Arhiv za 22. Avgust 2009

Anonimni junaki

Sobota, 22. avgust 2009

Nedolgo tega sem o anonimkah že pisal. Danes pa sem se nanje spomnil ob prebiranju osrednje teme današnjega Dnevnika. Zelo na jetra mi gredo namreč ti junaki, ki s tako pravovernostjo naznanjajo sovražne elemente, na koncu pa se zaradi strahu ne upajo podpisati. Anonimke sem sovražil vedno. Tudi v bivšem sistemu. Ko smo tedaj podpisovali najrazličnejše protisistemske peticije, smo se podpisali s polnim imenom in priimkom, pa tudi kadar sem šel sam v individualne vojne z mojimi predpostavljenimi, sem jih vedno vodil čim bolj javno. Le zakaj bi se skrival, če pa za hrbtom nimam nobenih zlobnih namenov.

Pred leti, ko sem bil na kulturnem ministrstvu šef kabineta, sem seveda pregledoval tudi pošto, ki so jo dobivali ministri. Zanimivo je bilo, da so se anonimke pojavile takoj, ko je minister postal Rudi Šeligo. V eni od njih mu je nepodpisani čestital za izvolitev, dodal, kako dolgo je čakal na to, da na oblast končno pridejo pravi ljudje, takoj za tem zašpecal nekega uslužbenca ministrstva, ki naj bi pod sabo še vedno skrival rdečo barvo in na koncu zapisal, da bo minister seveda razumel, ker se iz strahu pred starimi silami še vedno ne upa podpisati.

Rudi Šeligo, ki je bil velik intelektualec in minister, je tisto pismo prebral, ko pa je prišel do konca in videl, da gre za anonimko, je samo pobesnel in dejal: “Anonimka! To je brez veze!” In se je raje lotil drugih, pametnejših poslov. Anonimno špecati ljudi nekemu Rudiju Šeligu, ki je v bivšem sistemu prav tako na pladnju nosil svojo glavo, je bilo seveda res neokusno. Sam je znal namreč ljudi zamenjati veliko bolj galantno. Ko se mu je zazdelo, da bi na mestu šefa kabineta namesto mene raje imel mlajšo in lepšo kolegico, mi je to brez ovinkov povedal. Zamenjavo sva uredila v petih minutah, brez kakršnih koli travm in zamer. Z mojo naslednico pa sva še danes v zelo dobrih odnosih.

  • Share/Bookmark