Resno, a sproščeno

John Martin - Sodoma in Gomora (1852)

O sodomiji sem se še največ naučil iz umetnosti. Na primer iz tega filma Woodyja Allena:

Ali pa iz kultne avtobiografije kubanskega disidentskega pisatelja Reinalda Arenasa Preden se znoči, ki jo od lani v odličnem prevodu Barbare Pregelj lahko beremo tudi v slovenščini. V njej med drugim piše:

“Tedaj sem imel spolne odnose z živalmi. Najprej s kokošmi, kozami, svinjami. Ko sem malo zrasel, s kobilami; zadovoljevanje s kobilo je bilo večinoma skupinsko dejanje. Vsi fantje smo splezali na skalo, da smo dosegli višino živali in uživali; odprtina je bila topla in za nas neizmerna.

Ne vem, ali je bil spolni užitek v aktu s kobilo, ali pa je resnično vzburjenje izhajalo iz opazovanja drugih, ko so to počeli. Drug za drugim smo imeli fantje iz šole, nekateri moji bratranci in celo nekateri izmed fantov, ki so se kopali goli v reki, spolni odnos s kobilo.”

Ali pa v tem odlomku:

“Mislim, da sem vedno imel velik spolni apetit. Ne zgolj kobile, pujse, kokoši ali pure, temveč vse živali so bile predmet mojega spolnega poželenja, vključno s psi. Še posebej sem užival z nekim psom; z njim sem se skril za vrtom, ki so ga obdelovale moje tete in tam sem ga prisilil, da mi je lizal tiča; pes se je na to navadil in sčasoma je to počel prostovoljno.”

Reinaldo Arenas velja za enega največjih sodobnih kubanskih literatov, svoje zgoraj omenjene spolne odnose pa pripisuje najintimnejšemu stiku z naravo, saj piše:

“Vsekakor je treba upoštevati, da življenje na deželi pomeni neposredni stik s svetom narave in s tem tudi s svetom spolnosti. Živalski svet skoz in skoz obvladujeta spolnost in spolna sla. Kokoši cele dneve ležijo pod petelini, kobile pod konji, prašiči na prašičjih samicah; ptiči se ljubijo v zraku; golobi se precej nasilno parijo v velikem hrupu in trušču; kuščarji so vklenjeni cele ure; muhe se parijo kar na jedilni mizi; kunci vsak mesec skotijo mladiče, psice med občevanjem tako tulijo, da vzburijo celo najbolj pobožne nune; mačke med parjenjem ponoči tako goreče zavijajo, da prebudijo najbolj skrite erotične želje… Podmene o spolni nedolžnosti kmetov so napačne; v podeželjskem okolju je spolna sla tako močna, da navadno premaga vse predsodke, zavore in kazni. Ta moč, ta moč narave, obvladuje vse.”

Arenas si je kljub svojemu seksualno bogatem življenju leta 1990, v političnem zdomstvu v New Yorku ter zadnjem stadiju AIDS-a, sam vzel življenje.

Tudi naravi je očitno nekoč dovolj. Pa ni važno, če je to New York ali Ljubljana, niti, če gre za večno občutljivo sobivanje različnih bivalnih vrst.

Pa saj ne more biti res. Da bi bila tale karta zdaj brez veze? Pravkar so me namreč klicali, da naj bi bil koncert Leonarda Cohena v Zagrebu odpovedan.

Že dolgo nisem šel na nek množičen koncert. Cohen pa me vleče že od nekdaj. Všeč mi je bilo tudi, ker naj bi v zagrebški Areni v prodajo dali le 10 tisoč vstopnic. Na spletni strani Arene novice o odpovedi še ni, na internetu pa se že pojavlja, menda je bila tudi na hrvaškem teletekstu.

Leonard Cohen naj bi imel težave z zdravjem, koncert pa naj bi bil prestavljen. Ampak saj vsi vemo, kako je, ko 75-letniki začnejo prestavljati svoje dogovorjene obveznosti. Ni kaj, tudi to je Demokracija:

Spadam med ljudi, ki niso ravno poznavalci in s tem tudi ne pretirani ljubitelji psov. S psi imam tudi eno precej neprijetno izkušnjo. Pred leti sem na čudoviti plaži v venezuelski vasi Punta Arenas začudeno gledal fanta in punco, ki sta oblečena hodila v morski vodi. Malo za tem sem zaslišal pasji lajež in videl tri pse, ki so leteli proti meni. V hipu sem se spomnil prijateljevega nasveta, da se psa ne smeš ustrašiti. Iz mene so kar izletele glasne in stroge besede, ki sem se jih naučil med služenjem vojaškega roka v šoli za rezervne oficirje v Bileći. Psi so zastali, a ker nisem bil ravno najbolj prepričljiv, znova planili proti meni. Ko sem nato svoje kričanje ponovil odločneje, so se obrnili in oddrveli proč, tista fant in punca pa sta me pogledala in samo skomignila v smislu, “ali zdaj veš, zakaj oblečena hodiva po morju”.

Na izkušnjo sem se seveda spomnil ob tragičnem primeru, ko so v Ljubljani trije bulmastifi raztrgali njihovega lastnika. Zgodba je verjetno dovolj znana in je zato ne bom ponavljal. Bolj skrb vzbujajoče so njene okoliščine, ki jih je mogoče dobro razbrati iz današnjega komentarja Tatjane Pihlar z naslovom Pasji bumerang, objavljenem v Dnevniku.

Ko to prebereš, se res vprašaš, kako lahko minister Milan Pogačnik, po izobrazbi veterinar, še naprej vztraja na ministrskem sedežu, ko je s svojo odločitvijo, da vse sporne pse znova vrne lastniku, inšpekcijskim službam in predvsem stroki izrekel popolno nezaupnico. Vsi ti so namreč opozarjali, da se lahko zgodi kaj takega, kar se na koncu tudi je.

Toda tokrat se je nekaj zalomilo. Podpisi na vseh dokumentih, ki so bili v prid lastniku, do njih pa je, kot vse kaže, prihajalo tudi s pomočjo močnih zvez, so nenadoma postali krvavi.

Novico sem najprej zvedel pri jutranjem pregledovanju elektronske pošte. Redna sporočila o dejavnosti Fundacije za novo iberoameriško novinarstvo (FNPI) so tokrat prinesla žalostno vest o smrti velikega argentinskega pisatelja Tomasa Eloya Martineza, profesorja na FNPI in avtorja izjemnega romana Santa Evita, ki ga že nekaj let lahko beremo tudi v slovenščini. Omenjeno fundacijo je ustanovil in ji tudi predseduje Gabriel Garcia Marquez. V skladu z njihovo novinarsko prakso so na svoji spletni strani nemudoma postavili spominsko stran njihovega sodelavca.

Pred leti, ko so v Cankarjevem domu program posvetili Argentini, bi moral Tomas Eloy Martinez priti v Slovenijo. Prihod nam je že obljubil, priprave nanj so resno stekle, potem pa je moral pot zaradi bolezni odpovedati.

Če boste v knjižnicah iskali njegovo Santo Evito, naj vas Madonna na ovitku ne zavede. Roman nima nobene zveze s filmom in sam pisatelj je bil vedno proti temu, da so knjigo prodajali v tej zvezi. Pri naši DZS tega seveda niso dojeli.

Foto: Tomi Lombar/Delo

Koliko stane tale Milka na čelu in čigava je Tina? V zadnjih dneh so mediji polni napovedi naše najboljše smučarke in njenih trenerjev o tem, kako obstaja resna nevarnost, da v prihodnje na tekmovanjih ne bi več zastopala naše države, saj je očitno ne moremo več plačati. Kriza je povsod, tudi v Smučarski zvezi Slovenije, ki mora poleg tega skrbeti še za vrsto drugih športnikov.

Toda ali je res nacionalna katastrofa, če se Tina Maze proda na prostem trgu? Koliko tujcev pa že igra v naših hokejskih, košarkaških in drugih klubih? Že nekaj časa smučanja ne spremljam več intenzivno, ampak še vedno se dobro spomnim, da je tale Avstrijec Marc Girardelli že v sedemdesetih letih smučal za Luksemburg.

Sicer grem pa lahko kar na področje, ki mi je bližje. Tudi Tomaž Pandur je nekoč hotel, da ga Slovenija plača toliko, kot je mislil, da je vreden. Pa se ni dalo. In zato sem ga leta 2008 na največjem gledališkem festivalu v kolumbijski Bogoti gledal kot predstavnika Španije, saj že nekaj časa živi in dela v Španiji. Jaz ga imam še vedno za slovenskega režiserja, četudi dela v španskem gledališču in s španskimi igralci. Konec koncev tudi Tina Maze ne smuča na Elanovih smučeh in ne je čokolade Gorenjka.

Internet je moje zavarovanje. Če se mi bo zdelo, da se mi v življenju dogaja huda krivica, da se nekdo spravlja name, bo to obelodanjeno na blogu. Včasih so bili za te zadeve na voljo novinarji. Kadar so bralci poiskali novinarje in jim razodeli svoje težave, smo vedeli, da so res v stiski. Seveda je nato sledilo preverjanje dejstev, ampak običajno je veljalo, da imajo slabo vest predvsem tisti, ki se bojijo javnosti. Ko sem imel sam v dopisništvu v Argentini resne težave, ker nisem hotel sodelovati z Udbo, sem kolegu Vaščiju (beri Vinku Vasletu) na Mladino takoj poslal natančno informacijo o tem, kaj se mi dogaja. Vašči je tekst objavil v Mladini in me z njim rešil za naslednja leta. Pa ne v tem, da bi ostal v Argentini, ampak tako, da mi ni treba pojasnjevati, kako z Udbo nisem hotel sodelovati in da sem to javno povedal že tedaj, ko to ni bilo ravno varno.

Danes je vprašanje koliko novinarjev sploh še upa zastaviti svoja peresa za težave drugih, če še zase ne vedo, ali so na delovnem mestu varni.

Zato je tu internet, ki pa se resno srečuje z uvedbo cenzure. V parlamentu bodo jutri odločali o tem, ali bo imel državni organ pravico omejiti dostop do določenega dela interneta vsem državljanom v Sloveniji. Doslej je imelo to pravico le sodišče, zdaj pa naj bi se preselila tudi na Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo. Državo motijo spletne igralnice, ki odžirajo prihodke domačim prirediteljev iger na srečo, športnih stav in loterije.

Mene, kot zagovornika svobode, pa moti, da se hoče država napajati z umazanim denarjem. Kakšni novci pa se obračajo v casinojih? Američani so že vedeli, zakaj so Las Vegas postavili nekam v puščavo, mi pa imamo Novo Gorico pred nosom. Igralništvo prinaša tudi prostitucijo ter pranje denarja, Slovenija pa je majhna in od Nove Gorice do Ljubljane ni daleč. Grožnja, da naj bi bile Škocjanske jame v kratkem izbrisali z Unescovega seznama, je logična posledica politike, ki jo zanima samo denar, ne pa zaščita naše naravne in kulturne dediščine.

Ampak, ko bo enkrat država cenzurirala internet, bo lahko poskrbela tudi za to, da se take novice ne bodo širile med nami. Dobrodošli na poti na Kitajsko, Kubo in v Iran!

Dragi moji bralci. Prejmite lepe pozdrave iz 22. stoletja. Danes sem namreč v Dobrem jutri bral intervju z ministrom Patrickom Vlačičem, za katerega pa mi ni čisto jasno v katerem stoletju živi. Minister je namreč dejal naslednje: “Ko bodo v Sloveniji vozili vlaki s hitrostjo 160 kilometrov na uro, bomo imeli zelo konkurenčne hitre prevoze, ki bodo tudi precej varnejši od prevozov z avtomobili. Ti spadajo med eno izmed najnevarnejših dejavnosti, ki jih človek opravlja v svojem življenju. Pravijo, da bo vlak prevozno sredstvo 22. stoletja, če bo preživel 21. stoletje.”

Rad bi vas seznanil s tem, da se od nekdaj iz Kranja v Ljubljano v službo vozim z javnim prevozom. Najprej je bil to avtobus, potem, ko so nam začeli natančno meriti čas prihodov in odhodov, pa je to postal vlak. To pomeni, da se še v temi najprej 20 minut od doma sprehodim do kranjske železniške postaje, ampak potem sem v pol ure v Ljubljani. Pot nazaj je podobna, s to razliko, da je nato tistih 20 minut v klanec. Zdravniki me za to mojo vsakodnevno aktivnost vsakič znova pohvalijo.

Očitno je Kranj res stoletja pred ostalo Slovenijo. Vlaki so zjutraj polni, ko pa se nam pridružijo še Škofjeločani iz 22. stoletja, ostajajo samo še stojišča.

Minister ima prav, ko pravi, da je prevoz z avtomobilom eno “najnevarnejših dejavnosti, ki jih človek opravlja v svojem življenju”. Še posebej nevarno je namreč tedaj, če te dobijo, da se s prižgano modro lučjo voziš po odstavnem pasu.

Ministra iz prejšnjih stoletij lepo prosim naj nam v Kranj ne pošilja vlakov s hitrostjo 160 km na uro, ker bomo potem v Ljubljani prekmalu in med potjo ne bomo mogli prebrati brezplačnika, ki nas vsako jutro čaka na postaji. Naj nam namesto tega pošlje raje kak vagon več.

Foto: Bojan Puhek

Odhajajoči minister Karl Erjavec je pravnik in ko ga je notarka Erika Braniselj preko odvetniške pisarne pozvala, naj prekliče izjave, ki jih je dal v zvezi z njenim delom, je takoj vedel, da se mora javno opravičiti, če noče priti pred sodišče in tam izgubiti bitke. Vedel je namreč tudi to, da je v javnosti govoril neresnice. Po javnem opravičilu je dejal, da njegova izjava “pomeni nov pravni standard, da se minister opraviči, če je nekomu povzročil škodo”.

Foto: Aleš Beno

Neodhajajoči minister Gregor Golobič je filozof. Samo dan po Erjavčevem opravičilu, je ta “nov pravni standard” nadgradil s filozofijo. V najnovejši godlji, v kateri se je znašel ob primeru Ultra, je po obtožbah, da je nekdanji predsednik uprave NLB Draško Veselinovič spreminjal dokumente izjavil: “Nimam nobenih težav, če se bo izkazalo, da ni spremenil dokumenta, se bom za to opravičil”.

Kako preprosto. Najprej nekoga pred javnostjo oblatiš na osnovi nepreverjenih informacij, potem pa se sodišču izogneš z opravičilom.

Te nove standarde nam postavljajo ljudje, ki so nam na volitvah nekaj zelo resno obljubljali. Kaj zdaj to pomeni? Ali se bodo tudi ob neizpolnjenih obljubah enostavno opravičili svojim volilcem in ob tem pričakovali, da bodo ti na prihodnjih volitvah spet obkrožili njihovo ime?

Tole pa je novica. Nemški znanstveniki iz raziskovalnega centra za rakasta obolenja v Heidelbergu so ugotovili, da naj bi bilo pitje piva dobra preventiva pred obolenjem za rakom. Še posebej za raka na prsih in prostati. Molekula xanthohumol, ki se nahaja v hmelju naj bi preprečevala povečanje testosterona in estrogena. Znanstveniki naj bi že nekaj časa vedeli, da je hmelj dober za preprečevanje povečanja estrogena, šele zdaj pa so ugotovili, da pomaga tudi pri testosteronu.

Glede na to, da se v Nemčiji pivo v glavnem pije iz litrskih vrčkov, bi bilo zanimivo videti primerjave o razširjenosti raka pri njih in na primer v Italiji, kjer vladajo “italijančki”.

Foto: Večer

Ali se spomnite tiste Alfijeve in Necine popevke Ta vražji telefon? Tole je krajši odlomek iz besedila:

Alfi: Halo prosim, spet ne slišim nič,

Neca: Jaz pa dobro slišim in vprašam te, je res?

Alfi: Res, da nič ne slišim te.

Neca: Halo?

Alfi: Halo? Ta vražji telefon.

Neca: Ne zgovarjaj se, da kriv je on.

No, minister dr. France Križanič in dekan ekonomske fakultete dr. Dušan Mramor problemov s slišnostjo nista imela. Dekan je čisto dobro slišal kaj mu minister govori v telefon in nato je čisto jasno naprej kolegom prenesel vsebino pogovora. Od tega dejanja do prihoda informacije v javnost ni bilo daleč in zdaj vsi vemo, da je minister dekana po telefonu klical v zvezi z zagovorom doktorske disertacije Katje Božič, uslužbenke njegovega ministrstva, ki ni bila zadovoljna s sestavo komisije za zagovor disertacije.

Nekoč, v davnih časih, na začetku moje novinarske kariere sem se s podobnim telefonom že srečal. To je bil eden mojih prvih tekstov, ki je bil v javnosti opažen in tudi komentiran. Bil sem še v ljubljanski redakciji Dela, ko se je pri nas oglasil eden od bralcev in nam pokazal, kako je na sodišču dobil tožbo proti podjetju v katerem so ga po krivici odstavili z direktorskega mesta. V sodbi je med drugim sodišče zapisalo, da ga je delavski svet odstavil potem, ko je po telefonu to zahtevala predsednica enega od tedanjih ljubljanskih izvršnih svetov. Na tak način, po telefonu z vrha oblasti, se namreč nekoč ni smelo samoupravljati. Spomnim se, da so malo za tem moj članek na nekem srečanju v Društvu slovenskih pisateljev omenili kot zgovorno poročilo o  zlorabi oblasti.

Danes samoupravljanja ni več, po telefonu pa se opravi veliko kadrovskih zadev. Ampak tudi v času, ko ni samoupravljanja, še vedno obstaja nekaj, kar po vsem svetu imenujejo “avtonomija univerze”. In pri tem predmetu je dr. Križanič zdaj padel kot univerzitetni profesor, če pa bo tudi kot minister, bomo pa še videli.

Za tiste, ki so pri tem v dilemi, samo drobno vprašanje: S katerega telefona je minister klical dekana? Sam sicer mislim, da je grešil tudi, če ga je klical s privatnega.