Resno, a sproščeno

Meni pa premier Janša in njegova Urška na Dunaju nista zgledala slabo. Navsezadnje na naslovnici Lady že dolgo nisem videl kakšne fletne zdravnice.

V Dnevniku sem seveda prebral redno kolumno Vlada Miheljaka, ki mi je pokazal nekaj podrobnosti in drugačnih pogledov na znameniti dunajski “opernball”. Predvsem pa sem iz njegovega teksta dobil več koristnih informacij od gledanja posnetkov po televizijskih programih.

Iz teh se spomnim samo tega, da so nam pokazali, kako se Janša in Urška nekaj stiskata med ogromno množico čakajočih na vstop v dvorano. Takrat sem bil zgrožen. Predsednik slovenske vlade brez kakršnegakoli protokola v neznosni gneči potrpežljivo čaka pred vrati, ljudje mu mečkajo njegov frak, kako vse skupaj doživlja njegova Urška, pa se sploh ni videlo. Šlo je namreč za nek hiter, verjetno agencijski posnetek, v katerem je snemalec naš sloviti par samo oplaknil.

Ampak zdaj, ko sem v roke dobil zadnjo Jano in v trgovini videl še naslovnico Lady (priznam pa, da te še nisem uspel prebrati), sem pomirjen. V Jani me je novinarka Andreja Comino potolažila v naslednjem odstavku: “Urška in Janez sta v operni hiši seveda imela svojo ložo. To čast jima je namenil njun gostitelj, ki jo je seveda tudi plačal. Ko se je večer začel, sta seveda oba nestrpno čakala, da bosta začela plesati. Oba namreč rada plešeta, ljubi so jima tako standardni kot tudi modernejši plesi. In številni, ki so med plesom opazovali, kakšnih spretnih nog sta, se niso mogli načuditi, da prvi mož Slovenije poleg državniških tako dobro obvlada tudi družabne veščine. In naj pripomnimo, da je tudi njemu smoking imenitno pristajal! In ko je zagrabil svojo Urško in jo zavrtel v ritmih slovitega valčka Na lepi modri Donavi in drugih, ju je bilo res veselje pogledati.”

Za razliko od Miheljaka bi si zato jaz simboliko na Dunaju lahko predstavljal malce drugače. V do vratu zapetem premieru ter Urški v nekakšnem skorajda ciganskem stilu ter še lipicancu na gala parketu plesne dvorane, bi lahko videli podobo trenutno najbolj aktualne Slovenije. Zato tole razmišljanje z veseljem zaključim s citiranjem še zadnjega odstavka v Jani: “Prijeten večer v dunajski državni operi se je že prevešal v jutro, ko so omagali tudi najvztrajnejši plesalci. Prijetno utrujena sta bila tudi premier in njegova Urška, saj sta si, če odštejemo napol uradno napol prijateljsko večerjo in ples, končno vzela nekaj dragocenega časa zase, za svojo ljubezen in praznovanje praznika ljubezni. Mi pa se že veselimo naslednjih protokolarnih prireditev, ko bo premier lahko s ponosom pokazal svojo srčno damo.”

Če je naš razvoj primerljiv z metlico za čiščenje dreka, potem smo pa res v riti! Naj mi bo oproščen tale malce prostaški jezik, ampak tak zaključek se kar sam ponuja po parlamentarni predstavitvi dr. Žige Turka, kandidata za novega ministra za razvoj.

Od človeka, ki so ga še pred dnevi hvalili s tem, da je ustanovil revijo Moj Mikro, bi pač pričakoval malce manj populizma in več kulture ter strokovnosti. Ampak tem mladim strokovnjakom je očitno pomembneje za vsako ceno priti v medij, pa četudi z metlico za stranišče v roki, kot pa v njem tudi kaj pametnega povedati.

Ker zame razvoj ni samo povečevanje kapitala, lahko Turkovo sporočilo razumem tudi takole: “Razvijali se bomo na račun zniževanja naše kulture! Ljudem bomo denar pobrali s tem, da jim bomo v celofan zavili traparije.” Groza me je tudi tega, da je moral na tem primeru svojo razvojno politiko predstaviti slovenskim parlamentarcem, saj najbrž meni, da je to njim najbližji jezik. Očitno ni daleč od resnice, saj ga drugače ne bi podprli tako množično in s takim nasmehom na ustih.

Prispodoba z metlico bi bila sicer lahko namenjena najbolj neukim ljudskim množicam, ampak prepričan sem, da bodo ravno te še naprej kupovale ono po 1,33 evra in ne tiste po 30 evrov. In moram priznati, da jih v tem podpiram. Kajti za razliko 28,67 evra si lahko kupimo že zelo dobro knjigo! Uporaba metlice je pač povezana z nekim opravilom, ki je daleč od užitkov in estetike, zato ne vidim nobene potrebe, da bi mi jo oblikovali na nek hudo lep in po možnosti še na nepraktičen način. Je pa res, da ima tudi dejavnost čiščenja naših stranišč in zadnjic lahko dobro sporočilo. Pred leti sem v Argentini recimo kupil toaletni papir na katerem so bili natisnjeni dolarji.

Kubanska raperka Telmary mi piše, da komaj čaka prihod v Slovenijo. Maja pride na Teden mladih v Kranju. Še pred tem bo odšla na turneji po Kolumbiji in Japonski. Z Japonske se bo samo za dan ali dva vrnila v Kanado, kjer trenutno živi, potem pa bo odpotovala v Slovenijo. Zaenkrat je potrjen njen nastop v soboto, 19. maja, na Tednu mladih, obstaja pa možnost, da jo bodo videli tudi v Mariboru in Novi Gorici. Telmary pripada mlajši generaciji kubanskih glasbenikov, ki se s svojim delovanjem gibljejo po skrajnih mejah kubanske družbe. Če si pogledamo samo posnetek Los Revolucionarios, z njenega lanskega nastopa v Teatru Karl Marx v Havani, nam hitro postane jasno, kaj počnejo mladi Kubanci. Primerjave s kakšnim Markom Brecljem in njegovo Parado so povsem na mestu. Ko sva se s Telmary lani pogovarjala v Havani, mi je o skladbi Los Revolucionarios in svojem rapu dejala: »Los Revolucionarios je skladba, s katero se še posebej identificiram. Meni nihče ne daje besedil v roke in mi tudi ne pravi, kaj naj povem. Na odre prihajam s svojim jezikom. Zelo rada imam besedne igre, še posebej, kadar do njih pride zaradi drugačnega naglaševanja besed. Z veseljem uporabljam dvojni pomen in špangleščino. Poleg tega imam to srečo, da me pri delu in na odru spremljajo glasbeniki zelo širokega spektra, saj igrajo od jazza, funka, salse do klasike. Moj hip hop in rap sta drugačna od tistega, ki prihaja iz ZDA. Njihov komercialni rap in hip hop me ne zanimata. Hočem, da ljudje čutijo moje korenine, ki so v kubanski glasbi. Še najraje imam oznako ‘jazz poet’, raperka pa sem zato, ker imam veliko potrebo po komuniciranju.« oč mladih kubanskih raperjev je v tem, ker se navezujejo na žive glasbenike, predvsem pa niso pretrgali vezi s tradicijo. Ena najlepših skladb s plošče A Diario je namreč ravno priredba Marilu, hit velikih Los Van Van, ki jo Telmary zapoje v duetu z njihovim pevcem Mayitom Rivero.

Takole sva pa zgledala midva v Havani:

V Lipici en lipicanec na dan popije 40 litrov vode, igrišče za golf pa jo v sekundi porabi 30 litrov. To je podatek, ki nam ga je za kulturni praznik pripravil Delov novinar Marijan Zlobec v svojem odgovoru dr. Mihi Brejcu, predsedniku sveta Kobilarne Lipica in največjemu zagovorniku tamkajšnjega igrišča za golf.

Polemiko, ki se že nekaj časa odvija v Delu, je sprožil Zlobčev intervju z Lučko Čehovin, v katerem se nam je razgovorila o sramotni usodi Galerije Augusta Černigoja, v kateri je zbirka 1400 umetnikovih likovnih del. Leta 1983, ko sem se ukvarjal s slovensko avantgardo, mi je prav Lučka Čehovin pomagala priti k Černigoju, s katerim sva ob njegovi tedanji 85-letnici naredila intervju za Razglede. Simpatičen, kot je vedno bil, me je na hitro takole portretiral:

Sicer pa se je v moji dokumentaciji našla še tale najina slika s tistega srečanja:

Marijan Zlobec je Černigoja seveda poznal še bolj, zato mu tudi sedaj ni vseeno, kaj se dogaja z njegovo zapuščino. Njegov odgovor dr. Brejcu je poln konkretnih podatkov in dokazov. Tistemu z začetka teksta o porabi vode je treba dodati še to, da gre za podatek iz lanskega julija, ko je bila suša na Krasu največja, požari pa najhujši. Ampak to ljubitelje golfa verjetno ne moti. Oni so tako kot tisti junaki iz filma Apokalipsa zdaj, ki se za surfanje odločijo v trenutku, ko naokoli potekajo najhujši boji. Pri običajnem igranju golfa si ne predstavljam kakšnega posebnega sprožanja adrenalina, drugače pa je verjetno, če v okolici gorijo drevesa. Če bodo sploh še lahko, saj naj bi zaradi razširitve igrišča večino tamkajšnjega drevja posekali. In kaj ima s tem Černigoj? Nič. Čisto zares. Zlobec namreč navaja tudi podatek, da v Programu varstva in razvoja Kobilarne Lipica 2006-10 ni za ureditev njegove zbirke namenjen niti en evro.

Čeprav se je Fidel Castro pred dnevi pojavil v javnosti, kjer ga ni bilo več kot tri mesece, v Miamiju že deluje organizacijski odbor, ki bo priredil slavje ob njegovi smrti.

Ko je urugvajski pisatelj Eduardo Galeano pisal svojo knjigo o svetovnih nogometnih prvenstvih, je v vsakem poglavju zabeležil tedanje pomembne svetovne dogodke in med drugim vedno zapisal naslednji stavek: “Dobro obveščeni viri iz Miamija so najavili padec Fidela Castra, ki naj bi se zgodil v nekaj urah.” Marca lani sem si iz kubanskega dnevnika Granma shranil članek o tem, da imajo v občini Miami Dade največ norcev v vsej Ameriki. Članek so Kubanci povzeli iz časopisa The Miami Herald, ki med drugim navaja raziskavo s področja vse države, v kateri so ugotovili tudi to, da imajo mentalni bolniki v Miamiju najslabšo oskrbo.

Castro se je nazadnje v javnosti pojavil 28. oktobra leni, na zadnjih posnetkih skupaj z venezuelskim prijateljem Hugom Chavezom pa je bil celo boljše volje in precej bolj čil, kot tedaj. Med drugim je dejal, da “bitka ni in ne bo izgubljena”.

Nekoč bo seveda prišel tudi trenutek, ko bo Castro moral oditi s tega sveta, že zdaj pa je jasno, da bo kljub svoji tedanji fizični odsotnosti vladal še nekaj časa. Mnogi Kubanci so v to trdno prepričani. Med njimi tudi njegov osebni zdravnik dr. Eugenio Selman, ki je maja leta 2004 na kongresu o zdravem in dolgem življenju v Havani zatrdil, da je Fidel zdrav kot hrast in da lahko brez večjih naporov in odrekanj dočaka 120 let, ob današnjem napredku medicine in znanosti pa celo 140.

Selman ni samo zdravnik, ampak tudi predsednik kluba 120-letnikov za promocijo kakovosti življenja starejših oseb. Med drugim je na kongresu zatrdil, da Castro izpolnjuje pogoje za kandidata, saj se pravilno prehranjuje, je zdrav, telovadi in se sprošča na kulturnih športnih prireditvah.

Očitno se na Kubi za zdravje “šefa” vrhunska medicina trudi skupaj z bogovi njihove santerie. Leta 1960 so Kubanci po televiziji videli, kako je Castru med politično manifestacijo na ramo priletela bela golobica. Mnogi so prepričani, da je bil to božji znak in da je bil veliki voditelj določen za revolucijo. Tudi emigracija v Miamiju že dalj časa trdi, da se je Fidel na oblasti obdržal tudi s pomočjo santerie.

Vendar se najvišji svečeniki kubanske santerie na začetku letošnjega leta niso hoteli izjasniti o Castrovi usodi, so pa za mir v državi priporočili žrtvovanje koze. Žrtvovanja živali so sestavni del santerie, afrokubanske religije, v katero verjame okoli tri milijone Kubancev s Kube in okoli 60.000 tistih v Miamiju. Slednji v nasprotju s sorodniki na otoku v teh časih žrtvujejo predvsem bele golobe, a ne za Castrovo zdravje, temveč za njegovo smrt. V mali Havani Miamija ptiče za te namene prodajajo po 15 dolarjev.