In memoriam Delovemu novinarstvu
Torek, 24. april 2007Čeprav že več kot desetletje in pol nisem v aktivnem novinarstvu, me zadeve na Delu izjemno zanimajo. Navsezadnje sem v tem časopisu dobil svojo prvo službo in bil tam novinar skoraj deset let. Moja osnovna stališča do odpoklica Matije Graha sem navedel že v odzivu na zapis Andreja Košaka in jih zato ne mislim ponavljati.
Ob tej priložnosti hočem opozoriti na zelo čudno politiko Petra Jančiča, odgovornega urednika Dela, za katero mislim, da pomeni pogreb Delovega novinarstva. Peter Jančič je namreč za STA izjavil, da je “osnovna dejavnost dopisnika obveščanje, šele nato komentiranje”. Ko so pred leti podobno politiko zavzeli na nacionalni televiziji in novinarjem prepovedali komentiranje, sta čez noč z malih ekranov izginili podobi dveh velikih novinarjev, ki na TV nista imela več kaj početi – Jožeta Hudečka in Jurija Gustinčiča. Predvsem Hudeček nam je s svojim komentiranjem, ki ni bilo le polno natančnega poznavanja zadev, ampak tudi pravih gledaliških elementov, poživljal televizijske večere in tistim, ki smo bili iz tiskanih medijev, vsakič znova kazal v čem je razlika med nami in televizijskimi novinarji. Televizija je namreč za mnoge novinarje nevaren medij, predvsem zato, ker prehitro začnejo razmišljati le o svoji podobi in pozabljajo na tekst, ki nam ga podajajo. Zaradi tega meni nikoli ni bila blizu.
Matjaž Pograjc je nekoč v Caracasu naredil pravo afero, ko je novinarjem na vprašanje, kaj si misli o Tomažu Pandurju odgovoril, da je raje dober kot slaven režiser. Meni sta v gledališču enako ljuba oba, pri mojem poklicu pa seveda hočem, da si me javnost zapomni po mislih in stališčih in ne po zmečkani Armanijevi srajci. Ko so torej televizijskim novinarjem vzeli pravico do komentiranja, so dokončno obubožali ta poklic na njihovem mediju. Danes do informacij ni več težko priti, do dobrih stališč pa je. In če si nek medij za visoke stroške privošči svojega dopisnika v tujini, bi pričakovali, da od njega zahteva ravno te specifične komentarje, ki lahko nastajajo le v neposrednem stiku s tamkajšnjim okoljem, ne pa iz varno oddaljene pisarne v slovenski prestolnici.
Komentiranje sveta iz Ljubljane je podobno ocenjevanju koncertov ob poslušanju živo posnetih DVD-jev. Zakaj pa ljudje hodijo na koncerte, če je skupino Rolling Stones veliko udobneje poslušati iz toplega naslonjača, s pijačo v roki in gledanjem Micka Jaggerja na ekranu? Večina ljudi, ki bodo šli na njihove najnovejše masovke, skupine na odru tako ali tako sploh ne bo videla, bo pa seveda začutila vso tisto energijo, ki jo s seboj prinaša živi dogodek. In če pri zunanje političnih dogodkih sam ne moram vsak trenutek skočiti na Dunaj, mi je še kako pomembno, da mi časopis, ki mu zaupam, preko svojega dopisnika prenaša in razloži tamkajšnje dogodke. Ker sem slovenski bralec, tudi nočem brati le komentarja neke multinacionalke, ampak verodostojen pogled našega strokovnjaka, ki misli s svojo glavo. Od njegovih stališč naprej bom z mojo že mislil sam in se, če se mi bo zdela stvar delikatna ali zanimiva, pobrigal za to, da pridem še do drugih stališč.
Naročniki časopisa so njegovi verniki in se po tem razlikujejo od drugih bralcev, ki ga kupujejo, ali celo berejo drugje. Ko pa te tvoj medijski Bog zapusti, ga enostavno odpoveš. Novic brez komentarjev je pač polno na vsakem koraku.
Objavljeno v Torek, 24. april, 2007 ob 21:49 v kategoriji miks.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
24. april 2007 ob 22:41
“verodostojen pogled našega strokovnjaka, ki misli s svojo glavo”
pa misliš, da kakšen obstaja med domačimi novinarji - glede na zmazke, ki nam jih servirajo, menim da ne.
Ko bi si domači novinarji kdaj v roke vzeli, kakšen tuj časopis, revijo …
24. april 2007 ob 23:53
ploskam.
25. april 2007 ob 01:07
[…] in še: Ob tej priložnosti hočem opozoriti na zelo čudno politiko Petra Jančiča, odgovornega urednika Dela, za katero mislim, da pomeni pogreb Delovega novinarstva. Peter Jančič je namreč za STA izjavil, da je “osnovna dejavnost dopisnika obveščanje, šele nato komentiranje”. Ko so pred leti podobno politiko zavzeli na nacionalni televiziji in novinarjem prepovedali komentiranje, sta čez noč z malih ekranov izginili podobi dveh velikih novinarjev, ki na TV nista imela več kaj početi – Jožeta Hudečka in Jurija Gustinčiča. Predvsem Hudeček nam je s svojim komentiranjem, ki ni bilo le polno natančnega poznavanja zadev, ampak tudi pravih gledaliških elementov, poživljal televizijske večere in tistim, ki smo bili iz tiskanih medijev, vsakič znova kazal v čem je razlika med nami in televizijskimi novinarji. Vir. […]
25. april 2007 ob 08:50
Hudeček in Gustitnčič! To mi manjka na današnji nacionalki.
25. april 2007 ob 09:47
Bolj malo spremljam slovenske tiskane medije…kolikor pa sem jih prebiral v zadnjem casu, lahko rečem samo, da imajo še precej prostora za izboljšanje! Če jih primerjam s hrvaškimi, ki jih imam večkrat priložnost prebirat, lahko rečem, da sta Večernji list in Jutarnji list bolj zanimiva od Dela in Dnevnika, Nacional in Globus pa peljeta Mladino in Mag scat! Da o kakšnih nemških in britanskih zadevah ne govorim. Naši se malo preveč oklepajo želje po nekem golem objektivnem informiranju, medtem ko bi morali vse skupaj zasnovati v smislu infotainmenta - to privlači sodobnega bralca in potrošnika.
Kar se tiče komentiranja dopisnikov - stvar je v tem če urednik svojim dopisnikom zaupa…to je tako kot se ena TV postaja odloči ali bo svojega nogometnega komentatorja dejansko poslala čez pol Evrope, da tekmo komentira iz štadiona, ali pa se bo zaradi tega ker se zaveda, da model nabija buče, raje odločila da bo zraven še prišparala in bo komentiral iz studia doma.
“Verodostojnost naših strokonvnjakov, ki mislijo s svojo glavo” - nisem ravno prepričan koliko je takih, tako da z enega vidika lahko odločitev urednika tudi razumem.
25. april 2007 ob 10:21
Odlicen zapis, novinarji pa so kar tiho.
25. april 2007 ob 10:25
“Od njegovih stališč naprej bom z mojo že mislil sam in se, če se mi bo zdela stvar delikatna ali zanimiva, pobrigal za to, da pridem še do drugih stališč.”
Mislim, da je tule “catch” - dati bralcem, gledalcem čimmanj različnih mnenj in stališč, da jih ne bi preveč spodbujali, da mislijo s svojo glavo. Seveda, manj ko ljudje mislijo s svojo glavo, bolj so vodljivi in ubogljivi.
25. april 2007 ob 11:36
Tole je pa odlično napisano. Če je namreč delo dopisnikov le poročanje, potem jih ne potrebujemo. Takih novic je namreč na spletu kot toče. Manjka dela z lastno glavo. Temu se ponavadi reče dodana vrednost.
25. april 2007 ob 12:24
” Dragi Borut, dragi Tone “, to tudi pogrešate !
To kar se poskuša podtikati, da se v Sloveniji danes mediji cenzorirajo je prav smešno. Javno RTV je še vedno 98% sestavljajo levo do skrajno levo orjentirani novinarji. Ko bo prišlo do spremembe oblasti bo to čez noč vsem jasno, sedaj pa ti brezobrazni aparatčiki “trpijo” ko morajo svoje nazore brzati in predvsem uporabljati razum in ne ideologije. Res je, da sedanes več tako močno ne zaletavajo v drugačemisleče, to tudi pogrešate, knede !
“MIROVNI INŠTITUT” je tudi tiho, seveda ko pa je sam ugotovil da bistvenih sprememb v vsebini Javne RTV SLO ni zaznal ! Če taki levi aktivisti navajajo svoje ugotovitve, zakaj jim ostali levaki NE verjamete !
25. april 2007 ob 12:56
-pri Jančiču me je zmeraj motilo to, da so ga čisto po krivici preveč visoko vzdigovali že takrat, ko je bil zgolj obetajoči deček slov. nov.-eni to ostanejo do smrti in se v času namesto omedijo, nekoliko usmradijo-Jančiču se je zgodilo Petrovo načelo-zelo hitro je prišel do stopnje svoje nesposobnosti in tam bo obtičal, dokler ga bojo potrebovali kot burklo s katero se novinarski hlebci v peč potiskajo-to so tisti fantje, ki so neprestano kao na pragu uspeha, potem pa se,namesto da bi se povzpeli stopničko višje, skotrljajo po štengah v klet med podgane-Tega lepo prosim ne jemat kot zmerjavko ampak zgolj kot skromni prispevek k psihopatologiji slovenskega novinarstva.Drugi tak primer -čeprav iz drugačnih razlogov-je bil Petek-kar se mene tiče je bil srednje nikakav novinar-njegov največji uspeh v življenu (kakor je žalostno) je bil ta, da je bil pretepen,. do takrat je bil nepomemben novinarček iz domačih logov, vsa njegova slava za nazaj in naprej izvirata iz tega tragičnega dejstva. Samo za primer-še prej ko je šel v politiko, je poskusil vnovčit razbito glavo kot kandidat za glavnega urednika Večera-pred nesrečo mu kaj takega na pamet ne bi padlo in bi se mu krave smejale, potem pa jih dobiš z gorjačo in ta te profesionalizira do take mere, da si nenadoma haupt sposoben. Fantje a la Jančič in bivša Slivnikova četica ,predstavljajo zdaj viške slov. nov. scene, čeprav ni za to niti najmanjših empiričnih dokazov. Pač pa so vsi ostali zdaj zmazkarji, zgube, nepismeni maturanti in tako dalje. Poglejte samo kaj se je zgodilo s Sobotno prilogo-postala je dolgočasna in vodena in komaj še kaj najdeš.Bodi dovolj, kakor me sicer še jezik srbi.In pete tudi, torej grem na sončen sprehod. Vabljeni!
25. april 2007 ob 13:59
Hudeček in Gustinčič. Dva stara udbovca.
25. april 2007 ob 14:03
slovenski novinar je bil in je “vojak revolucije” Tako so vas klicali diktatorji, tako vas danes kličejo njihovi sinovi - samo bolj potiho.
25. april 2007 ob 14:23
Hanžek je pred kratkim v nekem iterviju dejal , po spominu: “Varovanje (VARUH) človekovic pravic je izključno v domeni levičarjev !” Torej VARUH je lahko po svojih nazorih le levičar, če pa Varuh ni levičar pa v Državi varuhan NI.
Tako nekako razmišjajo enoumni SLO levičarji. Studio Citi je dobra oddaja, če je vodi Marcel in podobni somišljeniki, če pa bi to urejeval kakšen malo manj pristranski voditelj, pa ta oodaja nebi več bila tako dobra oz. bi je doletela usoda JJ trobila in samocenzure. DELO je profitna zasebna družba in deluje na trgu, takrat ko bodo lastniki ugotovili da jim uprava povzroča minus in ne profit jih bodo legitimno zamenjali. Takrat seveda levičarji ne bodo solidalizirali z odpuščenimi ?
“Slivnikova četica” je zapustila DElO in odšla na svoje, danes pa je težko pričakovati da bi kakšna “leva četica” bolj točno “leva brigada”, zapustila DELO ali RTVSLO in pokazala “da ima jajca” in začela znova vstvarjati svoj časopis…….
Levaki, dejte že enkrat sprejet, DELO počasi postaja desnosredinski dnevnik, pustite ga na miru, berite kaj drugega saj imate veliko levaško zaledje na voljo in izbiro !
25. april 2007 ob 17:42
Sledil sem docoyevemu nasvetu in danes odpovedal Delo ter se naročil na drug dnevni časopis. Ni mi bilo lahko pri srcu, saj smo Delo imeli v hiši odkar pomnim, torej dobrih 40 let. Napočil je pač čas za spremembe.
25. april 2007 ob 18:24
Sam sem ga odpovedal takoj po tem, ko se je na čelu tega, včasih cenjenega časopisa naslikal Slivnik. To je bil jasen signal, da bo vse skupaj šlo samo še navzdol.
25. april 2007 ob 18:44
Jaz pa sem Delo odpovedala, ko so dan pred volitvami “pomotoma” dvakrat objavili gromozanski članek, v katerem so sesuvali Jankoviča. Isti članek na strani 3 in na strani 4. Tako kot lepota najbrž tudi to ni bilo ravno naključje …
25. april 2007 ob 20:18
Jaz sem še vedno naročen na Delo, saj imajo najbolje pokrito kulturo, kar se časopisov tiče. Sobotna in Nedelo pa imata še vedno nekaj dobrih zapisov, ki jih rad preberem. Dodatno pa sem se naročil na Dnevnik in Mladino zato, ker verjamem, da je Dnevnikov novinarski team na dobri poti!
Še nekaj, Jančičeva sobotna kolumna je neberljivo skropucalo in njegove zadnje izjave dokazujejo, da prav pretirano sposoben ni - pa naj bo levičar ali desničar!
25. april 2007 ob 21:40
Še nedolgo nazaj so po TV vrteli oglas, ki je šel nekako tako: “Nekaj imam za vas … za tiste, ki mislite s svojo glavo …”
Zdaj se vrti: “Kaj boste naredili zase?”
Odgovarjam: Prišparal bom.
26. april 2007 ob 06:59
V Nemčiji danes ni mogoče da bi liberalno stranko (FPD)vodil bivši državni tožilec-ka iz DDR, ni mogoče da je US sodnik visoki član DDR komunistične stranka, da parlementarno komisijo za nadzor tajne službe vodi vidni član DDR komunistov….
V Sloveniji je to mogoče, predsednik in bivši predsednik sta bila…… vsi vemo!
26. april 2007 ob 11:52
[…] Prišparal bom. Vir. (Še brez glasov) Loading […]
26. april 2007 ob 14:55
Najbolj hvaležno okolje bosta našli cenzura in avtocenzura v blagostanju, potrošništvu in iz tega porajajočem se konformizmu. Škoda bi bilo v teh časih izgubiti lepo plačo zaradi nekaj bolj ostrih stavkov. Je bolj modro držati se od zadaj in si misliti svoje. Salonski »levici« pa menda tudi ni nič posebno hudega, če nekoliko zamenja kurz ali pa nekoliko potiša svojo libertinsko besedičenje.
V sedanji klimi se še najbolj sonči povprečno novinarstvo, ki je končno dobilo od nekaterih urednikov, pa seveda tudi članov uprav, častni naziv »profesionalnosti«; kar pač pomeni, da piši prispevke brez osebne angažiranosti, intelektualnega kapitala in poglobljenega poznavanja tvarine. Biti »profesionalen« pomeni biti brez lastnega mnenja. Poročaj o ceni radiča iz tržnice, ali pa o stanju na Koroškem glede 7. člena avstrijske državne pogodbe, vseeno je, bodi »uravnotežen«, ne opletaj preveč z jezikom » i poštuj tekovine demokratije«.
16. julij 2007 ob 16:33
[…] govori o Matiji Grahu, nesrečnem Delovem dopisniku z Dunaja. Pred časom sem o njegovi zadevi že pisal in do nje zavzel stališče, ki je nespremenjeno. Zdaj pa bo treba dodati še nekaj. Na Grahovem […]