Arhiv za Julij, 2009

Podobe iz Bal

Sreda, 29. julij 2009

Ko v Balah takole zaide sonce:

… in se v baru pri Dodotu oglasijo zvoki reggaeja…

…potem tudi tale simpatičen kelnar hrbtno pove vse:

  • Share/Bookmark

Murino žalostno sporočilo

Sobota, 25. julij 2009

Novico sem najprej zvedel v tej kolumni Gorana Vojnovića. Bil sem tako besen, da sem jo po telefonu takoj širil naprej. Še nekaj dni pred tem sem bil namreč navdušen nad idejo in je bilo samo še vprašanje časa kdaj bom kupil najnovejšo Murino majico ter tako vsaj malo prispeval za rešitev prekmurske krize. Zdaj mojega denarja niti slučajno ne bodo videli.

Ko so najavili, da bodo v Muri začeli zdaj delati in prodajati majice z njihovim logom, ki naj bi jih ljudje kupovali za podporo podjetju, se mi je to zdelo zelo dobro. Končno nekdo, ki ne čaka na rešitev z vrha, ampak sam razmišlja o tem, kako se tudi da preživeti. Sam sem namreč velik porabnik podobnih majic z najrazličnejšimi sporočili. Kupujem jih po vsem svetu in v glavnem sem oblečen vanje.

Potem pa sem s pomočjo Vojnovića (in nato še drugih medijev) zvedel, da so v Muri šli majice kupit v Maroko in nanje le natisnili svoj logotip.

Komercialno je njihova ideja verjetno res uspešna, saj predvidevam, da jih tam v Afriki kupujejo za kak evro, mogoče malo več, potem pa nam preprodajajo za 15 evrov. Nanje le natisnejo svoje sporočilo. Pri tem pa so avtorji ideje pozabili, da na tisti drobnem trakcu vsake majice visi tudi manj vidno sporočilo maroških šivilj. Te vsaj meni pravijo, da je v tistem evru plačano njihovo delo, s katerim morajo prav tako preživeti sebe in družine.

Murini delavci pa so mi sporočili, da še sami ne verjamejo v svoje delo, saj svojo prihodnost vidijo le v posredništvu, se pravi v preprodajanju poceni dela drugih. V takih primerih pa imam sam že dolgo izdelano strategijo pomoči v svetovni krizi tekstilne industrije. Greš enostavno v Maroko, kjer na njihovih tržnicah ne škrtariš s svojim denarjem, ter se trudiš, da je med šiviljo in prodajalcem čim manj posrednikov.

  • Share/Bookmark

Bale so samo še legenda

Petek, 24. julij 2009

Jutri grem spet v Bale, čeprav samo do ponedeljka zjutraj. Zaliv poznam že vse od osemdesetih let, vendar tja nikoli nismo hodili na daljši dopust. Imamo pa kup kranjskih prijateljev, ki so redni gostje tega dela Hrvaške. Zato mi je malce tudi poznana zgodovina Bal. Ko sem bil prvič tam, v skorajda divjem kampu ni bilo ne vode ne elektrike. Male potrebe so se opravljale v morju, velike v bližnjem gozdu. Posode so se prale v morju, nenapisano pravio pa je bilo, da se v Bale brez zaboja hladnega piva ne sme priti.

Od vasi Bale do zaliva je kakih sedem kilometrov slabe makadamske ceste preprečevalo množični turizem. Bale so bile tedaj nekakšen azil za kranjske in postojnske hipije, potem so se jim sčasoma začeli pridruževati še drugi. Dokler niso Hrvati ugotovili, da je raj mogoče modernizirati. Asfaltirali so cesto, napeljali vodo in elektriko, ter postavili sanitarije. Pred to modernizacijo so bile Bale že skorajda na meji ekološke katastrofe.

Zdaj je to uradni kamp in zgodbe o tem, kako je pri večerji na mizo z drevesa padel gož s podgano v ustih, so samo še del legende.

Tudi tale Dodo se je spremenil.

Starega rocka ne vrti več z gramofona in vinilk, kot je to počel še pred leti. Presedlal je na CD-je in mp3. Le pivo je še po stari ceni.

  • Share/Bookmark

Telenovela kislih kumaric

Torek, 21. julij 2009

Škoda, ker se Janez Janša namesto s politiko raje ne ukvarja s teatrom. Res pa je, da mi je leta 1986 Allen Ginsberg v intervjuju, ki sva ga delala v makedonski Strugi, lepo pojasnil, da “so demonstracije teater”. Se pravi, da je teater mogoče poiskati tudi v politiki.

V času kislih kumaric je Janša s svojo poroko uprizoril gledališko remek delo. Kaj gledališko! To je prava telenovela, z eno samo pomanjkljivostjo. Ne dogaja se namreč pred volitvami. Že dolgo v Sloveniji ni bilo politika, s katerim bi se vsi skupaj tako intenzivno ukvarjali. Mogoče je bil zadnji Milan Kučan.

Po nekem sicer povsem običajnem dogodku, se pravi poroki, zdaj padajo kar politične žrtve. Glavna inšpektorica za notranje zadeve Mateja Rokvič se bo dobro zapomnila, kako je spraševala o statusu tistih zvestih Janševih fantov, ki so skrbeli za red in mir. Njena posebna tragika je v tem, da so jo na mesto glavne inšpektorice postavili ravno v času Janševe vlade, ko je njeno ministrstvo vodil Dragutin Mate, zdaj pa ji ministrica Kresalova očita, da pri delu ne prepoznava prioritet.

Sicer pa je bolj od vseh reportaž v Jani, Obrazih in podobnih medijih, zanimiv droben zapis v Delu (21. 7. 2009) z naslovom Utrinki s poroke, v katerem podpisani Bl. M. piše o tem, kaj sta v Drežnici doživljala Delova novinarja skupaj z drugimi predstavniki sedme sile. V črne majice oblečeni mišičnjaki na primer so novinarje oddaljevali od cerkve in jim odvzemali fotoaparate.

Kaj drugega ob tej poroki leta niti ni bilo pričakovati. Če nas je Janša skupaj z Bavčarjem in Kacinom znal osamosvojiti, bo pa ja tudi eno poroko naredil tako, kot se šika.

  • Share/Bookmark

Medijski linč

Četrtek, 16. julij 2009

Res ne vem zakaj minister in predsednik Zaresa Gregor Golobič tako skače v zrak, če je v zvezi z Ultro vse čisto. Predvsem v njegovem interesu bi namreč bilo, da se že enkrat razčistijo vse tiste govorice o omenjenem podjetju, četudi v okviru parlamentarne preiskave. Navsezadnje imajo v parlamentu večino stranke vladne koalicije, kar je v politiki še kako pomembno. Seveda, če je vlada trdna. Mogoče pa se Golobič tokrat boji kar svojih partnerjev?

Najbolj nesmiselno je njegovo skakanje na opozicijskega Janeza Janšo, ki verjetno zelo uživa v dani situaciji, h kateri najbrž res prispeva po svojih močeh. Ampak njegove moči so danes precej slabše od tistih iz časov vladanja. Golobič je dejal: “Prva republika Janeza Janše je minila v znamenju uničevanja najboljših slovenskih podjetij, ki so danes na kolenih. Obrisi druge republike Janeza Janše pa se zarisujejo v teh dneh z medijsko-političnim linčem, ki ga uprizarja na mojem primeru.” In nato tudi: “Pobudnike tega poskusa političnega umora vodijo strah, maščevanje in slaba vest.”

Golobič, ki je doma iz mesta Antona Podbevška, je očitno pod vplivi zadnjih dogodkov z bombami na naši meji, padel pod vplive političnih umorov. Ampak tokrat ne gre za “človeka z bombami”, temveč za povsem običajno politiko, kakršno v Sloveniji spremljamo že dolga leta. Mediji še posebej natančno. Namesto da Golobič skače na Janšo, bi bilo bolje, če bi se začel učiti na njegovih napakah.

Če je kaj odneslo Janšo z oblasti, je bil ravno odnos bivše vlade do slovenskih medijev, ki so mu zato postali splošno nenaklonjeni. Šele iz opozicije se je Janša do njih začel obnašati prijazneje. Zato lahko danes v Jani beremo in gledamo romantično reportažo o njegovi sanjski poroki. Ker Golobič s svojimi izjavami napoveduje novo medijsko vojno, ga je nujno potrebno spomniti na izjavo Konrada Adenauerja, ki je dejal: “Nikoli se ne prepiraj z otroki in s časniki. Otroci vržejo na koncu kamen, časniki pa imajo zadnjo besedo.”

  • Share/Bookmark

Posmrtno udobje

Sreda, 15. julij 2009

V tej 25 tisoč dolarjev vredni krsti počiva Michael Jackson, za katerega sem že zapisal, da mi njegova glasba nikoli ni bila blizu. Drugo pa je on sam kot glasbeni in družbeni fenomen. Zadnjič sem na letalu, ko smo se ravno vračali s počitnic v Grčiji, bral angleški tabloid, ki ga je pred tem v čakalnici pustil eden od turistov. Med drugim sem od sestre La Toye izvedel, da naj bi Jackson v stanovanju vedno imel nekaj gotovine za najnujnejše potrebe, čeprav so mu to vsi odsvetovali. Ko so člani družine prišli v stanovanje, gotovine ni bilo. Nič čudnega, če pa je imel doma, za mimogrede, v cashu dva milijona dolarjev.

Jacko je bil poleg tega precej podoben avstrijskemu Fritzlu, saj menda njegovi otroci niso smeli gledati popularnih televizijskih programov in imeti stika s svetom, zato so šele zdaj zvedeli, da je bil njihov oče megazvezdnik.

Sicer pa je bil pravi laboratorij za kemijsko doživljanje stvari, ki jih naravno počenjamo običajni smrtniki. Na dan naj bi zaužil več kot 50 tablet. Med drugim je potreboval uspavala, antidepresive, odvajala, vitamine, za mehur, za izgubo telesne teže in tako v nedogled…

Med temi zdravili so bile tudi tablete za beljenje kože in ob tem sem se spomnil, kako je kubanska pisateljica Zoé Valdés, po svojem obisku Slovenije na blogu simpatično zapisala, da bi Jacko moral priti k nam, saj imamo tu konje, ki se rodijo črni, nato pa sami od sebe postanejo beli.

  • Share/Bookmark

Zajtrk ves dan

Torek, 14. julij 2009

Če bi spraševali mlade, bi vam vsi po vrsti odgovorili, da je Zante zakon. Grški otok Zakintos (popularnejši kot Zante) je s svojim Laganasom meka sodobnega mladinskega zabavanja. Ampak Zante je zakon tudi za nas, ki smo že malce starejši in se s takimi najetimi mopedi lahko odpravimo proč od vrveža.

Kvaliteta letošnjega najetega motorja je bila veliko slabša od lanskega, cena pa enaka. Sto evrov za dva tedna. Motor je zdržal, čeprav so mi ga vmes enkrat res zamenjali, ker je prejšnjemu odtekal bencin. Ampak zgornji je bil še vedno boljši od tegale:

Pred mnogimi leti mi v Barceloni hotel Rembrandt ni bil všeč le zaradi svoje idealne lokacije v samem središču mesta, ampak tudi zato, ker je v njem pisalo, da so zajtrki šele od 10. ure naprej. Na Zakintosu so še boljši:

Pri tem jim niti ni pomembno, če številne Angleže nagovarjajo na naslednji način:

  • Share/Bookmark

Clark Hutchinson

Petek, 10. julij 2009
YouTube slika preogleda

Tole je pa moja vrnitev v mladost. Že nekaj časa mi Mick Hutchinson pošilja svoje najnovejše posnetke, ki očitno nastajajo v nekem improviziranem studiu. Pred časom sem na spletu slučajno ugotovil, da je človek, ki je bistveno vplival na moj glasbeni okus, sploh še živ. Če bi sodili po ploščah, ki jih je nekoč pod znamko Clark – Hutchinson izdal v duetu z Andyjem Clarkom, bi moral biti že zdavnaj v družbi Jimija Hendrixa in Jima Morrisona. Ampak očitno sta Mick in Andy pri drogah našla pravo mejo in ostala v glasbi.

Clark – Hutchinson sta bila predvsem z albumom A = MH2 kultna skupina v Kranju.

V Ljubljani sta se na Radiu Študent prejela šele z drugo ploščo Retribution, ki sta jo posnela s pomočjo bobnarja in basista.  Andy in Mick sta namreč multiinštrumentalista. Prvo ploščo sta z nasnemavanjem posnela sama.  Na koncu sta izdala še Gestalt, na kateri jima je pomagal bobnar Del Coverley. Mnogo kasneje so Nemci iz arhivov potegnili posnetke nikoli izdanega albuma Blues in ga v času, ko smo vsi že kupovali zgoščenke, izdali na vinilu.

Pred časom sta Mick Hutchinson in Andy Clark k sodelovanju spet povabila Dela Coverleyja in nastal je tale posnetek:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Ameriški imperij

Torek, 7. julij 2009

Ne! Ni se vam treba ustrašiti. Tale ameriški imperij z elitnimi blagovnimi znamkami (Prada, Dolce & Gabbana, Adidas, Puma, Guess…) ni postavljen v Ljubljani, ampak daleč stran v srednjeameriškem Salvadorju. Je pa zato lep primer globalizacije. Zakaj bi samo preobjedena elita imela možnost dostopa do znanih blagovnih znamk?

Center stoji v samem središču prestolnice, notranjost pa zgleda takole:

Ni kaj. Če se po čem kapitalizem razlikuje od socializma, je to možnost izbire. V tem centru se res ne morete pritoževati, da ponudba ni raznolika.

  • Share/Bookmark

Trst je naš

Sobota, 4. julij 2009

Te slike res niso čisto nove, so pa še vedno zanimive. Na Giru d’Italia so slovenski navijači izvedli tudi ljubko gverilsko akcijo v podporo našim kolesarjem in v poduk Italijanom ter njihovemu zgodovinskemu spominu.

Čeprav športniki trdijo drugače, se je preko športa pogosto dogajala tudi politika. Navsezadnje imamo v Srednji Ameriki krasen primer nogometne vojne, ki je leta 1969 izbruhnila po nogometni tekmi med Salvadorjem in Hondurasom (3:2) in zahtevala 3000 življenj.

Po tej akciji mrtvih seveda ni bilo.

Foto: Matjaž Grilc

  • Share/Bookmark