Resno, a sproščeno

Šport me zanima predvsem kot strast. Po sili razmer se moram z njim ukvarjati tudi v rekreativne namene, čeprav bi se pogosto v tistem času raje gugal v viseči mreži.

V tem smislu je bilo torej moje spremljanje košarkaške tekme med Slovenijo in Poljsko čisto izgubljanje časa, saj v njej ni bilo nobene napetosti. Pred televizijo so me navlekli predvsem zaradi tekme med Slovenijo in Italijo, ob kateri mi je na koncu skoraj počilo srce. Sploh se nisem prepoznal.

V takšno spremljanje športa sta me navlekla dva znamenita Slovenca – Juan Vasle in Peter Božič, s katerim sem dolga leta delil pisarno. Kadar je tedaj na obisk prišel Juan Vasle, se ni dalo izogniti živahnim razglabljanjem o nogometu. Moj smrtni greh iz časov življenja v Argentini je bil ta, da sem bil samo enkrat na nogometnem štadionu, pa še to zato, ker sem šel na koncert Bruca Springsteena, Stinga in drugih, ki so nastopili v okviru neke akcije Amnesty International.

Tudi vseh svetovnih in evropskih prvenstev ter olimpijskih iger se v glavnem zavem, ko so že mimo. Za zadnje nogometno prvenstvo vem le, da sem ga spremljal v Grčiji, kjer smo finale v neki gostilni gledali z Matjažem Žbontarjem, s katerim sva se ujela v čudoviti provokaciji, ker sva vedno z vsem srcem in žarom navijala ravno za moštvo z manjšinsko publiko v gostilni. Če se prav spomnim, so “moji” na koncu celo postali prvaki (evropski ali svetovni?) in v tem trenutku res ne vem, kdo so to bili. Opozarjam pa, da je s tako taktiko mogoče preživeti le v Evropi. V Južni Ameriki bi takoj dobil pošteno zasluženo kroglo v glavo.

V nedavnem odličnem televizijskem potopisu iz Buenos Airesa, ki ga je na TV Slovenija objavil Jani Virk, se je pojavila tudi moja kolegica in tamkajšnja znamenita novinarka Canela in med drugim povedala, da v umetnosti Latinske Amerike še obstajajo želje, ki jih v Evropi ni več. To pogosto čutim tudi sam. Evropa je polna same sebe, zaljubljena v svojo podobo in moč, a hkrati nemočna, kadar je treba konkretno reagirati. Tedaj priletijo Američani, zbombardirajo mesta in naredijo red.

Ampak pustimo svet in se raje vrnimo k športu. Ko bodo nekoč med olimpijske discipline uvrstili zibanje v viseči mreži, se nemudoma prijavim v slovensko reprezentanco. Do tedaj pa vsem skupaj pošiljam ti dve lepi propagandi za venezuelsko pivo. Pivo je seveda Polar, gospodična pa Norkys.

 Če je življenje. V Venezueli je!

Če je lepota. V Venezueli je!