Resno, a sproščeno

Lačni ljudje so tečni.  Zdi se mi, da ima predsednik vlade Janez Janša neredno prehrano in to me zelo skrbi. Ljudje na vrhu namreč sprejemajo zelo pomembne odločitve, ki vplivajo na življenje vseh nas in mislim, da je precej bolje, če se ne odločajo tedaj, ko jim kruli po želodcih.

Ko so premierja Janšo včeraj novinarji vprašali, če misli, da je Igor Bavčar prišel do svojega premoženja na moralno sporen način, jim je odgovoril: “Moje osebno mnenje je, da danes nisem jedel niti zajtrka in da komaj čakam kosilo.”

Ne vem, če mu je zjutraj vsaj uspelo prebrati Dnevnik in v njem čudovit intervju s srbskim pisateljem Borom Ćosićem, ki govori tudi o prehrambenih navadah našega časa. Pisatelj pravi: “Meščanstvo je bilo včasih razred, ki obeduje. V današnjem sistemu se obeduje opoldne, kot konji – stoje. To je samo fragment, vendar je vse skupaj ubilo družinski ritem. Ko se družina po vseh mogočih dnevnih peripetijah zvečer vendarle zbere, se običajno gleda televizija.”

O tem, da naj bi Janševo neredno prehranjevanje ne vplivalo dobro na družino, smo se lahko prepričali  v televizijski oddaji Dobro jutro na TV Slovenija dne 19. maja, ko so gostili njegovo Urško Bačovnik. To so bili časi, ko je vsa Slovenija trepetala za njuno poroko, ki naj bi jo menda zaradi velike medijske pozornosti prestavili v zadnjem hipu. Urška  je v oddaji razkrila, da se z Janezom o poroki niti ne pogovarjata, ker Janez nima časa niti za kavo z njo.

Urška in Janez

Kava za Urško in Janeza.

Kosilo za Janeza.

Vsa pokopališča na svetu so polna samih nenadomestljivih ljudi. Na to bi rad spomnil Janeza Pipana, direktorja Drame SNG Ljubljana, ki bo v kratkem moral zapustiti svoj položaj.

Sem med zadnjimi, ki se mu zdi, da je prihodnost Drame v sistemu “catch the cash”, a med prvimi, ki meni, da je  ljudi, ki so predolgo na oblasti vsake toliko časa treba “prizemljiti”.  Pipanov primer me v to še posebej prepričuje. V svoji dolgoletni karieri sem bil precejkrat postavljen v podoben položaj, a nikoli nisem imel tako hudih travm, kot jih ima zdaj dramski ravnatelj. Kajti, dragi moj Marko Crnkovič, to pa je ekskluziva! Pipanova namreč. Da nek tako nekomunikativen tip, kot je Pipan, uspe glavnim  slovenskim medijem hkrati prodati velik intervju. Samo od včeraj do danes ga lahko beremo v Mladini, Dnevniku ter Delu in to skorajda z istimi vprašanji in odgovori. Ker malo  poznam tiste družinske razmere, se mi sicer zdi, da je to PR-ovstvo sicer bolj plod njegove izredno sposobne žene, ki je pred leti tudi sama morala z oblakov takole stopiti nazaj na zemljo.

Ravnatelj zdaj pravi, da je sredi zelo “pritlehnih” vprašanj – od česa bo živel v prihodnje, kako bo preživljal družino, odplačeval kredite…  Pred leti se ga tudi spomnim, kako je v nekem intervjuju jamral nad nizko plačo.  Po mojem mnenju to niso ravno “pritlehna”, ampak čisto običajna  vprašanja, s katerimi se vsi srečujemo vsak dan.  Če pa nekdo, ki je bil štirinajst let na vrhu ene od osrednjih slovenskih kulturnih inštitucij in užival vse te dobrine, zdaj ne ve, kako se preživi na cesti (Pipan v Delu: “Odhajam iz Drame. Za zdaj na cesto, nimam kam drugam.”), potem je bil pa res zrel za ta sestop. 

Janez Pipan

Saj ni res, pa je! Na dan, ko ravno v Večeru, pa tudi drugih medijih, beremo proteste Večerovih novinarjev zaradi sprememb statuta njihovega dnevnika, v istem časniku objavljajo stališče Maryruth Coleman, odpravnice poslov na ameriškem veleposlaništvu v Sloveniji, v zvezi s stanjem na Kubi.

Ali bomo zdaj namesto govorov naših politikov, kot smo to lahko doživljali v socializmu, v časopisih brali uradna mnenja najmočnejše države na svetu? Časopisni prostor velikodušno odstopamo uradni predstavnici države, ki v času našega predsedovanja EU na svojem veleposlaništvu sploh nima veleposlanika, ampak le odpravnico poslov.

Kaj, če bi nesrečne Kubance z njihovim odhajajočim diktatorjem že enkrat pustili, da sami rešujejo svojo nesrečno zgodovino. Tako pa se na plečih tega karibskega otoka odvijajo najrazličnejše svetovne politike – od desne do leve. Morda sem malo preveč pod vplivi branja knjige Fikcija Fidel, ki jo končujem. V njej je avtorica Zoé Valdés med drugim zapisala, da je na Kubi sprava že zdavnaj končana, dosežena pa je bila ravno s pomočjo ameriških dolarjev, ki jih prebegli emigranti pošiljajo svojcem v domovini. Drugo vprašanje pa je seveda, kako bodo žrtve režima recimo poravnavale račune z ovaduhi. Ampak tudi to se bodo najbolje zmenili sami.

Najmanj, kar jim manjka, je naše vpletanje v njihove notranje zadeve, saj to lahko vodi v hudo katastrofo. Precej hujšo od tiste pred leti, ko sta dve francoski turistki Kubancem pomagali ujeti skupino treh črnih ubežnikov, ki so na splavih hoteli zapustiti socialistični raj. Punci sta o avanturi na veliko razlagali v Le Mondu, Zoé Valdés pa nas v omenjeni knjigi nato sooči z dejstvom, da je kubanski režim nato te mlade fante kaznoval s smrtno kaznijo.

In imamo tako na eni strani zagrete levičarske turiste, ki bi Kubance držali v rezervatu, na drugi pa ameriške ambasade, ki bi jim na stežaj odprle vrata, predvsem zato, da bi nato ameriški kapital zavzel tiste čudovite plaže.

Kaj pa je vmes? Naši mediji, ki do teh skrajnosti ne zavzemajo nobene distance. Še kubanski novinarji so v svojem pomanjkanju in vsesplošni cenzuri bolj iznajdljivi in inovativni:

Samo še tole, potem pa res neham in dam vsem skupaj vsaj deset let mir. Ampak nekako ne morem mimo vsaj nekaterih simpatičnih osebnostnih daril, ki so zabeležile moj jubilej. Kakšnega originalnega Groharja res ni bilo vmes, čeprav je bil tako kot moj oče iz Sorice in se je tudi njegova mama pisala Jenšterle, ampak saj ga tako ali tako nimam več kam obesiti.

Precej daril bo  izginilo, predvsem tistih številnih savinjskih želodcev, domačega kruha in  žganja, ki so prišli s strani mojih savinjskih prijateljev. Med drugim so me poslali  v prijetno pomlajevanje v enega od nekakšnih lepotnih centrov v Luče. Z lepoto bo šlo sicer malo težje, ampak tista večerja po savni in bazenu me že zdaj mika.

Sestra in svak sta bila sploh originalna. Viseča mreža in ledomat, ki je na vso moč že delal vso noč.

Katja, Mare, Mišo in Tjaša so mi med drugim prinesli tudi tole varnostno čelado:

Z novega računalnika, ki je prišel od najbližjih, se je na žuru že vrtela moja glasba.

Seveda pa mi na kraj pameti ne pride, da bi na novem žaru, ki so mi ga v Savinjsko dolino pripeljali kranjski prijatelji, pekel čevapčiče v obleki, srajci in s kravato, ki sem jih dobil od mame.

Sinoči ob desetih sem se še valjal po kavču in razmišljal: Kaj mi je pa tega treba bilo! Pankrti so imeli nastop najavljen ob devetih, potem pa se je po internetu razširila novica, da bodo na oder prišli šele ob polnoči. Ob 20.30 je bil namreč sredi Kranja zastonj koncert The Tide.

Po mojem sem imel jaz večjo tremo od njih. Ves čas sem se bal, da jih bo na Izbruhovem bazenu pričakala prazna dvorana. Tak namreč Kranj moje mladosti nikoli ni bil. Ampak moje mladosti že dolgo ni več, za nove generacije pa nimam pojma, kam jih nosijo njihovi radarji.

Potem je prišel Drago, popila sva mojito in se podala na pot v neznano. Ko sva se bližala  zgradbi nekdanjega bazena, sem se dodatno zgrozil. Pot do njega je vodila v temi, brez luči in niti slučajno si ne predstavljam, da bi si nekdo, ki je prvič slišal za ta kulturni center, upal priti do cilja. Bolj verjetno se mi je zdelo, da se bodo ljudje raje varno obrnili in šli domov. Ker  mene ni več strah ničesar več in  sem na bazenu tudi že bil, sva z Dragotom vseeno šla do konca. Tam naju je čakal šok. Pred dvorano je bilo že ogromno ljudi in v zraku se je čutila tista prijetna napetost. Mišotu sem samo še poslal SMS naj pride dol, ker je tu noro.

Pankrti so prišli na oder ob polnoči in odigrali enega svojih najboljših koncertov. Takole je zgledala publika.

In taki so bili Pankrti na odru.

Vzdušje je bilo tako, kot se spodobi. Pivo poceni in toplo, a ga je še pred koncem koncerta vseeno zmanjkalo. Ne vem zakaj?

Foto: Drago Polajnar

Slišal sem tudi, da The Tide niso bili nič kaj posebnega. Le nekaj publike, čeprav je bilo vse zastonj. Kaj naj rečem?

Temeljno pravilo vseh generacij se glasi: “Ne zaupaj nikomur po štiridesetih!”. Od včeraj jih imam jaz petdeset. Takole me je Zarja zabeležila malo po prihodu domov, kjer sem se že važil z novim kovčkom, darilom mojih neposrednih sodelavcev. Sedim v priročnem stolu, enem od daril mojih najbližjih.

Pred dobrimi petdesetimi leti je imela mama idealno priložnost, da prepreči mojo katastrofo, a se za to ni odločila, zato se ji na tem mestu še posebej zahvaljujem.

Kulturno zabavni program je zaključila Zarja,  simbolično s prelepo izvedbo Sambe.

Moram priznati, da je po prvem letu kitare dosegla več kot jaz po štirih, ko so na kranjski glasbeni šoli končno ugotovili, da sploh ne poznam not in me nato praktično zabrisali ven, saj mi je nova profesorica postavila pogoj, da vadim po najmanj dve uri na dan, če hočem v dveh letih končati en letnik. Zarji sem se zato oddolžil z mojo priredbo klasike Kuža pazi.

Moj pogled na kitaro je namreč bolj “hendrixovski”. Ko bo enkrat dosegla to stopnjo, ji bom odstopil mojo staro kitaro za izvedbo “unplugged” verzije naslednjega Jimijevega komada.

Za mlado generacijo, ki nima časa, so tukaj samo zadnji akordi:

Za nas, ki se nam ne mudi, pa je čudovita skladba v celotni verziji:

Še dva dni in gremo v kopalkah s Pankrti na bazen v Kranju. Šala? Niti ne, kajti po uspešnem povratku v ljubljansko Halo Tivoli, Pankrti v petek, 16. maja prihajajo na Izbruhov bazen, ki pa seveda ni tisti v katerem sta se namakala brata Petrič, ampak oni zraven nekdanjega Gorenjskega sejma, v katerega smo kot mulci v osnovni šoli hodili na telovadbo.

Izbruhov bazen oziroma uradno AKD Izbruh je kranjska Metelkova. Nekoč sem v njem tudi jaz predaval o alternativni glasbi Latinske Amerike, s poudarkom na glasbi mehiških zapatistov. To je bila ena redkih priložnosti, da sem lahko javnosti predstavil nekaj iz moje bogate diskoteke tovrstne glasbe.

S Pankrti pa je sploh povezana moja mladost. V Kranju smo jim redno organizirali nastope in imeli to ekskluzivno prednost, da smo jih slišali pred osrednjim nastopom v Ljubljani. K nam so namreč vedno prišli na nekakšno generalko. Letos je sicer malo drugače, generalka je bila v Ljubljani, glavni koncert pa bomo očitno dobili mi, saj se je skupina zdaj še sploh uigrala.

Evo, na dan mojega Abrahama torej razmišljam o tem, kako me bodo čez dva dni vrgli v mladost iz katere v resnici niti še nisem izplaval. Ampak, saj tudi Pankrti še niso “iz vode”.  Tukaj so iz starih časov:

Foto: Janez Bogataj

Slovenci  res nikoli ne bomo imeli svetovne literature, saj smo še v resničnem življenju slabi plagiatorji.  Takoj po tem, ko se je Avstrijcem zgodila grozna zgodba z zaprto in posiljevano hčerko v kleti, so naši novinarji v javnost lansirali čudno zgodbo o suženjstvu med Romi na Dolenjskem.

Sinoči sem malo gledal Trenja in že kar med oddajo pisal tudi tale tekst. Zdi se mi namreč, da danes novinarstvo v želji po senzaciji prehiteva kar dogodke same. Zato se mi zdi ponedeljkov seminar o novinarstvu na primerih Latinske Amerike toliko pomembnejši. Na njem nam bodo nekateri tamkajšnji strokovnjaki predstavili tudi našo prihodnost. Sam sem imel to srečo, da sem te stvari, ki se danes v novinarstvu dogajalo pri nas, pred dvajsetimi leti v Argentini že videl. Senzacionalizma kolikor hočete!

V življenju so mi bili vedno sumljivi tisti, ki so se skrivali pred javnostjo, ali v anonimkah ovajali sovražnike in prijatelje. Moje srce pa je bilo na strani tistih, ki so brez zadržkov stopili pred novinarje in pojasnjevali svojo stran resnice.  In kaj je bilo včeraj? Na linč obsojeni Rom je suvereno in brez najmanjših zadržkov pojasnjeval, kaj se je s “sužnjem” dogajalo v njegovi hiši, govoril čisto konkretna imena policistov, ki so mu ga vozili na dom, druga, se pravi žrtvena stran, pa se je skrivala v anonimnosti, menda v strahu za svoje življenje, čeprav se zanj zdaj, ko cela Slovenija pozna obtožence z imeni in priimki, niti ni več treba bati. Najbolj pri vsem pa mi je pritisk dvignilo pričevanje obtoženčeve zagovornice, ki so ji na POP TV popolnoma prikrili identiteto s prekritim obrazom in popačenim glasom.

In vas sprašujem dragi bralci: Bi se vi prepustili v obrambo nekemu, ki, oprostite izrazu, nima niti toliko jajc, da bi se sam razkril?

Do Jaimeja Abella Banfija sem prišel težje kot do Gabriela Garcie Marqueza. Že nekaj let je od tega, ko sem v Kolumbiji navezal prve stike z novinarsko šolo, ki jo je leta 1995 ustanovil znameniti kolumbijski pisatelj in nobelovec Garcia Marquez. Leta 2004 sem se v Bogoti spoznal z Ricardom Corredorom, ki je bil tedaj koordinator projektov v tej Fundaciji za novo iberoameriško novinarstvo. Poleg njega sem spoznal še z Mario Fernando Marquez, ki je bila v fundaciji zadolžena za projekt Antonio Narino. Moje želje so bile tedaj ob sodelovanju s šolo usmerjene tudi v intervju z Marquezom. Ricardo mi je na pogovoru dejal: “Pridi jeseni v mehiški Monterrey. Marquez bo tam.” Seveda je bilo iluzorno kar sesti na letalo in se odpeljati na tako pot v neznano.

Ricardo mi je tedaj tudi izrazil željo po sodelovanju s tistimi našimi novinarji, ki imajo izkušnje z vojnim poročanjem. Kolumbijski novinarji si na tem področju želijo izmenjavo izkušenj s kolegi po vsem svetu. Že dolga leta so namreč obsojeni na delo v državi, kjer jim ob legalni vladi vladajo še levi gverilci, privatna vojska (paramilitarci) in ob njih še narkomafija. Kolega Ignacio “Nacho” Gomez mi je  pripovedoval  srhljive  zgodbe o tem, kako je dvakrat moral emigrirati iz države, enkrat pa je komaj ušel smrti, saj je morilca že videl.

Na seminarju Medkulturni dialog kot orodje poročanja, ki ga v ponedeljek, 12. maja, v Centru Evropa skupaj pripravljamo Informacijska pisarna Evropskega parlamenta in Center za Latinsko Ameriko, bodo imeli  novinarji pred vrhom Evropska unija – Latinska Amerika in Karibi, ki bo 16. maja v Limi, možnost slišati tudi, kako je z novinarstvom v Latinski Ameriki. 

Jaime Abello Banfi je le eden od predavateljev, vsekakor pa tisti, ki ima  največjo težo. Sicer pa kot predstavnik Marquezove šole prihaja tudi mehiški novinar Luis Miguel Gonzalez. Seveda so na seminar vabljeni tudi blogerji in sploh vsi, ki jih zanimajo razmere v Latinski Ameriki. Moj pogovor s Jaimejem Abellom Banfijem bo v soboto objavljen v Dnevnikovi prilogi Objektiv.

 Gabriel Garcia Marquez in Jaime Abello Banfi

Tole je še vroča knjiga, po svetu pa ljudje zaradi nje že skačejo pokonci. Dobil sem jo včeraj. Sem šele na 55. strani, ampak že vidim, da se bom do zadnje, 371. strani prebil zelo hitro.

Zoé Valdés bo 1. septembra prišla v Slovenijo, kjer bo gostja letošnje Vilenice. V tem trenutku je ena najbolj branih latinskoameriških pisateljic. S to knjigo je sploh postala vroča, čeprav mi je kolegica, ki se je zadnjič vrnila s Kube, dejala, da tam že vsi govorijo, da je Fidel v hladilniku.

Zoé te dni knjigo Fikcija Fidel predstavlja v Španiji — državi, ki je pa sploh povezana s Castrom in njegovo revolucijo. Na internetu in tamkajšnjih blogih se že javljajo prvi branilci kubanske revolucije, ki pisateljico obtožujejo laži. Sinoči sem prav užival ob njenih trditvah, da je Castra, ki je španskega porekla, nastavila bela kubanska elita, ki je na ta način vrgla z oblasti mulata Fulgencia Batisto. Prvo poglavje ima zgovoren naslov: Yo acuso, kar je seveda J’accuse.

Zoe Valdes