Resno, a sproščeno

Kaj imata skupnega vinjeta in Ivan Zidar? Ogromno! Ravno, ko smo vinjete za vožnjo po avtocestah, ki nam jih je večinoma zgradila Zidarjeva SCT, začeli lepiti po avtomobilih, nam je nacionalna televizija spet spektakularno pokazala Zidarjevo aretacijo.

Kaj bi dal, da bi bila nacionalna televizija vedno tako hitra in ekskluzivna. Tako pa so nam nekateri spet izbrali preverjenega poročevalca in mu omogočili prvo novico. Nas pa medtem ob koncu tedna morijo s ponavljanjem starih, zdaj že celo črno belih nadaljevank.

Ker sem večni skeptik, sem tudi ob tej nacionalno novinarsko - policijski akciji, takoj začel dvomiti o poštenih namenih “napadalcev”, saj se vedno bolj kaže, da so ob pretiranem nastavljanju kameram nacionalne televizije spet pozabili na korektnost postopka. Le zakaj so morali nato zjutraj oba osumljena - Zidarja in Penka - spustiti, Zidarjevega zapečatenega avta niso smeli pogledati, prav tako kot tudi ne izvesti hišne preiskave.

Če pravijo, da se je na tiskovni konferenci Penko “zlomil”, pa to niti slučajno ne drži za Ivana Zidarja, ki je ponovno v svoji stari cestarski koži. Zadnjič sem že pisal o tem, kako je takoj po taki vlogi napadalcem izstavil visok račun. Tokrat me skrbi, da bo še višji. Zaprli naj bi ga namreč ravno v trenutku, ko se je na Dunaj odpravljal na finale evropskega nogometnega prvenstva. Dvomim, da so mu ogled omogočili vsaj v celici. Nogomet, ki je najpomembnejša postranska stran na svetu, zna tokrat odigrati še hudičevo pomembno vlogo v slovenski notranji politiki.

 Je to že napoved? Predor se je nekaj začel rušiti, čeprav so ga le nekaj ur pred tem blagoslovili vsi pomembneži z Zidarjem, Jankovičem, pa celo Grimsem na čelu.

Rad veliko berem, ampak to mi v konkretnem življenju nič ne koristi in tudi pri pameti se ne pozna, saj očitno berem napačne stvari. Sem tudi bolj za na kolo kot za v avto. Na kolesa namreč ni treba lepiti vinjet. Že ko so se jih izmislili, sem vedel, da to pri meni ne bo šlo tako enostavno. Zato sem jo zadnjič na bencinski črpalki kupil predčasno, da v miru opravim to svojo državljansko dolžnost. Prebral sem navodila  in nato kot največji kreten sledil tej smešni slikici:

In jo pritisnil točno tako kot je narisano.

Čudil sem se, kako jim sploh pride na pamet, da jih moramo lepiti pred voznikove oči, če pa bi bilo veliko varneje pri sovozniku, zato sem jo umaknil čim višje. Nato sem šel ven, da jo pogledam, a je že nisem več videl:

Ob vseh svoji pozornosti sem v tekstu spregledal bistveno besedo “nezasenčen”. Kasneje sem šel gledat staro avstrijsko vinjeto, ki sem jo še vedno  imel nalepljeno pod vzvratnim ogledalom in videl, da so Avstrijci mislili tudi na meni podobne nesposobneže. Lepo so jim narisali zgornji zasenčen prostor in zraven jasen znak, da vinjeta tja ne sodi. Naši pa so mi jo na tisti smešni risbici celo postavili v skrajni kot.

Naslednji dan sem v Dnevniku z grozo bral o kaznih, ki me čakajo zaradi nepravilno nalepljene vinjete. Potrdilo sem sicer shranil, iz Kranja do Ljubljane pa se bom verjetno še naprej vozil po stari cesti. Res pa je, da stanujem v tistem delu mesta, kjer do Medvod potrebujem približno enak čas kot do začetka avtoceste.

Oder dela iz ljudi čudeže. Na tole sem se namreč spomnil, ko sem prebiral zadnjo objavo Tadeja Zupančiča o njegovem koketiranju z Grace Jones. Sam z odrom kakšnih pretiranih izkušenj nimam. Nekoč sem sicer kot otrok statiral v neki predstavi Prešernovega gledališča, a se niti ne spomnim za kaj je šlo. Vem samo, da sem moral za kratek čas oblečen v kresničko na oder in potem z njega dol. Sem pa pogosto stal na odru ob gostovanju naših gledališčnikov, a to vedno, preden so v dvorano spustili publiko.

Tudi sicer je moja igralska kariera zelo borna, ampak tisto, kar jo je, je pa mednarodno elitna! Pred leti me je Vito Taufer uporabil za ”naključnega” gledalca, ki ga Robert Prebil med predstavo Ubu s časopisom močno trešči po glavi. Publika v dvorani sicer misli, da jo je fasal eden od njih, v resnici pa gre vedno za izbranega človeka. Ker bi bilo predrago samo zaradi tega udarca iz Slovenije v Kolumbijo peljati običajnega statista, so leta 2002 na festivalu v kolumbijski Bogoti za  udarec uporabili kar mene. Vlogo sem odigral samo enkrat, ker je me Robi treščil tako močno, da so mi kar same izletele kletvice v argentinskem narečju, s katerim sem šarmiral latinskoameriško publiko, ki na splošno Argentincev ne mara. V naslednji ponovitvi se že nisem šel več, pa čeprav je  to največji gledališki festival na svetu.

Ampak tudi takrat sem svojo zgodovinsko vlogo odigral na sedežu med publiko, ne pa na odru, ki ga še vedno opazujem od spodaj navzgor in si lahko samo mislim, kaj ta naredi s tabo, ko pogledaš tisto navdušeno množico pod sabo. Mislim pa, da se najlepše spreminjajo predvsem ženske. Kdor ne verjame, naj si pogleda tale posnetek koncerta mojega dominikanskega prijatelja Antonyja Santosa v New Yorku.

Ne vem zakaj je Hendrix razbijal kitare na odru, če pa se jih da uporabiti veliko koristneje. Vse bolj me mika, da bi na dan povlekel svojo staro akustično kitaro, jo ojačal z elektriko, potem pa mi manjka samo še pet slovenskih zastavic in Slovenk.

Če je naša vojska tudi pri ravnanju z orožjem tako šlampasta kot pri denarju, potem nas je pa upravičeno lahko strah.  Nekaj se spoznam na črpanje proračunskih sredstev in vem, da je tudi po njihovi odobritvi nato hudičevo težko priti do konkretnega denarja.

Zmagovalci na razpisih morajo najprej prinesti zahtevek za izplačilo, vse račune, finančno in vsebinsko poročilo o izvedbi projekta, pa še kakšno izjavo o tem, da so bila vsa proračunska sredstva porabljena zakonito, namensko in gospodarno, šele potem jim finančno ministrstvo, navadno po 30. dneh, vrne njihov založeni denar.

Očitno pa obrambno ministrstvo deluje malce drugače. Tam ti najprej pomotoma nakažejo 625 tisoč evrov, potem pa jim ti čez čas vrneš nekaj manj kot 500 tisoč evrov, za ostanek pa se pogajaš z njimi, saj naj bi ti umazali dobro ime. Minister  ti med tem obljublja, da se ti bo, ko boš vrnil ves znesek, še javno opravičil.   Nobenih besed o kakšnih obrestih tega čudovitega kratkoročnega posojila, ki bi tako prav prišel tudi meni, ampak tu se pa nihče ne zmoti.

Evri

Minister Karl Erjavec

Še evri.

Zakaj je Kolumbija dežela magičnega realizma? Zato, ker tam vse to, kar se nam zdi neverjetno, poteka zares. Eden njihovih najpomembnejših izvoznih artiklov (ob Shakiri in kokainu) Gabriel García Márquez je nekoč dejal, da je pri pisanju Sto let samote za opis pokola delavcev na plantažah banan potreboval malo več krvi, kot je je bilo v resnici, ko so se stavkajoči delavci spopadli z vojsko. V tem spopadu prav veliko žrtev ni bilo, zato si je pisatelj v romanu njihovo število enostavno izmislil in ga močno povečal. Kasneje pa se je zgodilo, da je njegova številka zašla v uradne dokumente.

Nekaj podobnega se dogaja zdaj, ko je kolumbijski zunanji minister Fernando Araújo fikcijo spet pomešal z realnostjo in se spravil nad tole ubogo prvo francosko damo:

Novi CD Carle Bruni izide šele 21. julija, vendar avtorica že zdaj odlično skrbi za njegovo promocijo. Pri tem ji pomaga celo kolumbijski zunanji minister, ki je javno že protestiral zaradi besedila njene pesmi, v kateri svojemu ljubemu pravi, da je “njena droga, nevarnejša od afganistanskega heroina in kolumbijskega kokaina”.

Če ne bi počival, tega ne bi zvedel.  Ko sem v nedeljo (!) ravno razmišljal ali naj polemiziram z deloholiki, ki so se oglasili ob moji zadnji objavi, mi je že napisan odgovor kar sam prišel pod roke. V Nedelu (!) so objavili zanimiv pogovor s Patrickom Hoffmanom, Googlovem izboljševalcem in opazovalcem vizualne podobe spletnih strani, ki takole pravi o ameriškem in avstralskem slogu življenja: “Vse se spremeni, če delaš na Googlu v Kaliforniji, kjer so možnosti takšne, da prideš ob osmih zjutraj in odideš ob devetih zvečer. Na voljo so telovadnice, bazeni, restavracije, kavarne… Vsebine, kot so telovadba ali gledanje televizije, postanejo del tvojega delovnega urnika, čeprav to v resnici niso. V Sydneyju je slog življenja veliko bolj evropski kot v ZDA, ne more se niti primerjati. V Avstraliji se čez vse ceni prosti čas, preživet na prostem. Svojega partnerja Maria tako recimo vidim, ko greva skupaj v službo in iz službe, to je zelo dragoceno. Z njim tudi doma pojem večerjo, čeprav bi jo lahko povsem brezplačno dobil v prostorih Googla. Vendar menim, da je pomembno, da s partnerjem deliš hrano. Zato tudi Google povsod ponuja brezplačno hrano in napitke, ker to druži in povezuje ljudi, predvsem odpira sproščen pogovor.”

Med Hoffmanom in mano je tu neka bistvena razlika. On je nadvse srečen, ker partnerja vidi zjutraj in med večerjo, jaz pa hočem svojo družino čim dalj gledati ob naravni svetlobi. Še preden jo gledam ob večerji, je namreč treba poskrbeti za vse družinske in obšolske dejavnosti. S tem se njemu ni treba ukvarjati.

Blitz, ki me je nekoč veličastno povabil v svojo blogovsko vlado, v kateri sem mu pisal čudovite slavospeve, mi danes na moja opozorila o tem, da delodajalci s prefinjenimi težnjami po podaljševanju delovnega časa vse bolj stiskajo uboge delavce, piše: “Nekateri delamo”.  Ne vem, lahko mu odgovorim: “Tudi mi mislimo!” Kajti, naj mi nekdo pove ali sta Boško Šrot in Igor Bavčar do svojega mikavnega premoženja prišla zato, ker sta več delala? Saj sta bila že prej v službah po cele dneve. Potem pa se je čez noč njuno bogastvo dvignilo v astronomske višine. Danes se kapital ne ustvarja z delom, ampak samo še s finančnimi špekulacijami in sodobni kapitalizem stoji na ravno takih lažnih temeljih, kot je do nedavnega stal socializem.

Pisatelj Junot Díaz, letošnji Pulitzerjev nagrajenec in ameriški državljan dominikanskega porekla, je pred kratkim izjavil, da naša civilizacija nujno potrebuje čas za branje, zato je sprožil takoimenovano “Gibanje za počasno življenje”, oziroma z njegovimi besedami “slow life movement”. Díaz razmišlja pravilno: Če imamo že “slow food”, zakaj ne bi imeli še “slow life”?

Junot Díaz

Díaz je velika literarna zvezda, ki piše v špangleščini in že od otroštva živi v ameriškem kapitalizmu. Iz Santa Dominga je v New Jersey (oz. Nueva Jersey) prišel s šestimi leti, resnici na ljubo pa je treba dodati, da imajo tudi Dominikanci že dolgo oster kapitalizem. Zato je njegova pobuda toliko bolj zanimiva, za nas pa še sploh, kajti v tem trenutku se naša ljuba Evropa zavzema za to, da bi delodajalcem omogočila podaljšanje zdaj splošno dogovorjenega 48-urnega tedenskega delavnika na 60 ali celo 65 ur. Marjeta Cotman, ministrica za delo, družino in socialne zadeve, je v času  predsedovanja EU, pri teh stvareh še posebej prizadevna in to podaljšanje prodaja kot velik dosežek za evropsko delavstvo.

Ministrica Marjeta Cotman

Evropa je bila s svojim ščitenjem delavstva z delovnim časom in dopustom od nekdaj svetovni vzor v nasprotju s kapitalistično izkoriščevalsko Ameriko,  ki jo posameznik dolgo ni zanimal. Ampak ravno v ZDA so pred časom tamkajšnji delodajalci začeli delavce pošiljati na prisilne dopuste ter jim na njih prepovedali uporabo mobilnih telefonov in računalniške povezave s službo. Ugotovili so namreč, da so šli že predaleč, saj imajo izčrpane in zaradi tega vse bolj nezanesljive delavce. Mogoče iz vsega na koncu ne bo nič, kajti pravkar prihajajo prvi rezultati referenduma z Irske, ki  Evropo rušijo kar v njenih temeljih in niti ne pri takih norostih kot je podaljševanje delovnega časa.

Ideja o daljšem delovnem času je še posebej absurdna za nas, ko naj bi delavci več delali ob že zdaj mizernih in evropsko neprimerljivih plačah. No tole s plačami je sicer relativno, saj je zadnjič Boško Šrot v zvezi s sodniško stavko  naše sodnike proti vladi podkuril z naslednjo izjavo: “Pri nas ima delavec za strojem primerljivo plačo s sodnikom začetnikom. To je absurd, ki ne more biti v ponos predsedniku vlade.”

Kako lepa ikonografija je bila to. Pa še simbolična. Kot otrok sem hodil na Prešernovo šolo v Kranju, mimo katere vodi pot na Brdo. Kadar je tja prišel Tito, nam je odpadel pouk, v roke so nam stisnili papirnate zastavice in smo šli takole k cesti.

Včerajšnja najmlajša generacija nam je bila precej podobna:

Danes se v Žurnalu24 sprašujejo, če niso bili ti otroci v službi politike. Seveda so bili, vprašanje je le čigave. Naše ali ameriške? Ali pa kar obeh hkrati. Zanimivo je predvsem to, da sta dve desni vladi tako prisrčno povzeli komunistično ikonografijo. Nekateri Kranjčani se pritožujejo, da niso vedeli, kam pošiljajo njihove otroke. V omenjenem dnevniku piše, da je eden izmed staršev učenca iz OŠ Simona Jenka dejal, kako je v beležki pisalo samo, da si bodo učenci petih razredov od 13. do 16. ure ogledali nastop lipicancev na Brdu. Če starši tega niso želeli, so to lahko sporočili razredničarki. Nič pa naj bi ne bilo napisanega o mahanju z zastavicami.

Ampak pustimo to.  Desnima vladama je uspelo vsaj to, da so novinarjem zbrisali malo njihovega levega spomina. V Žurnalu tako pišejo, da so se mahanja udeležili tudi otroci OŠ Stara Žaga. Kakšna žaga neki, čeprav je bil res v gozdu! Stane Žagar je bil to.

Kaj torej sporočamo obema predsednikoma pred volitvami v Sloveniji in ZDA? Ja tole!

“Laure ni več, odšla je drugam…”. Tako zdaj pojejo v Afganistanu, ampak tisti drugam je naša Slovenija. Laura Bush, prva dama ZDA, je včeraj zvečer nenapovedano in predčasno prišla v Slovenijo ter s tem presenetila ameriške in naše varnostnike. Kako to, da ne prideta skupaj? Da ni slučajno predčasno prišla k nam zato, da razčisti nekaj misli ene od svojih gostiteljic, ki niso bile prav nič diplomatske. Barbara Turk, ena od slovenskih prvih dam, je namreč v Jani dejala naslednje: “Po drugi strani je Barbara Bush očitno zelo odločna ženska, tudi bolj kot jaz, knjižničarka je, stroga, vse vedno uredi po abecednem redu, in tudi moža je najbrž prav ona ozdravila alkoholizma”.

Ali pa se morda hoče v tej zvezi pogovoriti z glavnim kuharjem, saj danes v Žurnalu24 berem o jedilniku, ki ga nameravajo postreči ameriškemu predsedniku Georgu Bushu. Za predjed bodo postregli rezine istrskega pršuta z zelenimi beluši in paradižnikovo terino ter Simčičevo rebulo letnik 2005. Glavna jed pa bo goveji file v ohrovtovem listu z mladim krompirjem in zelenjavo, točili pa bodo Lisjakov staran teran sava iz leta 1988. Pri vsakemu hodu so s pomočjo svetovalca izbrali vino, sladica pa bo prekmurska gibanica z vinskim šatojem in jagodami ter ob njej sladka radgonska penina.

Laura Bush

Medij, ki se loti cenzuriranja Matevža Krivica mora biti pa res v krizi. V današnjem Dnevniku berem o zapletu v zvezi s pogovorno oddajo Omizje na TV Slovenija na temo procesa JBTZ, v katero naj bi novinarka Mojca Šetinc Pašek povabila tudi Matevža Krivica in Pavla Gantarja, odgovorni urednik Rajko Gerič pa je od nje zahteval, da ju nadomesti z Vinkom Vasletom in Ivanom Štuhecem. Ker se s tem ni strinjala, je bila oddaja tik pred zdajci odpovedana.

Mišo Krivic (tako smo ga klicali v osemdesetih, predvidevam pa, da se na to odziva tudi danes)  je eden tistih pravnikov, ki jim v Sloveniji najbolj zaupam. Nekoč je bil tudi moj prostovoljni advokat, ko sem pred častnim razsodiščem Društva novinarjev preganjal tedanjega odgovornega urednika Dela Jožeta Volfanda. Mišo je hodil naokrog z usnjeno torbo in imel v njej ves čas pri roki ključne zakone tedanje Jugoslavije. Volfanda sva preganjala zato, ker mi je cenzuriral članek, ki je govoril o Janezu Janši. Krivicu zaupam še danes. Če bi mi dejal, da se v kakšni moji zadevi motim in moram res v zapor, bi šel tja kar sam. Prosil bi le, če lahko na hitro skočim samo še po pižamo.

V tistem sporu nisem šel v zapor, sem pa na koncu od aktiva novinarjev Dela dobil pisno zagotovilo, da sem pisal pravilno, se pravi tedanjemu režimu nevšečno. 

Ko se je zgodil proces JBTZ me ni bilo zraven, ker sem bil  tedaj v Argentini, od prijateljev pa sem pogosto slišal, kako je Krivic miril zagrete člane odbora, ki so hoteli kar jurišati na oblast, Mišo pa jo je sesuval s pomočjo njenih zakonov. To je delal tudi pri moji obrambi. Sistem socialističnega samoupravljanja se je sesul vsakič, ko si začel dosledno izpolnjevati njegove zapisane zakone. Delavci smo bili tedaj res gospodarji. Naš odgovorni urednik recimo za službeno pot ni mogel dobiti dnevnic, če se je delavski svet odločil, da je ta pot nepotrebna.

Današnjih televizijskih Krivičevih cenzorjev osebno ne poznam, imam pa o njih svoje mnenje. Za začetek bi jih poslal brat stare izvode Dela, v katerih bi nato našli tudi nekdanje Krivičeve polemike z Volfandom, predvsem pa znamenito sodbo, ki jo je Delo na koncu moralo objaviti, Volfand pa je šel v tiskarno iskat najmanjše možne črke. Od tedaj naprej smo ta format imenovali “Krivičeve črke”. Mogoče bi zdaj za dolgočasen televizijski program na nacionalki  lahko dejali, da je to “Krivičev mrk”.

Matevž Krivic