Kultura v temnih rudarskih jarkih

Ponedeljek, 11. april 2016

V odličnem intervjuju, ki ga je Vesna Milek naredila s kolumbijskim prostovoljcem Camilom Bonillo (Delo, Sobotna priloga, 9. 4. 2016), je slednji, ki je dolgo delal v organizaciji Zdravniki brez meja, dejal: “Šest let sem bil tam, gledal sem, kako so mnogi zdravniki predano reševali številna življenja, a zelo jasno sem videl tudi način delovanja te organizacije, ki je v celoti neokolonialističen. Videl sem, da so uporabljali še neregistrirana zdravila in jih preizkušali na ljudeh in otrocih. Zdravniki brez meja kupujejo zdravila od farmacevtskih multinacionalk, ta pa na podlagi njihovih priporočil dosežejo, da države po svetu hitreje sprejmejo nova zdravila, ki so sicer še v eksperimentalni fazi. Vsako priporočilo določenega zdravila organizacije Zdravniki brez meja ime neposredne posledice na stanje deleža multinacionalk na borzi.”

Naravne katastrofe so ob vsej svoji tragiki tudi priložnost za zaslužek in zgornji primer ni osamljen. Pred leti smo imeli  v Sloveniji zanimivo afero z Rdečim križem, ko je njegov tedanji vodstveni kader najprej razmišljal o tem, kako čim bolj oplemenititi denar, šele potem pa o humanitarni pomoči. Zdaj  je v zraku nekaj, za kar si želimo, da se ne spremeni v katastrofo. Po poročanju  medijev so lahko prebivalci Idrije  upravičeno zaskrbljeni, saj naj bi ob najbolj črnem scenariju zaradi nastalih razmer lahko prišlo celo do potopitve mesta. Za preprečitev katastrofe so seveda potrebna sredstva in to nikakor ne majhna. Malih in velikih poslov bo pri reševanju na pretek in zato so verjetno naši dobičkarji razmišljali o tem, da je dobro biti že zdaj zraven. In ti dobičkarji so morali biti predvsem s področja kulture. Le kako si drugače razlagati čudno dejstvo, da je prejšnja vlada za ključno ministrstvo, ki naj bi  reševalo rudnik v Idriji, določilo ministrstvo za kulturo, čeprav je kulture tam zelo malo.

Že septembra 2013 je tedanji gospodarski minister Stanko Stepišnik povedal, da denarja za vzdrževanje rudnika živega srebra z rebalansom proračuna za leto 2014 ne bo. In nato se je začela zgodba vse bolj zapletati, do današnjih dni, ko tudi predsednik vlade Miro Cerar vztraja na tem, da je za reševanje rudnika najprej zadolženo kulturno ministrstvo.

Mitja Rotovnik, nekdanji direktor Cankarjevega doma, je v pismih bralcev v Delu (9.4.2016) zapisal: “Zagotavljanje plač rudarjem, odvodnavanje podzemnih kotanj in monitoring zaprtih rudnikov nima niti približne zveze s financiranjem javnega interesa za kulturo in umetnost. ” V tem ima čisto prav. Ima pa primer veliko zvez tudi s političnim obračunavanjem in to ne glede na ceno, ki bi jo za to lahko plačali prebivalci Idrije.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Gioconda Belli na Blejskem gradu

Sreda, 1. julij 2015

Jutri, v četrtek, 2. 7. ob 18.00, bo nikaragovska pesnica in pisateljica na Blejskem gradu brala erotične pesmi iz svoje zbirke Medeni škandal, ki je v prevodu Sare Virk izšla pri Mladinski knjigi. Slovenske prevode bo brala Vesna Jevnikar, dogodek pa bosta popestrila člana Grupo Sal Duo, ki bosta vmes igrala latinskoameriške skladbe.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Prihaja GIOCONDA BELLI

Torek, 23. junij 2015

Foto: Eric Dahan

Gioconda Belli bo v četrtek, 2. 7. ob 18. uri v Viteški dvorani na blejskem gradu brala svoje pesmi iz zbirke Medeni škandal. Knjiga je pravkar izšla pri Mladinski knjigi. Pesmi je prevedla Sara Virk. V prevodu jih bo brala Vesna Jevnikar, branje pa bosta z glasbo popestrila glasbenika iz dueta Grupo Sal Duo. Pesnica bo tudi podpisovala knjige.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Ernesto Cardenal prihaja v Ljubljano

Četrtek, 6. november 2014

Leta 2011 sva delala intervju v Nikaragvi. Tedaj si niti slučajno nisem predstavljal, da ga bomo že čez nekaj let gostili v Ljubljani. Potem pa je sledilo moje srečanje z Giocondo Belli in njenima spremljajočima glasbenika iz skupine Grupo Duo Sal, preko katerih smo nato prišli do termina v tej turneji Ernesta Cardenala po Avstriji in Nemčiji, v okviru katere bo za en dan skočil še do Ljubljane.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Mestno gledališče gre v Peru

Petek, 21. marec 2014

  • Share/Bookmark
Na vrh

Slovensko gledališče na osvajanje Nikaragve

Četrtek, 18. julij 2013

Tole je plakat, na katerega sem posebej ponosen. Če dobro pogledate seznam nastopajočih držav na mednarodnem gledališkem festivalu v Managvi (Nikaragva), boste ugotovili, da Evropo predstavljata le Španija in Slovenija. Slovenija pa je sploh edina nešpansko govoreča država na osrednjem srednjeameriškem gledališkem festivalu.

Na njem bo s predstavo Misterij žene nastopilo ŠKUC gledališče. Delo Tamare Doneve je režiral Alen Jelen, predstavo pa bo izvedla igralka Vesna Jevnikar.

Ko sem na zadnjih predsedniških volitvah v okviru misije EU opazoval volitve v Nikaragvi, je bila to priložnost tudi za to, da sva se osebno spoznala z direktorico festivala Lucero Millan. In tedaj se je rodila tudi ideja, da bi nekoč na njenem festivalu nastopila tudi naša država.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Grožnje Franja Frančiča

Sreda, 10. april 2013

Danes je dan, ki mi ga je slovenski pisatelj Franjo Frančič postavil za rok, ko mu mora biti nakazan denar za  roman Capodistria – Laibach. Ker sem od njega zahteval popolno obračunsko dokumentacijo, mi je v mailu z dne 4.4.2013 ob 9.33 zagrozil tole:

 Počakal bom do  10.4. če nakazila za poslane račune ne bo, ker več NIMAM!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

potem pridem na Ministrstvo, meni je vseeno g.Jensterle, vseeno kaj se zgodi.

 

Čez nekaj minut (ob 9.49) mi je dal še vedeti, da ima nad sabo že tri sodišča – zaradi krivde ob prometni nesreči, napada na uradno osebo in zaradi povzročenih težkih poškodb.

Lepo vas propsim desetič, imam izvršbo zaradi krivde ob prometni nesreči, sem oddal na Ministrstvo, imam sodišče napad na uradno osebo , ( je na spletu FFrančič končal v lisicah ob goreči baraki!)

imam sodišče zaradi povzročenih težkih poškodb v samoobrambni lokal Šiška, september 2011, 

Istega dne sem na policijski postaji Ljubljana Center policistu Danijelu Stanojeviču podal prijavo zaradi Frančičevih groženj, kasneje pa me je poklical po telefonu in mi pojasnil, da ne bodo naredili nič, saj bi ga moral ovaditi. Ker mi je vmes tudi moj delodajalec dal vedeti, da moram ovadbo podati v svojem imenu, sem se odločil, da  zaenkrat o vsem skupaj najprej obvestim javnost. Frančič namreč po tem, ko sem zadevo predal tistim, na katere je signirana že od vsega začetka, grozi naprej. V mailu z dne 5.4.2013 ob 12.34 namreč piše:

vse se vrača, vse se plača gospod Jenšturle!

  • Share/Bookmark
Na vrh

Okus po pomarančah

Ponedeljek, 4. marec 2013
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Po lanskem Corn Islandu je letos na vrsto prišel kolumbijski otok San Andres, ki je kulturno bližje omenjenemu nikaragovskemu otoku, kot kolumbijski celini. Tudi San Andres so namreč naselili črni priseljenci, ki so tja prišli iz Jamajke. Ti ljudje zato še danes govorijo angleško, čeprav jim vlada v Bogoti počasi in prefinjeno vsiljuje španščino.

Moje raziskovanje otoka se je začelo kar v njegovem središču, kjer sem imel to čast, da je zgornja skupina Orange Hill posebej zame uprizorila nastop, katerega delček je mogoče videti na zgornjih dveh posnetkih. Kolegica Dixie se je potrudila in zbrala te ljudske glasbenike v vasi Orange Hill. Skupina se po njej tudi imenuje. Nekoč so na Orange Hillu rasle pomaranče, ki so jih izvažali na celino. Danes pa otok živi predvsem od turizma in od prostocarinskega območja. Zadnji dan, tik pred odhodom, sem v roke dobil še posnetke skupine, ki so jih nekoč naredili za ploščo. V skupini so zbrani sorodniki iz vasi, ansambel pa deluje že več kot trideset let.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Prava karibska čorba

Ponedeljek, 8. oktober 2012
YouTube slika preogleda

Kali Boom in Papa Bantam sta dva nikaragovska glasbenika iz obmorskega mesta Bluefields. V kombinaciji z  DJ-jem Evanom Rhodesom iz ameriškega Detroita in pod imenom Run Dun Crew sta zdaj posnela tole odlično ploščo z imenom Money Tough. Run Down je tipična karibska čorba, ki zgleda takole:

Mogoče je bila zaradi tega osrednja promocija plošče v Managvi kar v restavraciji El Tercer Ojo, ki jo vodi  Glenda Castro in je bila tudi producentka plošče. Moja anekdota, povezana z iskanjem plošče, je še posebej zanimiva. Ko sem izvedel zanjo, sem pisal v restavracijo, nazaj pa so mi odgovorili v slovenščini. Izkazalo se je namreč, da je Glendina  sodelavka Linda Monzon pred časom živela v Sloveniji in se tu odlično naučila našega jezika. V nekem intervjuju, ki ga je dala v Nikaragvi, je omenila, da v slovenščini žal nimamo sočnih kletvic.

Plošča zasedbe Run Dun Crew sodi v nadaljevanje aktivnosti skupnosti imenovane Bluefields Sound System, kjer so doslej izdali že nekaj pomembnih plošč glasbenikov, ki delujejo na karibskem področju Nikaragve. Gre za  črnske skupnosti, ki v glavnem ustvarjajo v angleščini. Ti deli Nikaragve so bili zaradi težke dostopnosti dolga leta odrezani od centra države. Kali Boom in Papa Bantam pa sodita med mlajše glasbenike, ki zdaj bogato glasbeno tradicijo združujejo s sodobnimi zvoki in jo tako približujejo novim generacijam.

V glavnem. Prava poslastica za poslušanje.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Hladno, a ne hladnokrvno

Sobota, 29. september 2012

Končno!!! Več kot 20 let sem čakal na možnost, da greš lahko enostavno na bencinsko črpalko in si kupiš led za cubo libre, mojito, caipirinho in tako naprej. Prav navdušen sem bil, ko sem zvedel, da ga zdaj prodajajo na črpalkah OMV, verjetno pa tudi še kje drugje.

Ko sem živel v Argentini, je bilo kupovanje ledu na bencinskih črpalkah ali v trgovinah nekaj najbolj običajnega. V vsej Latinski Ameriki je tako. Slovenija se na srečo vse bolj “latinizira” in po salsi, mehiških restavracijah, telenovelah…. smo zdaj prišli še do ledu.

Moje veselje bi rad podkrepil z vrhunsko literaturo, zato je tukaj naslednji odlomek:

Ko je velikan odprl skrinjo, je zavel iz nje leden duh. V njej je bil en sam prosojen sklad in v njegovi notranjosti je bilo videti neskončno število iglic, kjer se je v mavričnih zvezdicah prelivala jasnina zarje. Ves zmeden, ker je vedel, da sta otroka pričakovala takojšnje pojasnilo, si je Jose Arcadio Buendia drznil zašepetati:

- To je največji diamant sveta.

- Ne, – je odvrnil cigan. – To je led.

Jose Arcadio Buendia, ki je preslišal njegove besede, je stegnil roko proti skladu ledu, toda cigan mu tega ni dovolil. “Še pet realov za dotik”, je rekel.  Jose Arcadio Buendia jih je plačal, položil roko na led in je ni odmaknil nekaj minut, medtem ko sta mu ob dotiku z misterijem napolnila srce strah in navdušenje. Ne da bi vedel kaj reči, je plačal še deset realov, da bi bila čudežnega doživetja deležna tudi otroka. Mali Jose Arcadio se ga ni maral dotakniti. Nasprotno pa je Aureliano stopil za korak naprej, iztegnil roko in jo še isti hip odmaknil. “Peče,” je vzkliknil prestrašeno. Toda oče se ni zmenil zanj. Pijan od čudeža, je tisti hip pozabil na napore lastnih ponesrečenih in vročičnih poskusov in na Melquiada, ki so ga vrgli za hrano sipam. Še enkrat je plačal pet realov in z roko na kosu ledu, kot bi izgovarjal prisego nad svetim pismom, vzkliknil:

- To je največji izum našega časa.

(Gabriel Garcia Marquez – Sto let samote, prevod Alenka Bole Vrabec)

  • Share/Bookmark
Na vrh