Arhiv za April, 2009

Virtualno ali osebno?

Četrtek, 23. april 2009

Nedolgo tega sem se osebno oglasil pri dveh velikih pokojnikih in jima hotel prižgati svečki, pa to ni bilo mogoče, ker jih na pokopališču niso prodajali. Prvi je bil Hector Lavoe, veliki pevec salse, ki zdaj počiva v mestu Ponce v Portoriku, njegov grob pa zgleda takole:

Nekaj dni za tem sem šel k Johnu Lennonu, kjer je problem še večji. Hectorja so pred leti vsaj prekopali in iz ZDA prepeljali v Ponce, Johnov pepel pa je verjetno nekje v v zbirki Yoko Ono, saj  nima groba. Samo tole obeležje v Central Parku, nedaleč od zgradbe Dakota, kjer so ga ubili.

Tudi tu ni bilo mogoče prižgati svečk. Ampak zato nam je na voljo virtualna stran Find A Grave, na kateri lahko svojim idolom tukaj prižigate svečke ali nosite rože.

Hectorju in Johnu sem že poslal sončnici, zdaj grem pa še k Jimiju Hendrixu, Jorgeju Luisu Borgesu, Juliu Cortázarju, Celii Cruz, Allenu Ginsbergu, Jacku Kerouacu, Williamu S. Burroughsu…

  • Share/Bookmark

Odprte rane današnjih medijev

Torek, 21. april 2009

Še ne dolgo nazaj sem pisal o tem, kako ima levica smisel za teater. Zdaj mi je Hugo Chávez, ki ga sicer ne maram preveč, ponudil nov dokaz. Ko so tukajšnji mediji poročali, da je na srečanju vrha ameriških držav v Trinidadu in Tobagu ameriškemu predsedniku Baracku Obami podaril “knjigo urugvajskega pisatelja”, mi je bilo takoj jasno, da gre za Odprte rane Latinske Amerike pisatelja Eduarda Galeana, ki ga bomo, če bo vse po sreči, prihodnje leto videli v Sloveniji.

Eduardo Galeano

Obama in Chávez s knjigo Odprte rane Latinske Amerike

Odprte rane Latinske Amerike so nujno branje za vsakogar, ki se zanima za Latinsko Ameriko, pri tem pa ne misli le na Rio de Janeiro in Machu Picchu.

Chávez zelo dobro ve kakšno moč imajo množični mediji, zato je tudi takoj zaprl opozicijsko televizijo, na nacionalki pa ima svojo redno tedensko oddajo. Le nekaj dni po njegovem obdarovanju namreč  lahko beremo, da so Odprte rane Latinske Amerike na Amazonu že druga najbolje prodajana knjiga.

Svetovna politika je danes medijska politika. Vsi govorijo samo o tem, da sta se Obama in Chávez rokovala in izrazila prijateljstvo, zelo redki pa opozarjajo na to, da se je srečanje Organizacije ameriških držav zaključilo brez deklaracije, se pravi nekega obvezujočega uradnega dokumenta. Deklaracijo iz Port of Spaina je namreč od vseh 34 udeleženih držav podpisal le premier Trinidada in Tobaga Patrick Manning.

Ampak Barack Obama je peto srečanje Organizacije ameriških držav označil za “zelo plodno” in kot tako bo v jasnosti tudi ostalo. Bolj od deklaracije je namreč pomembno tisto za kar so se zmenili v zakulisju.

  • Share/Bookmark

Ostati ali oditi?

Nedelja, 19. april 2009

Grožnje stranke Zares z izstopom iz koalicije niso več nedolžne. Pa ne toliko za nas, ampak kar za Zares, saj so pogoje za sodelovanje v vladi tako zaostrili, da bodo morali v torek na izredni seji sveta stranke sprejeti zelo konkretno odločitev. Minister Matej Lahovnik namreč pravi, da je že čas za premislek, ali lahko ostanejo v vladi, v kateri očitno obstajajo prehude razlike.

Točka razkola v koaliciji je Draško Veselinović s svojo odločitvijo, da Nova Ljubljanska banka podaljša 150 milijonov evrov vreden kredit Infond Holdingu. Predsednik vlade Borut Pahor in predsednica LDS Katarina Kresal na očitke Zaresa odgovarjata, da se politika ne vtika v gospodarstvo, ampak to je Gregorju Golobiču težko razložiti.

V Zares so pred jasno izbiro. Če bo Draško Veselinović še naprej na čelu NLB in oni v vladi, bodo izgubili velik del svoje kredibilnosti. V kolikor pa bodo šli iz vlade, se bo pokazalo, da njihove besede res veljajo. Tak izstop lahko pripelje do predčasnih volitev, kar ni nobena katastrofa. Naj se pač karte še enkrat premešajo. Le zakaj bi vztrajali v nekem zakonu za katerega se je že na začetku pokazalo, da je katastrofa.

  • Share/Bookmark

Leva in desna zabava

Sobota, 18. april 2009

Ena najpomembnejših razlik med desnico in levico se kaže v kulturi. Ko pridejo na oblast leve stranke je treba čakati zelo malo časa, da se pojavi kak dober gledališki festival. Pogosto je veliko gledališča že v predvolilni kampanji. V Latinski Ameriki še posebej. Tam zdaj, ko levica zavzema kontinent, kar tekmujejo v tem, kdo bo ustvaril boljšo slavilno poezijo. Sicer pa je dovolj, da se spomnimo naše preteklosti in vseh tistih prelepih napevov ljubljenemu Titu, na čelu z znamenito “Druže Tito mi ti se kunemo”.

Nedavna oddaja Trenja, v kateri je kot glavni igralec nastopil moj nekdanji “cimer” Peter Božič, me zato niti slučajno ni zanimala zaradi glasovanja o tem ali je bil Tito dober ali slab, ampak samo kot del televizijskega zabavnega programa. Tistega večera se je dobro videlo, da je konkurenčna nacionalka slaba zato, ker jo vodi desnica, ki nima prav nobenega smisla za teater in še manj za humor.

Čeprav v pobudi Petra Božiča za novo imenovanje Titove ceste v Ljubljani vidim predvsem provokacijo, mi je bil njegov nastop na televiziji všeč, saj sem videl, da v Petru še tli gledališka duša. Danes vsi govorijo samo o tisti njegovi roki, ki je prekrila usta Ljudmile Novak in seveda o izrečeni “pizdariji” Alenke Pinterič, ki tudi prihaja z odra in se neverjetno dobro počuti, če ji v obraz usmerijo kamero. Pri njej niti ne vem, če bi napisal, da naj namesto govorjenja raje poje, kajti tudi njenega petja nikoli nisem maral. Ko jima dodamo še Toneta Partljiča s svojim priznanjem, da je šel ob Titovi smrti raje lovit ribe, potem je jasno, da imajo Titovi zagovorniki prednost ravno v svoji sproščenosti. Presenetilo me je edino to, da Petra Božiča ni še bolj odneslo. Tako zadržanega ob tako vroči temi sploh ne poznam.

Nasprotna stran je bila resna, zagrenjena in dolgočasna. Predstavljale so jo neke podobe, ki se jih iz preteklosti, ko smo Titov sistem izzivali, ker je bilo to tedaj predvsem zelo zabavno dejanje, ne spomnim.

  • Share/Bookmark

Dileme in vzdihljaji

Petek, 17. april 2009

Iti levo ali desno do trga mojega imena, je bila pred dnevi v Italiji še najmanjša dilema:

 

Le malo pred zgornjo odločitvijo sem namreč videl tole reklamo za Festival Marianne Faithfull v Bologni, ki poteka v teh dneh in bo višek doživel z njenim sobotnim koncertom. Marianne bo v Bologni, jaz pa v Kranju.

Ampak to še ni bilo vse. V Benetkah bi človek res globoko vzdihnil ob pogledu na s soncem obsijano morje:

Pa se ne da. Ko se namreč hrbtno obrneš, vidiš takšen most vzdihljajev:

Mogoče sem za te dileme res že malo prestar, ampak po drugi strani Ferrari, narejen v letu mojega rojstva, še vedno zelo dobro izgleda:

  • Share/Bookmark

Mini in Maksi

Torek, 14. april 2009
YouTube slika preogleda

Karizmatični mož na zgornjem posnetku je Toño Rosario, zvezda merengueja iz Dominikanske republike. Pred leti sem bil z njim v španski Barceloni in se nato celo nekaj trudil, da bi ga pripeljali v Slovenijo, a mi ni uspelo. Tukaj publike za dober merengue še ni toliko, kot je ljubiteljev salse. Toño je bil tedaj na koncertu oblečen v dolgo roza krilo, nohte na nogah je imel nalakirane, jaz pa sem bil v kratkih hlačah. Takole je zgledal ta duet:

Na Toña sem se spomnil zato, ker sem naletel na spodnji posnetek njegovega sina, ki se nekaj trudi, da bi šel po očetovih stopinjah, ampak mislim, da mu  ne bo uspelo. Po povratku iz Barcelone sem nekaj pisal o koncertu in med drugim prišel do podatka, da je pevčevo uradno ime Maximo Antonio de Rosario. Toño je res največji med največjimi, zato je pred leti tudi zapustil družinsko skupino Los Hermanos Rosario, ki deluje še danes, on pa kraljuje s solo kariero. Medtem se je preselil v Miami, ampak dominikanske medije še naprej polni s svojimi škandali.

Zakaj menim, da sin ne bo uspel? Zato, ker je oče njegovo usodo zapečatil že ob rojstvu. Če so njemu dali ime Maximo, je on namreč svojega naslednika poimenoval Minimo.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Milijoni v žepu in zraku

Četrtek, 9. april 2009

Ljudem ne zavidam denarja in bogastva. Pretirano bogastvo namreč preveč poseže v našo svobodo. Prav nič si ne želim, da bi morali na primer moji otroci v šolo hoditi skupaj z varnostnikom, ali da bi me ponoči napadli s kolom samo zato, da bi mi ukradli mobitel. Franjo Bobinac naj se kar tolaži s tem, da je bil vzrok napada le kraja njegovega telefonskega aparata. Telefon danes dobiš že za en evro, nekaj drugega pa je tisto, kar je naloženega v njem. Predvsem številke, pa kakšni sms-ji in podobne zadeve. Ampak naj se sam ukvarja s tem.

Tako kot naj se s svojo javno podobo sam sooči Marjan Kramar, ki naj bi mu, kot poročajo mediji, milijon evrov nagrade že žvenketal v žepih. Kramar je malce drugačen tip poslovneža od Bavčarja. Menda naj bi imel za izplačilo dovolj trdno pravno podlago, zato je malo verjetno, da bi banka denar dobila nazaj, pa če finančni minister še tako skače v zrak. Kramar je torej tip človeka, ki za denar stopa čez vse ovire. Tudi moralne.

Ko pa je Igor Bavčar videl, da se je vse potopilo, je izjavil, da si ne misli izplačati odpravnine, saj je vedel, da bi s tem sprožil še ljudski linč. Poleg tega je, kot lahko beremo v Žurnalu24, že pred časom hišo prepisal na svojo ženo. Zdaj je torej res revež. Poslovni prijatelji ga zapuščajo drug za drugim, družinsko bogastvo pa je v rokah žene. Pa tak mačo je zgledal!

  • Share/Bookmark

Stanovnik korajža

Ponedeljek, 6. april 2009

Janez Stanovnik

Edvard Kocbek

 

Kako neokusno je to, če se danes nekdo hvali s tem, da je že po vojni vedel za izvensodne poboje, a se pri tem ne čuti nič krivega. Gre seveda za Janeza Stanovnika, pred vojno pomembnega člana stranke krščanskih socialistov in po vojni enega najbolj zvestih članov komunistične partije. Spomenka Hribar mu s tekstom Kocbek je dvakrat kriv! v zadnji Sobotni prilogi Dela krasno nastavlja ogledalo.

Spomenka Hribar v svojem zapisu obuja spomin na dogodek iz predlanskega aprila, ko je območnemu združenju borcev in udeležencev NOB iz Škofje Loke predavala o spravi, po katerem jo je Stanovnik začel spraševati zakaj Kocbek, ki je že leta 1946 vedel za likvidacije, tega ni povedal že takrat, ampak šele leta 1975. Danes Stanovnik priznava, da je tudi on vedel za poboje, a je bil tiho. Je že vedel zakaj. Po vojni je bil namreč Kardeljev šef kabineta in nato pomemben jugoslovanski diplomat v OZN. Komunisti so njegov molk in spreobrnjenje bogato nagradili. Kocbek pa je bil v nemilosti in ko so najbolj udarjali po njem, je bil Stanovnik spet tiho.

Moja diplomska naloga se je nanašala tudi na Edvarda Kocbeka. To pomeni, da sem v času zaključevanja študija prebral njegove ključne tekste iz časa pred vojno in po njej, srečal pa sem se tudi z nekaterimi njegovimi še živečimi sodobniki. Nekoč kasneje, ko je bila diploma že v žepu, sem na domu obiskal tudi ženo Zdravko in samo poslušal kaj vse se jim je dogajalo.  Zanimanje za Kocbeka me je seveda hitro pripeljalo do njegovega znamenitega intervjuja iz leta 1975, malo za tem sta v moje roke prišli knjižici V Rogu ležimo pobiti in Teharje so prekrite z našo krvjo, nato pa sva s kolegom Bojanom Plešcem že pripravila Mladinino prilogo Pogledi z naslovom Zamolčani trenutek zgodovine. To so bili časi, ko smo v medijih lahko brali le napade na Spomenko Hribar, ne pa tudi izvirnega besedila njenega teksta Krivda in greh, ki je javnosti postal dostopen šele precej kasneje. Ampak nekaj je vendarle res. Ko smo mi mladi izvedeli za poboje, smo o njih hoteli nemudoma spregovoriti in nam je to tudi uspelo.

Janez Stanovnik pa je to korajžo zbiral 64 let!

  • Share/Bookmark

Kraljevski objem

Nedelja, 5. april 2009

Joj, kaj so zganjali pri nas, ko je predsednik dr. Danilo Türk takole ustavil britansko kraljico:

Že v mojem zapisu na blogu se je vnela živahna razprava, še več pa je bilo napisanega v drugih medijih. Pa smo na koncu vsi preživeli.

No, zdaj se je pokazalo, da nekateri še bolj kršijo strogi britanski kraljevi protokol. Pri nas je predsednik kraljico vsaj pravočasno zustavil, da ni pred častno četo zakorakala pred poslušanjem himne, Michelle Obama pa jo je v navdušenju kar stisnila k sebi, čeprav je tudi to po protokolu prepovedano:

In kako je na kršitev pravil reagirala kraljica? Povsem zemeljsko. Še ona je objela prvo ameriško damo:

  • Share/Bookmark

Slaba blagovna znamka

Petek, 3. april 2009

Igor Bavčar ni ekonomist, zato je slab gospodarstvenik. To nam je zdaj že vsem skupaj jasno, pa čeprav je nekoč pisal knjige o kapitalu. Igor je bil predvsem teoretik in velik politik, ki se je najbolj izkazal v času procesa JBTZ. V gospodarstvo je prišel zaradi politike in tudi v gospodarstvu je delal kot politik. V gospodarstvu je nastopal z blagovno znamko “Igor Bavčar”, ki mu je odpirala vsa vrata. Banke so očitno kar tekmovale, katera mu bo posodila več denarja. Očitno so že vedele, da se jim to splača. Bavčar je bil namreč zelo pomemben politik levice, hkrati pa  prijatelj desničarskega Janeza Janše, ki je v svojem naskoku na tajkune na kolega Igorja največkrat pozabil.

Igor Bavčar je bil za slovensko gospodarstvo podobna garancija, kot je bil Josip Broz Tito za celovitost Jugoslavije. Tako kot Tito za odplačilo kreditov, ki jih je najemala Jugoslavija, ni imel nobene druge garancije, razen svojega uglednega imena, tudi v ozadju Igorja Bavčarja ni bilo nič oprijemljivega. Pa so mu vseeno dajali denar, ki bi ga zdaj nenadoma radi nazaj, čeprav tudi slovenski bankirji zelo dobro poznajo klasični rek posojilojemalstva: “Če sem ti dolžan sto evrov, je to moj problem, če pa milijon, pa tvoj.”

Zato se v zvezi z Istrabenzom tudi ne zgodi kaj posebej dramatičnega, razen tega, da vsi udeleženci skrbijo za zapolnitev medijskega prostora. Igor Bavčar se je še enkrat pokazal za izredno bistrega politika. Razpravo o Istrabenzu in njegovi usodi (s tem pa tudi svoji) je iz gospodarstva zapeljal v politiko, v vode, ki jih kot strokovnjak za muharjenje, bolje pozna od ekonomije. Če Bavčar tvega v gospodarstvu, navadno izgubi. Kadar pa je to počel v politiki,  je običajno dobival.

  • Share/Bookmark