Resno, a sproščeno

Gabriel Garcia Marquez je takole opisal, kako je leta 1957 v Parizu videl Ernesta Hemingwaya: “V tistem delčku sekunde sem bil,  kot vedno, razcepljen med dve moji rivalni strasti. Nisem vedel ali naj ga kot novinar zaprosim za intervju, ali pa le stečem čez cesto in mu izrazim svoje bralsko navdušenje nad njegovo literaturo. Pri obeh željah je obstajala ogromna prepreka – tedaj sem, tako kot še vedno, govoril polomljeno angleščino, zanj pa nisem bil prepričan, da je njegova španščina kaj boljša. In tako nisem storil nič od tega, kar bi lahko prekinilo tisti trenutek šoka. Samo roke sem si pritisnil k ustam in v Tarzanovem stilu zakričal na ono stran ceste: ‘Maeeeestro!’  Hemingwayu je bilo jasno, da med množico študentov drugemu kot njemu klic ne more biti namenjen. Obrnil se je, pomahal z roko in v španščini zaklical: ‘Adiooos, amigo!’. To je bil edini trenutek v življenju, ko sem ga videl.”

Točno petdeset let kasneje meni  za Marquezom v Ciudadu de Mexico ni bilo treba kričati na drugo stran ceste. Maestro mi je namreč namenil več kot uro svojega časa, ki sva jo v miru, na štiri oči in v prijetnem klepetu preživela v belem salonu mehiškega Ministrstva za kulturo. To moje življenjsko srečanje je kronano s tem posvetilom, ki mi pomeni več od doktorata na harvardski univerzi.

V teh dneh se s tehniko še bojujeva za to, da tudi sam začnem na blogu objavljati filme. Obljubljam, da jo v kratkem premagam in mojim objavam dodam še novo dimenzijo. Do tedaj pa objavljam nekaj zanimivih fotografij s spremljanja članov Slovenskega mladinskega gledališča in njihove predstave Sneguljčica in sedem palčkov po Mehiki.

Gabriela Garcío Márqueza sem lahko obiskal zato, ker sem s Slovenskim mladinskim gledališčem na turneji po Mehiki, do njega pa sem prišel kot predsednik Centra za Latinsko Ameriko. V prostorih mehiškega ministrstva za kulturo (Márquez namreč živi v Mehiki) sva se na samem pogovarjala več kot uro. Med drugim mi je obljubil, da maja prihodnje leto pride v Slovenijo.

Ameriški predsednik Bush naj bi prihodnje leto spet obiskal Slovenijo. Njegov prihod najavljajo za marec 2008, povezan pa je s slovenskim predsedovanjem Evropski uniji.

Sam ne skrivam tega, da mi je aktualni ameriški predsednik antipatičen in si ga zato ne želim gledati od blizu. Po mojem vodi zelo napačno zunanjo politiko svoje dežele, njegova prisotnost pa pomeni tudi za vse nas zelo visoko stopnjo tveganja. Slovenija si je v EU ustvarila soliden položaj in bi v svetu lahko tržila ugled mirne in varne države. Podobno kot Kostarika bi se tudi mi lahko odpovedali vojski in članstvu v Natu, denar za oboroževanja pa raje namenili za zaščito narave in naše kulture. Kostarika je recimo prepredena z narodnimi parki, ki vabijo turiste z vsega sveta, mi smo pa “v interesu Planice” še pred leti skozi narodni park zgradili  novo cesto, da smo lahko prišli do snega za velikanko.

Ko je bil Bush leta 2001 prvič pri nas, si je naša policija ustrezne varnostne ograje sposodila pri Hrvatih. Zdaj naj bi bili s temi pripomočki preskrbljeni, saj smo že kupili tako nižje usmerjevalne ograje kot tudi višje z betonskimi podstavki, ki jih je z golimi rokami nemogoče prestaviti, namenjene pa so najhujšim kršitvam javnega redu in miru. Toliko v poduk antiglobalistom, da bodo vedeli, na kaj lahko računajo. Verjetno pa se te stvari lahko uporabijo tudi ob kakšnih drugih priložnostih. Opozorilo torej velja tudi za nezadovoljne delavce zaradi nizkih plač in novih podražitev.

Slab mesec pred novico o novem Bushevem obisku smo v naših medijih lahko spremljali tudi informacije o tem, kako je ameriška vlada na spletnih straneh svoje agencije za preventivo in opozarjanje pred nevarnimi boleznimi objavila svarilo ameriškim državljanom pred potovanji v Slovenijo. Med drugim jim je svetovala, naj pijejo le ustekleničeno in prevreto vodo, naj hrane ne kupujejo od uličnih prodajalcev, naj jedo le popolnoma kuhano hrano in naj se izogibajo nepasteriziranim mlečnim izdelkom. Pri sebi naj imajo še zdravila za diarejo in razkužila za roke, nosijo pa naj majice in hlače z dolgimi rokavi. Poleg tega se je pred prihodom v Slovenijo dobro cepiti še proti hepatitisu A in B ter proti tifusu in steklini. O kugi ne piše nič.

Kako bodo poskrbeli šele za Bushevo zdravje! 

Za tole pisanje so me spodbudili kritiki. Konkretneje Miran, ki je ob mojem zapisu o vrstah na naši meji in o asfaltiranju ceste do vikenda ministra dr. Šturma zapisal, da Slovenci zelo radi kritiziramo, kar je naše, čeprav se po svetu dogajajo veliko hujše stvari. Priporočil nam je, da “začnemo že enkrat spoštovati sebe in svojo domovino” in nato zapisal še tole: “Gospod Marko po tistem, kar piše, da ste publicist in predsednik Centra za Latinsko Ameriko, bi od vas pričakoval več resnosti in vsaj nekaj intelektualnega pristopa. Modrosti vam priporočam. A ni v življenju že vse preveč napeto? Ali ne bi bil lahko vi eden tistih, ki bi prispeval k strpnosti, ne pa, da komplicirate zato, da boste viden. Kot vidim, delate za to, da bi postal pomemben. Delajte raje za rezultate.”

Ob branju se mi je zavrtel čas nazaj v leta, ko so nam vladajoči komunisti očitali, da v časopisju načenjamo same negativne teme in odpiramo tabuje, namesto, da bi pisali o pozitivnih dosežkih samoupravnega socializma.

V tem tekstu bom zato napel možgane in skušal odpreti dilemo, do katere mere moramo spoštovati sebe in svojo domovino. Nekako se mi namreč zdi, da je Mirana zbodlo moje navajanje novice o tem, kako je minister Šturm zaprosil za asfaltiranje ceste do njegovega vikenda v Kranjski Gori in kot razlog navedel, da ga bodo med predsedovanjem Slovenije EU obiskovali številni pomembni prijatelji, za katere se ne bi spodobilo, da jih vozi po makadamu. Vest sem pobral iz Dnevnika (28. 8.) in bil celo toliko prijazen, da na blogu nisem dodal še njihovega komentarja ob koncu, ki pravi: “Naj ob tem dodamo, da je bil včasih najbolj znan lastnik počitniške hišice v občini Stane Dolanc, do njegovega vikenda še zdaj niso potegnili asfalta, menda ga tudi zahteval ni.”

Vse skupaj je tedaj sovpadalo z mašo kardinala Franceta Rodeta pred baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, kjer so se mi zasvetile oči ob naslednjem stavku, ki ga povzemam po Dnevniku (3. 9.): “Na največji prireditvi zadnjih desetletij pred baziliko Marije Pomagaj na Brezjah je v pridigi kardinal Franc Rode poudaril vrednote, ki jih otrok sprejme v družini, in mednje prištel lojalnost do oblasti.”

Vprašanje je naslednje: Do kod in do katerih oblasti sega ta lojalnost, ko pa imamo v tem trenutku premiera, ki je bil do nekdanjih oblasti izrazito nelojalen? Kardinal Rode seveda izhaja iz izkušnje slovenske emigracije v Argentini, ki je v času pred drugo svetovno vojno prisegala na evolucijo in ne revolucijo, zato je tudi bila lojalna do oblasti, ki so nas tedaj zasedle. O teh zadevah sem v Argentini veliko premišljeval.

Tedaj sem imel tudi enkratno priložnost, da sem se srečal z dr. Tinetom Debeljakom in ob njegovi smrti celo poslal poročilo za Delo. Slednjega so nato ves dan premetavali po centralni redakciji, ker vodstvo časopisa ni vedelo, ali ga lahko objavi ali ne. Na koncu so vanj brez moje vednosti dodali nekaj stavkov in v enem med drugim dr. Debeljaku očitali, da je v reviji Dom in svet pozdravil zasedbo Italijanov. Njegov sin in moj prijatelj Tine je takoj vedel, kaj so mi spreminjali. Tedaj mi je povedal, da gre za klasične obtožbe, ki mu jih stalno očitajo.

Zanimivost tega članka je, da je v dopolnjeni obliki izšel samo v prvi, se pravi ljubljanski izdaji Dela. Marijan Zlobec, ki je bil tedaj nočni dežurni, je nato po natisu prve izdaje Dela te dodatke vrgel ven, ampak tega tedanji oblastniki, vsi Ljubljančani, sploh niso opazili. Tudi jaz sem to ugotovil šele čez mnogo let, ko sem v dokumentaciji Dela naletel na dve različici svojega teksta.

Seveda sem ob vrnitvi v domovino zadevo preveril pri viru. V Domu in svetu sem res našel Debeljakov pozdrav Italiji, ampak na koncu njega tudi pomemben del, v katerem pravi, da jih pozdravljamo zato, ker nam zagotavljajo pravico do našega jezika in kulture. Tega komunisti v očitkih nikoli niso omenjali. Ampak saj nam je tudi Jugoslavija v ustavi zagotavljala pravico do jezika in kulture, pa smo jo z Janšo na čelu kljub temu rušili! Lojalnost pa taka!

V soboto slovenski gledališčniki spet potujejo v Latinsko Ameriko. S predstavo Sneguljčica in sedem palčkov bo na turneji po Mehiki Slovensko mladinsko gledališče. Njen vrhunec bo nastop na festivalu Cervantino v mestu Guanajuato. Cervantino je namreč eden največjih festivalov na svetu, naša gledališča pa se na njem v zadnjem času redno predstavljajo. Sneguljčico v režiji Vita Tauferja bodo poleg tega videli še v prestolnici Ciudad de Mexico, Leónu in Queretaru. Mehika je za slovensko gledališče izjemno pomembna. V tej deželi se je na začetku devetdesetih s Pandurjevo Šeherezado začel zdaj že znameniti prodor našega gledališča na področje Latinske Amerike.

Sicer pa je Slovenija v zadnjih letih postala že redna udeleženka prestižnega Cervantina. Še v času Jugoslavije je na njem prvič sodelovala ljubljanska Drama z Jovanovićevo predstavo Zid jezero, potem pa v devetdesetih letih še mariborska drama s Pandurjevo verzijo Carmen. Slovensko mladinsko gledališče je na Cervantinu že gostovalo leta 2001 s Snom kresne noči v režiji Vita Tauferja. Združenje mehiških gledaliških kritikov je tedaj to gostovanje razglasilo za najpomembnejšo tujo gledališko predstavo, ki so jo videli v Mehiki. Enako priznanje je pred tem že dobila Šeherezada. Leta 2004 pa je Mladinsko na Cervantinu gostovalo s predstavo Marat/Sade v režiji Matjaža Pograjca.

Sneguljčica (Foto: Barbara Čeferin)

Ali Špank in Italijank na njihovih delovnih mestih spolno res ne nadlegujejo? Tako bi lahko sodili po podatkih letošnje raziskave Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih razmer (Eurofound) iz Dublina.

V raziskavi so med drugim zapisali, da na delovnih mestih spolno nadlegujejo 10 odstotkov Čehinj, 7 odstotkov Norvežank, 6 odstotkov Turkinj in Hrvatic ter 5 odstotkov žensk iz Danske, Švedske, Litve in Velike Britanije. Na drugi strani pa v Italiji in Španiji ter na Malti in Cipru spolnega nadlegovanja skorajda ne poznajo, saj tam tega ni niti za en odstotek.

V Eurofoundu so ob tem zapisali, da gre pri tem verjetno za posledico različnih kulturnih vrednot v državah članicah Evropske unije ter s tem tudi do različnega odnosa do problema.

Te kulturne razlike so res zanimive. Ker se precej gibljem med čustveno Latinsko Ameriko in racionalno Evropo, jih na svoji koži pogosto občutim. V Latinski Ameriki se ljudje čustev dotikajo, v hladni Evropi in Severni Ameriki pa od njih bežijo. Z ženo imava v San Franciscu kolegico, starejšo gospo, ki je nekoč živela v Dominikanski republiki. Tam se celo ob vstopu v mestni avtobus vsi naključni potniki nekaj stiskajo in poljubljajo, kaj šele znanci med seboj. Ko sva na obisku neki njeni prijateljici v pozdrav ponudila roko, je kar odskočila nazaj. Najina gospa je kasneje pojasnila, da to v San Franciscu med moškimi najprej pomeni, da si homoseksualec, vsi ostali pa se vprašajo, kaj imaš za hrbtom.

Tudi sam sem bil na začetku življenja v Argentini šokiran zaradi objemov in poljubov na lice, ki so mi jih delili celo moji moški prijatelji. Potem pa sem se tega nekako navadil in zdaj te navade v Sloveniji delim celo s precejšnjim delom prijateljev in kolegov, s katerimi me družijo obiski Latinske Amerike.

Seveda pa so lahko to v našem okolju včasih zelo nevarne stvari. Pred leti smo se v Ljubljani na nekem srečanju argentinskih izseljencev vsi po vrsti stiskali in poljubljali, potem pa sem oddrvel na srečanje z neko radijsko novinarsko, s katero se sploh še nisva poznala. Takoj ob srečanju sem jo stisnil k sebi in poljubil na lice in se nato v šoku zavedel, da sem v Sloveniji. Začel sem se ji opravičevati in pojasnjevati dogodek, ona pa mi je odgovorila, da je čisto v redu.

Velika nevarnost za evropske moške in ženske pa postane, ko začnejo latinskoameriška čustva prevajati z besedo seks. Morala, ki obstaja na oni strani oceana, je močnejša in trdnejša od evropske. Na plažah ni nič »zgoraj brez«, kaj šele nudizma. Ker so kulturo teh narodov močno zaznamovale latinske države Evrope, je jasno, da je tudi pri njih pojem spolnega nadlegovanja zelo raztegljiv.