Resno, a sproščeno

Tole zgoraj pa je valuta! Še posebej aktualna v današnjih časih recesije, ko denar ne kroži več. Veliki Salvador Dalí v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja svojega dermatologa Edmunda Kleina ni plačeval z denarjem, ampak z risbami.  André Breton je že vedel zakaj je skoval anagram Avida Dollars (pohlepen po dolarjih).

Novica o odkritju petnajstih Dalíjevih risb za doktorja Kleina, pri katerem se je zdravil zaradi kožnega raka, nekako sovpada s početjem Valerie Gates, ameriške strokovnjakinje za marketing, ki že nekaj časa za svoje delo sprejema hrano. Gatesova svetuje farmam v ZDA in od njih v zameno dobiva prehrambene izdelke.

Kakšna je vrednost Dalíjevih risb ni znano. Na vsak način pa je neprimerljiva s ceno tega mojega portreta, ki mi ga je v osemdesetih letih naredil Avgust Černigoj.

Ker se je kolegica pred kratkim pozanimala, koliko so na trgu vredna ljubezenska pisma Slavka Gruma, ki jih hrani doma, mi je jasno, da se z zgornjo sliko ne da obogateti, pa čeprav mi je Pižama pisal, da me je Černigoj “kar zadel”.  Sicer pa tudi ni naprodaj, saj mi je celo boljši in ljubši od spodnjega Kosovelovega, pa čeprav si s svojim v bližnjem Mercatorju niti kile kruha ne morem kupiti.

Mogoče bi bila za vse tiste Slovence, ki bi vendarle radi še kaj prodajali in kupili, rešitev, da v tej svetovni recesiji vsaj enkrat v obtok znova poženemo naše nekdanje tolarje. Ko sem živel v Argentini in je državo najedala hiperinflacija, so guvernerji posameznih provinc lepo natisnili svoje bone, s katerimi so se vsaj v provincah medsebojno poplačevali njihovi prebivalci. Pa saj za Evropsko unijo takšna začasna rešitev niti ne bi bila tako velik greh. Ali si niso neko podobno pravico ohranili že v Veliki Britaniji, na Danskem in na Švedskem?

Michael Jackson ni bil moj glasbenik. Izvajal je glasbo, ki mi nikoli ni bila blizu. Še manj so me navduševali njegovi nastopi in javne afere. Poznal sem ga samo toliko, kolikor je bilo to “obvezno”, se pravi, kar sem ga slučajno ujel po radiu ali televiziji. In v teh medijih ga je bilo seveda ogromno, zato mu nisi mogel uiti.

Zato sem bil v petek na Lentu kar presenečen, ko je jazzist Dana Leong začel govoriti, kako naslednjo skladbo posveča “danes umrlemu velikemu umetniku”. Takrat za smrt še nisem vedel, zato me je prav zanimalo, koga spet ni več med nami. In potem je izrekel ime Michael Jackson. Poslušalko na sedežu zraven sem trapasto vprašal: “A je umrl?” Kot, da bi lahko bilo kaj drugega.

Dana Leong je imel fantastičen koncert. Enega boljših, kar sem jih videl v svojem življenju. Kaj  vse je delal s pozavno in predvsem s čelom! Na slednjem je bil povsem primerljiv s Hendrixom na kitari. V tisti improvizaciji, posvečeni preminulemu Jacksonu, se je lahko razbralo melodijo njegovega hita We Are The World.

Precej let pred tem me je na podoben način presenetil drug meni zelo ljub glasbenik Caetano Veloso, ki je posnel dve čudoviti verziji Jacksonovih skladb Black or White in Billie Jean. S slednjima, v Caetanovi verziji, se od Jacksona poslavljam tudi jaz, čeprav tudi zdaj ne bom šel kupovat in poslušat njegovih plošč.

“To je blogerska revolucija”, v zgornjem posnetku, ki ga toplo priporočam v ogled, pravi iranski disident in pisatelj Amir Fakhravar, ki že nekaj let živi v eksilu v ZDA.

Iranskemu režimu nič ne pomaga, da so izgnali vse tuje poročevalce. Danes cenzure in medijskega molka ni več mogoče izvajati. V Iranu je okoli 7 milijonov blogerjev in ravno ti nam v teh dneh pošiljajo novice in posnetke o dogajanjih v državi. Celo največji svetovni mediji so prisiljeni uporabljati njihovo gradivo. Minili so časi, ko so organizatorji s prireditvami zamujali samo zato, ker še ni prišla televizija, da bi jih pokrila. Televizijske ekipe z novinarji, kamermani, lučkarji, nosilci kablov, šoferji in tako naprej, izumirajo kot dinozavri. Nadomeščajo jih ljudje z mobiteli v rokah.

Takšno neposredno poročanje je seveda tudi zelo kruto, saj nima več nobenih etičnih meja. Čeprav mu je treba priznati, da je zelo učinkovito. Tudi zato, ker v naglici objavlja nepreverjene in pogosto izkrivljene informacije. V primeru Nedine smrti recimo so jo najprej proglasili za 16-letno nosečnico, potem pa ugotovili, da je bila stara 27 let. Za samo kruto smrt to seveda ni bistveno, zato pa je imel prvi podatek velik pomen za splošno mobilizacijo. Posnetkov njene grozne smrti ne mislim objavljati, čeprav sem si jih ogledal. Poanto zapisa se da razbrati tudi brez njih.

No, pa je stvar bolj jasna. Kdo torej povzroča zastoje na naših avtocestah? Delavci, ki naj bi ne delali s polno močjo, ali vozniki, ki se tako radi prevažajo po cestah, čeprav imajo na voljo tudi javni promet? Na čelu slednjih uživačev je sam prometni minister dr. Patrick Vlačič.

Ta je v intervjuju za Dnevnikovo prilogo Objektiv povedal naslednje: “Ne morete od države pričakovati, da bo vložila ogromne vsote v javni prevoz, ki se potem ne bo uporabljal. Sam poznam kar nekaj ljudi, ki raje obstanejo v zastojih, kot da bi se vozili z vlakom. Zato iz Ljubljane v Koper hitri vlak najbrž nikoli ne bo vozil, saj gre za prekratke razdalje. Železniška povezava na primer med Milanom in Rimom je fenomenalna, hitreje prideš z vlakom kot z letalom, vendar sam močno dvomim, da bi v Sloveniji lahko vozili tovrstni hitri vlaki, ki bi nadomestili udobje, kot ga ponuja osebni avto.”

No, pa je minister pripeljal na moj teren. Že od študija naprej se iz Kranja v Ljubljano in nazaj vozim z javnim prevozom. Najprej so bili to avtobusi, ko so se v Šentvidu pojavili zastoji, pa sem presedlal na vlak, s katerim zdaj v Ljubljano pridem v pol ure. Če imam srečo in ujamem mednarodnega iz Beograda do Muenchna (ali obratno), ki vmes ustavi samo v Škofji Loki, se ta pot skrajša na 20 minut.

In udobje? Ne vem kako je lahko neudobno sedenje za volanom s stiskanjem sklopke ter prestavljanjem iz prve v drugo udobnejše od mojega sedenja na v vlaku s knjigo v roki? Večino knjig sem prebral ravno na razdalji med Kranjem in Ljubljano.

Joj, nekaj sem pa res pozabil. Ministra vozi šofer s prižgano modro lučjo in po odstavnem pasu. S takim udobjem pa tudi meni ne bi padlo na misel, da bi promoviral javni promet.

Nedavni nastop mehiške pevke Lile Downs nam ni prinesel le čudovitega večera, v katerem smo se lahko seznanili z njenim najnovejšim repertoarjem, ampak tudi spoznavanje z zagretim glasbenikom na zgornjem videu. V spremljevalni skupini je bil s svojo pozavno najbolj živahen glasbenik.

Turnejo Lile Downs po Evropi sem skrbno spremljal in že takoj opazil, da tokrat v zasedbi ni več violinista in harfista Celsa Duarteja, ki je bil z glasbenico od začetkov  njenega delovanja. Zato pa se je pojavilo novo ime - Dana Leong, pozavna in čelo. 

Takoj sem ga šel preveriti na splet in ugotovil, da gre za prvovrstnega newyorškega glasbenika, ki ima že nekaj časa tudi svojo zasedbo. Med najinim pogovorom v Ljubljani sem nato izvedel še zanimiv in pomemben podatek, da že v petek, 26. junija, spet pride k nam. S svojo zasedbo bo namreč nastopil na Lentu v Mariboru. Seveda ga grem poslušat.

Patrick Vlačič

Nekoč smo se naslajali zato, ker so novinarji sledili ministrovim ženam in jih slikali pri nakupovanju metel, ta vlada pa je zdaj tovrstno “rumeno” novinarstvo dvignila na višji, lahko bi rekli kar “modri” nivo.

Po poročanju današnjega Dnevnika so ministra za promet Patricka Vlačiča v nedeljo zalotili, ko se je s Primorske v Ljubljano peljal z modrimi lučmi, čeprav omenjeni minister ni varovana oseba in zato tudi ne sme uporabljati znakov vozil s prednostjo.

Vlačič in njegov šofer Roman Krošl naj bi dejanje že priznala. Mudilo se jima je v oddajo TV Klub na Pop TV. Ker sem jo gledal, se dobro spomnim, da je minister tedaj na veliko govoril, kako bo že v kratkem kaznoval odgovorne zaradi zastojev na avtocestah.

Televizijski novinarji so bili seveda pozorni na njegove besede, zato so že v ponedeljek poročali, kako se na sestanku z odgovornimi in ministrom vendarle ni zgodilo nič. Nato pa so mu v Dnevniku našli še to, da ima na svojem audiju A6 pod vetrobranskim steklom nameščene nedovoljene utripajoče luči. Zdaj je vse na policiji, ki bo morala ukrepati po svojih dolžnostih.

Kazni, ki lahko doletijo ministra in njegovo ministrstvo so zanimive. V Dnevniku pišejo, da se samo nedovoljena namestitev luči in njihova uporaba voznika kaznuje z najmanj 500 evrov, ministrstvo kot pravno osebo z najmanj 12.000 evrov in ministra kot odgovorno osebo pravne osebe z najmanj 1200 evrov. Ker pa sta minister in njegov voznik svetlobne signale na avtocesti še nepooblaščeno uprabljala, je to še dodatnih 500 evrov kazni za voznika, 8000 evrov za ministrstvo in 800 evrov za ministra.

No, pa smo našli način, kako bi lahko zakrpali proračun. Pa še za kakšen avtomat za kavo bi se našlo zraven.

Gregor Golobič je s svojo odločitvijo, ki je bila precej pričakovana, verjetno pozabil, da se ne igra le z volilci, ampak predvsem s slovenskimi novinarji. Oni so bili namreč tisti, ki so ga zelo konkretno povprašali o njegovem premoženju in njim je gledal v oči ter lagal. Volilci bodo do prihodnjih volitev najbrž na njegov greh pozabili, niti slučajno pa ne novinarji, ki so od prvaka stranke Zares in ministra dobili zelo poučno lekcijo. Pokazal jim je namreč, koliko spoštuje in ceni njihov poklic. Golobič ima novinarje samo za prenašalce svoje politike, ne pa tudi za enakopravne partnerje v procesu politike in obveščanja javnosti. Takšno igranje z javnostjo je doslej stalo že marsikaterega oblastnika. Zdaj je nevarnost toliko večja, ker je s Pahorjevim pokritjem Golobičevo dejanje dobilo zaščito vse vlade. Sporočilo javnosti je precej kruto: V smislu preživetja delajte, kar hočete, tudi neetična dejanja, pazite le, da vas ne ujamejo. Če pa se vam to zgodi, se skušajte s premetenostjo izogniti posledicam.

Doslej je veljalo, da so pred javnostjo in novinarji največkrat bežali politiki s slabo vestjo. Predvsem liberalci in v njihovih okvirih tudi stranka Zares pa so z mediji gojili posebno sožitje. Navsezadnje je prejšnja vlada zaupanje volilcev izgubila tudi zaradi stalnih medijskih napadov in zato, ker se je sama začela polaščati medijev. V tem smislu se tudi Gregor Golobič ne razlikuje preveč od svojega političnega konkurenta Janeza Janše. Oba sta si v svojih političnih okoljih postavila nekakšna kulta osebnosti, ki se kažeta v tem, da sta tudi ob očitnih napakah nezamenljiva. Golobič z oblasti ne gre zato, ker v stranki Zares nima dostojnega naslednika. Tega pa nima zato, ker ga niso vzgojili, oziroma zato, ker je njen prvi človek ves čas delal na tem, da ga ne dobijo. Podobno je vedno počel Janez Janša. Ko mu je pred davnimi leti Jelko Kacin kot namestnik začel odžirati slavo obrambnega ministra, ga je lepo odstranil in poslal za ministra za informiranje. Tudi v odhodu dr. Zvera za evropskega poslanca bi lahko videli nekaj podobnega. Dr. Zver si je s svojo zmernostjo ravno začel pridobivati simpatije v slovenskem prostoru, zdaj pa ga nekaj let ne skorajda ne bomo več videli.

Današnje slovenske oblastnike druži zelo žalosten skupni imenovalec. Enotni so si le v tem, da Janez Janša ne sme priti nazaj na vrh, pri vseh drugih zadevah pa že mislijo vsak po svoje. Po svoje gre res za paradoks - to vlado na oblasti drži le Janez Janša.

Razkritje posnetkov Ratka Mladića na družinskih proslavah, beograjskih restavracijah in ob drugih priložnostih, potrjuje to, kar je večina že tako ali tako slutila. Glavni haaški ubežnik je na prostosti lahko samo zato, ker v ozadju poteka neka druga in nam skrita diplomacija. Ali Žerdin v današnjem Dnevniku o tem piše: “Nekaj je narobe s svetovnimi obveščevalnimi službami, če Ratko Mladić prej pride na Youtube kot pa v njihove roke”.

Ob teh razkritjih sem se spomnil mojih letošnjih pogovorov z litovsko kolegico, s katero sva marca skupaj opazovala volitve v Salvadorju. Vida je imela za sabo že 18 podobnih opazovanj po vsem svetu, med drugim pa je v okviru misije Združenih narodov daljše obdobje preživela tudi v Sarajevu. Pripovedovala mi je, da je bila ravno v času, ko so Američani na veliko govorili o enormnih stroških, ki jih imajo z iskanjem Radovana Karadžića, ona pri njem doma v stanovanju na Palah.

Pred volitvami v Bosni in Hercegovini je bilo treba narediti seznam volilcev, osnova zanj pa so bile ravno izražene želje ljudi, da bodo volili. Karadžić je to željo izrazil, zato je bilo treba k njemu, ga popisati in nato je tudi res volil. Ko je Vida o tem obisku pripovedovala svojim šefom, so ji odgovorili, da je svoje delo opravila, zdaj pa naj stvari pusti pri miru.

Nad našo oblast sploh ni treba spustiti človeka z bombami, ali kakšne druge Podbevškove domislice, resno jo lahko načne že Cankarjeva skodelica kave.

Ko so pred dnevi v brezplačniku Žurnal24 ministru Igorju Lukšiču pod nos spustili njegov aparat za kavo, ki je stal pregrešnih 2.089 evrov, se je minister, ki kave sploh ne pije, ubranil s tem, da bo dragi kavni aparat odkupila njegova vodja kabineta Danica Cerar, ki naj bi se zanj tudi odločila.

Mogoče je bila pa vseeno prehitra? Le nekaj dni po tej aferi so v istem dnevniku objavili zapis o Googlovih prostorih v Zurichu, kot si jih je zamislil arhitekt Stefan Camenzind. Ta je med drugim dejal: “Vse pisarniško družabno življenje je povezano s kavo, zato ji je treba posvetiti ustrezno pozornost - raje kupite dober kavni aparat kot zofo, kajti ljudje bodo to cenili vsakič, ko si bodo vzeli čas za odmor. Izziv je ustvarjalno vzdušje, ki ni korporativno in hladno.”

Zdaj, ko so po ministrstvih odstranili kavne aparate, jih bo pa še zeblo.

V tej krizi gre zares. Volitve v evropski parlament so pokazale, da je vladna koalicija v zelo kratkem času uspela zapraviti večino ugleda in pričakovanj volilcev. Še posebej to velja za stranko Zares, ki je doživela hudo lekcijo. Gregorja Golobiča smo doslej imeli za zelo pregnanega politika, pri aferi z njegovimi deleži v podjetju Ultra pa se je pokazalo, da je vendarle naiven. Le kako je mogel misliti, da javnost ne bo zvedela za njegovo prikrivanje lastništva? Slovenija ima dva milijona ljudi in pri nas se vse izve. Še posebej, če imaš na nasprotni strani natančnega Janeza Janšo.

Gregor Golobič

Afera z Ultro je bila res skrbno tempirana. V tistem kratkem času pred volitvami se kaj hudega ni dalo narediti, ena od njenih posledic pa je tudi ta, da je na volitvah LDS premagala Zares, kar je za stranko še hujši udarec od zmage SDS.

Zares je stranka, ki nas stalno spominja na tranzicijo. Kako je že bilo z nekaterimi našimi podjetji? Novodobni lastniki so kar po tekočem traku ustanavljali tako imenovana “by pass” podjetja, iz starih pobirali kapital in nekaj delovne sile, nato pa nekdanje podjetje skupaj z množico zaposlenih poslali v stečaj.

Nekaj podobnega so naredili z LDS, ko je postalo jasno, da izgublja kredibilnost in volilce. Nekdaj vodilni kadri so prvi zapustili krov potapljajoče se ladje, se preselili v Zares, LDS pa poslali v nekakšen stečaj, iz katerega so jo s prihodom Katarine Kresal rešili tisti redki LDS-ovci, ki so ostali v stranki.

Zgodba z LDS kar kliče po primerjavi z Jugoslavijo. Tudi Jugoslavija je po Titovi smrti, tako kot LDS po Drnovškovi, padla v nemilost vseh tistih, ki so samo čakali na trenutek odhoda velikega vodje, da bodo sami prevzeli vajeti oblasti, potem pa se je pokazalo, da tega enostavno ne znajo. Zanimivo je, da so se nato, ko je bila stranka na samem dnu, ravno ti LDS-ovci preselili v druge stranke. Predvsem v SD in Zares.