Resno, a sproščeno

Karibski koktejli so moja šibka točka, zato v portoriški prestolnici San Juanu nisem mogel mimo te spominske plošče:

Moj favorit je sicer Cuba Libre, saj sem se z njo tudi strokovno ukvarjal, ker me je na moč zanimalo od kod prihaja njeno ime. Piño Colado pa najraje postrežem kar v izdolbenem ananasu samem. Tako so me nekoč naučili v Dominikanski republiki.

Bistven element pri pripravi teh napitkov je seveda led in jaz sem z njim dobesedno obseden. Tako vrečo leda v Portoriku dobiš za dolar in pol.

Logična posledica je potem naslednja pozicija:

Zanjo imam vsaj jaz zelo strokovno podlago, saj je dr. Marija Mojca Terčelj, etnologinja in strokovnjakinja za Latinsko Ameriko, v spremni besedi moje knjige esejev o Latinski Ameriki med drugim zapisala:

Marku Jenšterletu, ki je bolj kot na svojo Prešernovo nagrado ponosen na skladbo »Me Muero Por Ti«, ki mu jo je leta 2002 na plošči Tu Jordy posvetil veliki dominikanski glasbenik Antony Santos, je –kot pravi sam- najlepše darilo, ki si ga lahko privošči, preprosto dejstvo, da s kozarcem Cuba Libre v rokah iz viseče mreže na vrtu prijateljeve hiše v venezuelski vasi Punta Arenas, ki je njegov drugi dom, gleda na čudovite plaže in posluša bachate iz Dominikanske republike. Pa Marko res samo gleda v peščino? Zagotavljam, da ne. Viseča mreža, ki je v predstavah Slovencev stereotip lenarjenja, je v Južni Ameriki la cuna, zibelka ustvarjalnosti: trenutkov razmišljanja, sanjarjenja, načrtovanja, kramljanja in erotike. Tudi Marku predstavlja prehod v svet kreativnosti in svobode. Slovenec, ki pozimi ne smuča, ampak se odpravi najraje na karibske plaže, svojega dopusta ne izkorišča le za sončenje, ampak tudi za nabiranje novih izkušenj, znanja, intervjujev in literarno-esejističnega ustvarjanja.

Nekaj strasti očitno v meni še obstaja. Drugače prejšnji teden v New Yorku ne bi tako brez problemov segel v žep in odštel 85 dolarjev za CD Box s štirimi zgoščenkami skupine The Fugs, od katerih dve celo že imam. In to podvojeni! Najprej v obliki LP-jev in nato še kot samostojna CD-ja.

Moja večna ljubezen do skupine The Fugs obstaja še naprej. Kaže se tudi na teh slikah. V New Yorku smo si namreč za bivanje izbrali hotel z mojim imenom, za katerega se je na koncu izkazalo, da leži na zgodovinski lokaciji. V sosednjem lokalu, ki ga je mogoče videti na drugi fotografiji, je bil v šestdesetih The Bridge Theatre.

Obe zgradbi sta na ulici St. Mark’s Place, nedaleč od slovenske cerkve Sv. Cirila, v East Villageu, najbolj bohemskem delu New Yorka. The Bridge Theatre je bil sploh zgodovinski in prava škoda je, ker Američani teh stvari ne ohranjajo. V njem je med drugim nastopal John Cage, Andy Warhol pa predvajal svoje filme. Leta 1965 so The Fugs v njem uprizorili svoj happening z naslovom The Night of Napalm. Zvočni posnetki s tega nastopa so zabeleženi na ploščah. Na koncu nastopa so izvedli skladbo The Fugs Spaghetti Death. Medtem ko so kričali No Redemption No Redemption so publiko obmetavali s špageti v paradižnikovi omaki. Ed Sanders piše, da je v prvi vrsti opazil Andyja Warhola v čudoviti obleki in kravati in mu s posebnim užitkom zalučal špagete ter s tem simbolično opozoril na počutje ljudi v jugovzhodni Aziji, na katere je ameriška vojska tedaj spuščala svoj napalm.

St. Mark’s Place je tudi danes središče umetniške avantgarde in s prav lepim občutkom sem gledal na tele uspešnice pri blagajni v knjigarni St. Mark’s, kjer se je naš Slavoj Žižek s svojim DVD-jem tako prijetno stiskal s Patti Smith.

Dominikanska dekleta imajo drugačne probleme od ameriških smučarjev. Pred časom sem že poročal o tistem nesrečnem smučarju v Vailu, ki je na žičnici obvisel s spuščenimi hlačami in glavo navzdol, tole fotografijo pa so objavili kolegi blogerji v Dominikanski republiki.

Nesrečnica je takole premagovala ovire na poti, potem, ko jo je v postelji s svojim soprogom zalotila besna žena. Na žalost ne poročajo o tem, kako se je tek končal. Konec te nesrečne zgodbe zato prepuščam bralski domišljiji.

Od igralcev bi človek pričakoval, da se znajdejo v vsaki situaciji. Ampak očitno temu ni tako. Ubogi Benicio del Toro, igralec, ki je v filmu upodobil Cheja Guevaro, je takole padel v past, ki so mu jo nastavili kubanski emigranti v Miamiju.

V pogovoru za Noticias 41 je motovilil in ostajal brez besed. Pri gledanju posnetka znanje španščine niti ni potrebno, saj igralčeva trema pove vse.  Najbolj čudno je, da se je sploh pustil speljati na led. Le kaj je mislil, da bo o Cheju govoril kubanski emigrantski novinarki Marlen Gonzalez v Miamiju? Del Toro se je pokazal kot popoln nepoznavalec realnosti. Očitno so mu pred snemanjem filma dali v roke scenarij in njegov tekst, ki se ga je naučil na pamet, pobral denar in mislil, da ga zdaj čaka samo še slava. Ta je res prišla, ampak v nekem delu sveta zelo negativna.

Uh, ah, Chavez se ne da! Uh, eh, Chavez še ne gre! Takole pojejo člani skupine Madera v hitu, ki so ga posneli pred zadnjimi predsedniškimi volitvami leta 2006, na katerih je bil Hugo Chavez spet izvoljen za predsednika Venezuele.

Venezuelski predsednik je vse bolj podoben odhajajočemu Fidelu Castru. V Latinski Ameriki so se celo že pojavili zapisi, da se je Castrova karizma začela seliti v Chaveza. Ne vem sicer kako je s tem, bi pa verjel, da se resno poigravajo s santerijo, vudujem in podobnimi zadevami. Chavez je začel podaljševati svoje govore v nedogled, pred kratkim pa v venezuelske časnike pisati tudi redno kolumno z naslovom Refleksije. Pred časom je, po svojem umiku iz javnosti, te kolumne v kubanski dnevnik Granma pisal Fidel Castro, vendar so za njim tudi te izginile. Zdaj se torej revolucionarne misli pojavljajo v bližnji Venezueli.

Chavez  na televiziji že ima svoj program Alo, presidente!, ki traja od pet do osem ur, v njem pa med drugim daje navodila svojim ministrom, govori o svojem življenju in se odziva na aktualne dogodke v svetu.

Haitijska pisateljica Micheline Dusseck, ki živi v mestu Puerto de Santa Maria na jugu Španije, mi je poslala pretresljivo sporočilo o tem, kako na Haitiju ljudje zaradi pomanjkanja hrane pečejo in delajo piškote iz blata. Blatu primešajo sol in zeliščno maslo, potem pa vse skupaj zapečejo. Po zaužitju ljudje izgubijo občutek lakote, to pa je tudi vse.  V blatu se poleg tega skrivajo paraziti in industrijski odpadki. Takole zgleda priprava:

Micheline Dusseck je avtorica odličnega romana Odmevi s Karibov (Ecos del Caribe), za katerega smo se pred leti že dogovarjali, da bi ga prevedli v slovenščino, a na žalost do tega nato ni prišlo.

V današnjem sporočilo me je med drugim prosila, če lahko o tem žalostnem prehranjevanju v njeni rojstni državi obvestim čim širši krog ljudi in jih hkrati spomnim, da se to dogaja v času, ko se najbogatejši ljudje v razvitem svetu vozijo v luksuznih vozilih na biogorivo iz koruze ali sladkornega trsa.

Temu gospodu grem pa prihodnji teden prižgat svečko na njegov grob. “El Cantante de los Cantantes” , pevec vseh pevcev, ali veliki Hector Lavoe, zame eden največjih salserov, kar jih je videl svet. Leta 1995 sem prvič slišal zanj na gledališkem festivalu v Caracasu. Skladba Timbalero, ki so jo vrteli na nočnih žurih in jo skupaj izvedeta Hector Lavoe ter Willie Colon mi je tedaj obrnila glavo. Ko je Willie Colon pred leti prišel na Rončelov koncert na RTV sem mu v podpis nesel ploščo El Juicio in mu povedal, da je  Timbalero zame klasika.

Hector je bil najprej pokopan v Bronxu, potem pa je hčerka posmrtne ostanke prepeljala v portoriški Ponce, kjer zdaj počiva.  V filmu El Cantante ga je upodobil Marc Anthony, ženo pa Jennifer Lopez.

Joj, tole so pa trači. Me prav zanima, če bi v novinarstvu znal pisati tudi za rumene časopise. Nepreverjene in skorajda neverjetne novice, ki mi jih prinašajo prijatelji iz Argentine, namreč govorijo, da se je menda dr. Slavoj Žižek (1949), psihoanalitik svetovnega ugleda in ambasador znanosti, v domovino vrnil zato, ker naj bi se njegova zveza z mično Analio Hounie že končala. Takole sta se mladoporočenca javnosti predstavila na poročni sliki, ki je tedaj polnila argentinske družabne kronike. O spektakularni poroki so v letih 2004 in 2005 med drugim poročali tudi na naši nacionalni TV , v Dnevniku in Mladini.

Analia Hounie in dr. Slavoj Žižek

Analia izhaja iz znane argentinske družine, saj sta tudi njena mama Silvia Ons in Eduardo Hounie ugledna psihologa. Pred Žižkom je hodila s popularnim argentinskim rockerjem Andrésom Calamarom.

Sama Analia Hounie

Argentinski blogerji  so septembra 2007 že poročali o tem, da je Analio vse pogosteje videti z mlajšim argentinskim pisateljem Gonzalom Garcésom (1974). Zanimivo, kajti še julija 2007 je tale bloger pisal o dolgem poljubu, ki ga je Analia možu namenila potem, ko ji je kupil knjige.

Gonzalo Garcés