr. Miha Kovač in dr. Marko Milosavljevič je projekte lepo ocenila in v skladu s končno oceno županu predlagala Delov projekt. Ampak župan Zoran Jankovič se je odločil drugače in izdajanje kulturnega časopisa podelil Dnevniku.

Na srečo se je omenjena komisija oglasila z javnim pismom in opozorila, da so formalno sicer res le posvetovalno telo, vprašanje pa je, če je v času razpisa mogoče spreminjati njegove pogoje, tako, kot je zdaj storil župan Jankovič. Ko se prijaviš na razpis, se pač prijaviš pod zapisanimi pogoji, njihovo kasnejše spreminjanje pa ni le neokusno, ampak tudi hudo vprašljivo.

Po vsej verjetnosti bodo v prihodnje o tem odločala sodišča, kulturna revija pa se je spet pomaknila nekam v neznano.

  • Share/Bookmark

Problemi s svobodo

Četrtek, 10. september 2009

Prepoznate svobodo na zgornjih slikah? Seveda ne, ker je ni več. Revolucije se nekaj še vidi, svobode pa res ne. Gre za kranjski Slovenski trg, med Gimnazijo in Delavskim domom, z znamenitimi Dolinarjevimi kipi, zaradi katerih smo v osemdesetih letih povzročili simpatično afero. V nekem tekstu, objavljenem v Gorenjskem glasu, sem se samo vprašal, če nas mogoče Dolinarjev socrealizem vendarle ne duši preveč, kolega Zoran Smiljanić pa je zraven narisal strip o kipih. Strip se konča tako, da socrealistične figure izginejo. Ostanejo samo podstavki. To je bilo dovolj, da nas je vse skupaj partija obtožila rušenja revolucije. V tisti medijski aferi se je nato v praksi pokazala resničnost ljudskega reka, ki pravi: “Bolj ko mešaš drek, bolj smrdi”. Starejši Kranjčani so nas namreč v medijski polemiki spomnili na to, da se je tedanji Trg revolucije do druge svetovne vojne imenoval Trg svobode, pa tudi to, da je Lojze Dolinar osnutke kipov najprej naredil za kralja, ker pa mu je naročnik nepričakovano pobegnil iz Jugoslavije, jih je nato malo predelane prodal komunistom.

Zgodovina se stalno ponavlja. Pred dnevi so na Mestnem trgu v Slovenskih Konjicah odkrili skulpturo akademskega slikarja in kiparja Vasilija Četkoviča Vaska z naslovom Ženska na konju. Za postavitev tri metre visokega konja pa so morali najprej odstraniti fontano akademskega kiparja Franca Purga iz leta 1987, ki jo je umetnik imenoval Spomenik svobode. V Kranju smo namesto svobode dobili vsaj revolucijo, v Slovenskih Konjicah pa le konja. Delov novinar Brane Piano, ki je o tem objavil zanimivo kozerijo (Delo, 9.9.2009), ima zanimivo razlago za zamenjavo svobode s konjem: “Eni pravijo, da zato, ker ima svoboda visoko ceno, saj jo je treba ves čas negovati in vzdrževati, na drugi strani pa se podarjenemu konju pač ne gleda v zobe.”

  • Share/Bookmark

Živeti ni zdravo

Torek, 8. september 2009

Mislim, da bom v kratkem začel kaditi. Kot otrok sem mislil, da bom kadil, ko bom velik, pa potem nikoli nisem zrasel. Ampak zdaj so kadilci postali tista uboga manjšina, ki nujno potrebuje moje simpatije. Dokler so bili v večini in nam vsepovsod kadili pod nos, zanje nisem imel prav nobenega razumevanja. Povsem jasno mi je bilo tudi, da so za svojo odvisnost pripravljeni žrtvovati zelo tesne prijateljske odnose. Nekoč smo se s prijatelji ob koncu tedna dobivali pri nas doma in ob moji pijači ter hrani so se ob živahnih debatah množično prižigale cigarete. Potem smo kadilce samo preselili iz dnevne sobe na balkon, pa so se že v naslednjem tednu raje začeli zbirati v gostilni Stari Mayer ter si sami plačevali hrano in pijačo. To so bili seveda časi, ko se je v gostilnah še dalo kaditi.

Po najnovejšem predlogu nekadilskega društva naj bi kadilcem zdaj prepovedali še kajenje doma. V večstanovanjskih blokih bi morali dobiti soglasje sosedov, da si lahko prižgejo cigareto. To je norost prve vrste, ki se ji je treba takoj upreti. Kajti takoj za kadilci bomo padli še mi, ki radi dobro jemo in pijemo. Tiste zadrte in zafrustrirane nekadilske sosede, ki jih moti kadilski dim, bosta začela motiti še vonj po svinjski pečenki in  praženem krompirju ter vinska cvetica. Da o bencinskih hlapih niti ne govorim.

Pokojni kubanski emigrantski pisatelj Guillermo Cabrera Infante je napisal čudovito knjigo o kajenju. Najprej jo je napisal v angleščini in objavil kot Holy Smoke, potem pa prevedel v španščino in jo izdal kot Puro Humo. V njej je med drugim zapisan stavek, ki je zame klasika: “Živeti ni zdravo!”

  • Share/Bookmark

Prijatelj Gorki

Nedelja, 6. september 2009

Sinoči me je Gorki sprejel za prijatelja na Facebooku. Kar ponosen sem na to. Biti prijatelj z enim največjih kubanskih disidentov, ni kar tako. Osebno se ne poznava, čeprav sva pred časom naredila tale zanimiv intervju, ki so ga objavili v Dnevnikovi prilogi Objektiv.

Ko sva se pogovarjala po internetu, to ni bilo enostavno. Na Kubi obstajajo hude restrikcije in internet je še posebej pod nadzorom. Vprašanja in odgovori so zato na otok in nazaj potovali s posredovanjem Kubanca, ki živi v ZDA. Kubanci so namreč izredno inovativni in najdejo prav vse možne kanale, da svetu sporočajo novice o svoji usodi. Gorki Aguila je pravkar objavil svoj najnovejši hit z naslovom Vsi smo Pánfilo na otoku, ki ga lahko poslušate tukaj:

YouTube slika preogleda

Pánfilo je človek, ki me močno spominja na nekdanjega profesorja Nika Slaparja v Kranju, ki je prav tako blodil po mestu in v svoji navidezni norosti govoril tisto, česar vsi drugi niso upali, so pa mislili enako kot on. Preden je Tito prišel na Brdo, je profesor Slapar vedno izginil iz ulic. Nanje so ga vrnili šele, ko je maršal odšel.

Pánfilo na Kubi je sicer Juan Carlos González Marco, v javnosti pa takole govori o vsesplošni lakoti na Kubi:

YouTube slika preogleda

Pred kratkim so ga zaradi dolgega jezika obsodili na dve leti zapora.


  • Share/Bookmark

Vročice festivala

Petek, 4. september 2009
YouTube slika preogleda

Ko te enkrat v osrednjih poročilih na kolumbijski televiziji Citytv takole izpostavijo skupaj z gledališko skupino Teatro Taller de Colombia, ki je organizirala 7. mednarodni festival uličnega gledališča, potem res moraš biti atrakcija. Na festivalu je namreč sodelovalo 13 držav iz vsega sveta, med katerimi so bile štiri iz Evrope. Ampak na televizijsko napoved, niti na spodnji osrednji plakat, niso prišli Španci, Francozi ali Angleži, temveč Slovenci, se pravi člani Gledališča Koper – Teatra Capodistria.

Ostale to ni motilo. Brazilci so kljub temu v osrednjem parku Bogote pripravili tako fiesto.

YouTube slika preogleda

Še boljša pa je bila tista nočna, ki so jo v sodelovanju z lokalnimi kolumbijskimi glasbeniki pod ogromnim plakatom, s katerega sta dol gledala Žiga Saksida in Ajda Toman, pripravili v prostorih organizatorskega gledališča, na katerem so se ves čas zbirali sodelujoči na festivalu. V tistih nočeh so se ob živahnem plesu sklenili tudi najboljši kontakti za prihodnja gostovanja.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark