Arhiv za 11. Avgust 2009

Tudi vi U2?

Torek, 11. avgust 2009
YouTube slika preogleda

U2 so zame preveliki. Zato me v Zagrebu ni bilo, četudi sem imel samo nekaj dni pred koncertom možnost dve karti v VIP-u pod odrom dobiti za ceno ene. Videl sem jih v osemdesetih letih v Muenchnu, na turneji po izidu LP-ja The Joshua Tree, se pravi na vrhuncu njihove glasbene (ne pa poslovne!) kariere. Zaradi poti v Latinsko Ameriko sem jih zamudil v Sarajevu in tega koncerta mi je res žal. Predvsem zaradi Sarajeva. Če si je tedaj kdo zaslužil nastop U2, potem so bili to Sarajevčani.

Čez velike koncerte sem naredil črto takrat, ko sem v Buenos Airesu na štadionu River Plate poslušal koncert Amnesty International in videl Bruca Springsteena, Stinga, Petra Gabriela, Tracy Chapman in Youssou N’Dourja. Družbo sta jim delala dva lokalna zvezdnika Charly Garcia in Leon Gieco, sicer pa je program tistega večera mogoče videti tukaj. Ko zdaj po blogih berem o tem, kako so Slovenci po organiziranem prihodu v Zagreb iskali tramvaje do štadiona in nato nazaj, se spominjam tistega leta 1988 in najine nekajurne hoje proti centru Buenos Airesa, ko sva končno prišla do prvega prostega taksija. Slovenci so po koncertu U2, ki se je končal nekje po 23. uri, domov prihajali okoli 4. ali 5. ure zjutraj. No, nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni, ampak v istem mestu.

Koncert U2, ki sem ga videl v Muenchnu so začeli z zgornjo skladbo. Če prav razumem posnetek, zdaj nastope z njo končujejo. Nekoč je bila Where The Streets Have No Name za ogrevanje. Za njo se je koncert šele dobro začel. To so bili časi, ko si U2 še lahko videl na odru. In to ne na platnu. Danes pa je že njihov oder tako velik, da se še sami med koncertom komaj srečajo. Ko gledam posnetke iz Zagreba, se mi zdi, da je šlo prej za hitro hojo na sto metrov, kot za rock koncert.

Prvič sem U2 začutil med prenosom Live Aida. Tale izvedba skladbe Bad je še vedno zgodovinska.

YouTube slika preogleda.

Dobro se spomnim, kako so se navijači U2 z zastavami iz ozadja ves čas prireditve prebijali do odra, ki so ga dosegli le malo pred njihovim nastopom. Še vedno ga imam posnetega na avdio kaseti. Zvok odvrženega mikrofona se prav lepo sliši. U2 bi tedaj morali odigrati tri skladbe, zaradi Bonovega nepredvidenega odhoda k publiki in s tem podaljšanim trajanjem skladbe, pa so odigrali samo Sunday Bloody Sunday in Bad. Pri slednji je najbolj zanimivo, da so se v njej poklonili Lou Reedu in The Rolling Stones. Lou Reeda so danes že pustili za seboj, Rollingi pa so njihovi edini konkurenti.

Leta 1985 smo Live Aid gledali pri nas doma. Zbrali smo se prijatelji, ob televizor postavili močne zvočnike in stereo zvok prenašali prek radia. Nabavili smo si pijače, skuhali špagete in Live Aid spremljali do jutra.

Pustimo spomine. Danes me pri U2 moti predvsem to, da štadione polnijo s prefinjenim marketingom, do česar imajo ob svoji megalomanskosti seveda vso pravico. Navsezadnje je njihova zadnja plošča zelo povprečen izdelek.

Kako je že bilo s tistimi v hipu razprodanimi vstopnicami za zagrebški koncert? Iz zelo dobrih virov vem, da so organizatorji pred koncertom ljudi iz parterja spuščali v VIP območje, saj bi bila prevelika sramota, če bi glasbeniki množice videli le v daljavi, neposredno pod odrom pa bi zevala praznina. Vem tudi to, da je bilo karto tik pred začetkom koncerta mogoče dobiti za sramotnih 5 evrov.

Seveda priznam, da sem že star in se mi ne da več ure in ure čakati na začetek koncerta. Ampak tudi za tako tečnobo imam svoje razloge. Ko človek enkrat v polni Gallusovi dvorani sliši tole napoved pesmi Lile Downs, potem res postane izbirčen.

paloma-negra-ljubljana

  • Share/Bookmark