Resno, a sproščeno

Kaj bi dal, da bi ga srečal. Sabu, moje najnovejše glasbeno odkritje. Prvič sem zanj slišal na neki kompilaciji, ki sem jo prinesel iz Nikaragve, nato pa ga začel intenzivno iskati po internetu. Njegovo ploščo, ki je nekoč izšla kot LP, nato pa so jo prodajali samo še na ilegalnih kasetah, zdaj že imam v obliki CD-ja.

Rad pa bi ga osebno srečal. Ko bom šel v kratkem nazaj, ga bom iskal po Corn Islandu, čeprav nisem čisto prepričan, da tam živi. Ampak v življenju nikoli ne veš.

Sabu je aktivni član Bluefields Sound Systema, na zadnjem posnetku pa ga lahko vidimo na nastopu v zaporu Bluefieldsa. Nekateri člani Bluefields Sound Systema so namreč trenutno tam.

V mojem današnjem intervjuju z Ernestom Cardenalom,  ki ga lahko v celoti preberete v Delovih Književnih listih, mi je nikaragovski pesnik na vprašanje, kako je bilo takrat, ko ga je papež Janez Pavel II. ob prihodu v Managvo  javno kritiziral zaradi njegovega sodelovanja v revoluciji, odgovoril:  “Papež mi je dejal, da moram urediti svoj položaj. Pri tem je meril na položaj duhovnika v revolucionarni vladi, toda njegove zahteve so bile zelo nepravične, saj je nikaragovski nadškof pred tem javno že objavil, da lahko duhovniki, ki imamo položaj v vladi, te opravljamo še naprej. 
S papežem pred kamerami nisem hotel diskutirati. Naša revolucija je bila drugačna od poljske, kjer je bila tamkajšnja komunistična vlada nastrojena proti cerkvi in zato v tej katoliško močni državi ­nepopularna.”

Zornji posnetek  je lepo dopolnilo tega dela pogovora. Iz Cardenalove avtobiografije, ki jo pravkar prebiram, pa sem izvedel še to, da je Vatikan to kritiko skrbno načrtoval. Papež je po izhodu iz aviona mimo protokola izrazil željo, da bi šel pozdravit še ministre. Ko je prišel do Cardenala, je ta avtomatično pokleknil, da bi mu poljubil prstan, papež pa mu je z roko  požugal pred kamerami celega sveta.

Že nekaj dni je odkar sem jo dobil. Novo ploščo Lile Downs, ki je tokrat izrazito mehiško obarvana, zato mi je toliko bolj pri srcu. Na njeni spletni strani si lahko pogleate zanimiv film o njeni vsebini. V moji kolekciji so vse njene plošče in moram priznati, da mi je tale ena najljubših. Ko sem slišal njeno verzijo skladbe Tu Carcel, sem sploh padel dol. Skladbo sem pod imenom Te Vas Amor prvič slišal na prvi plošči Antonyja Santosa in ker na njej ni bilo navedenih avtorjev, sem vedno mislil, da je njegova. Šele pred časom sem naletel na podatek, da je njen avtor Marco Antonio Solis.

Tu je za primerjavo Santosova izvedba.

In seveda original. Marco Antonio Solis in njegova nekdanja skupina Los Bukis:

Video:  Marko Jenšterle

No, kje je zdaj najboljši ponudnik za odkup mojih neposrednih izkušenj s tem, kako se zmaga na volitvah? V Nikaragvi je Daniel Ortega potem, ko opozicija ni hotela priznati rezultatov volitev, dejal, da so tudi sandinisti že izgubili volitve in znali prenesti poraz. Potem pa dodal: “Ampak treba je znati tudi zmagati!” In res so znali. Najprej s tem, da vsi tisti, ki niso člani njihove stranke, dolga leta čakajo na osebne izkaznice, s katerimi je mogoče voliti, ali pa kar tako, da opoziciji niso izdali akreditacij za opazovanje volišč, potem pa so z njihovimi akreditacijami opremili svoje člane.

Zadnjič so mi novi prijatelji iz Nikaragve že poslali novinarska poročila, v katerih predstavniki sandinistične vlade na očitke, da so svoje člane infiltrirali med opozicijo, prostodušno odgovarjajo, da to samo dokazuje nesposobnost opozicije. “Nam se to ne bi moglo zgoditi”, dodajajo.

Po mojem mnenju imamo tudi v Sloveniji stranke, ki bi se znale navdihovati po nikaragovskih izkušnjah. Z njimi ostaneš na oblasti, pa še vsi tisti, ki znajo misliti s svojo glavo, te zapustijo.

Sergio Ramirez

Ernesto Cardenal

V Nikaragvi si, oziroma originalno Estas En Nicaragua je knjiga, ki si jo srcno zelim, a je ze davno razprodana. Gre za spomine Sergia Ramireza na Julia Cortazarja. V Managvi jo iscem po vseh koncih, a je ni nikjer vec. Ampak saj to ni vse. Ti dve zgornji fotografiji sta samo napoved za dva cudovita intervjuja, ki bosta izsla po moji vrnitvi.

Prvega ne pozabiš nikoli. Tako bo z mano in Delom. Bil sem njihov štipendist in v osrednjem slovenskem časopisu sem dobil prvo novinarsko službo. Zato tudi zdaj, ko že več kot 20 let nisem tam, še vedno skrbno spremljam vse, kar se dogaja z njimi.

V časih,  ko sem jaz z njimi “združeval delo” so nas starejši novinarski kolegi stalno učili, da moramo celo pri sestavljanju naslovov paziti na to, da bomo do konca zapolnili prostor namenjen zanje. Bog ne daj, da je bil dvovrstični naslov dolg samo vrstico in pol, ostalo pa je bilo prazno. Praznina je bila strogo prepovedana.

V prenovljenem Delu pa je očitno zapovedana. Vsaj tako bi lahko sodili po tej mnenjski strani v današnjem časopisu. Brezbesedna sporočila oblikovalcev so očitno postala pomembnejša od novinarskih. Ali pa novinarji danes enostavno nimajo več česa povedati? Obstaja še tretja možnost, da so beli prostor namenili nam bralcem za pisanje pripomb. Mogoče bomo zdaj časopis res začeli brati s svinčniki v roki in na prazen prostor ob člankih  pisali približno takole:

“To pa ni res!”

“To moram pa preveriti!”

“Lažejo kot pes!”

“Jaz imam druge podatke.”

“Tukaj me pa nategujejo!”

Foto: Reuters

Pod zgornjo fotografijo je bilo mogoče v naših medijih brati, da je “eden od perujskih državnikov” Micku Jaggerju ob obisku v Limi dejal:  “Vi ste naš zaveznik in vaša prisotnost nam je v našem boju za zaščito gozdov v veliko pomoč. Cenimo, da ste pristali na sodelovanje, saj ste s tem dvignili zanimanje za naše območje”.

Danes se očitno novinarjem ne ljubi raziskovati po ozadju takih novic. Če bi to počeli, bi hitro ugotovili, da je “eden od perujskih državnikov” njihov predsednik Ollanta Humala, ki se je z legendarnim članom zasedbe The Rolling Stones slikal skupaj z ženo Nadine Heredia in perujskim ministrom za turizem Josejem Luisom Silvo.

Perujska vlada je Jaggerja med njegovim turističnim obiskom države proglasila za “ambasadorja amazonskega deževnega pragozda”. Jagger je Peru obiskal z ženo L’Wren in sinom Lucasom.

Koliko Jaggerju pomenijo amazonski Indijanci dovolj zgovorno pove podatek, da se je v perujski amazonski provinci Madre de Dios samo pet minut pogovarjal z njihovim predsednikom Josejem Luisom Aguirrom, saj se mu je mudilo v privatno letalo, ki ga je nato odpeljalo v Cuzco in od tam na svetovno znani Machu Picchu.

Jagger je v Peru prvič prišel leta 1969 in to v spremstvu Keitha Richardsa ter Anite Pallenberg, punce pokojnega Briana Jonesa. Tedaj mu niso podelili nobenega priznanja, ampak so ga skupaj s Keithom Richardsom zaradi neprimernih oblačil  v Limi izgnali iz hotela Crillon.

Drago Jančar je zadnjič, ko se je v Cankarjevem domu pogovarjal z Igorjem Bratožem in španskim pisateljem Josejem Mario Merinom, dejal, da danes vlogo, ki so jo nekoč na javnih zborovanjih imeli pisatelji, zdaj očitno opravljajo filozofi. Slavoj Žižek je namreč ravno v tistem času nagovarjal protestniško množico pred Wall Streetom.

Leta 1986 sem se v Strugi za Teleks pogovarjal z Allenom Ginsbergom in ga med drugim vprašal tudi, kako je  bilo v času velikih demonstracij proti vojni v Vietnamu, v katerih je zelo aktivno sodeloval. Na vprašanje mi je odgovoril: “Demonstracije so teater!”

Zato mi je toliko bolj všeč, ker se iz zgornjih posnetkov nastopa Slavoja Žižka vidi, da slovenski filozof ni le upošteval misli velikega beatnika, ampak jo celo nadgradil. Danes demonstracije niso več samo teater, zdaj so tudi vera. Samo poglejte kako ponižno ameriške protestniške ovčice za slovenskim pridigarjem ponavljajo njegove velike stavke.

Zato pred jutrišnjim shodom Za prostore svobode vsem skupaj v poduk objavljam tole geslo mehiških Indijancev:

Juan Gabriel Vasquez

To je roman, ki me je navdušil. Verjetno tudi zato, ker sem ga bral ravno v času, ko sem se intenzivno ukvarjal s Pablom Escobarjem. Kolumbijski pisatelj Juan Gabriel Vasquez (Bogota, 1973) je letošnji dobitnik prestižne nagrade Alfaguara, ki mu je prinesla več kot 130 tisoč evrov in izid knjige z naslovom Hrup, ki ga povzročijo padajoče stvari. Zmagal je v konkurenci 608 rokopisov.  Pisatelj se je v romanu lotil obdobja, ki je v zadnjih dveh desetletjih zaznamovalo kolumbijsko družbo. Gre za čase, ko je vsemogočni Pablo Escobar v sožitju z drugimi kolumbijskimi narkomafijci obvladoval državo in ko so mladi v trgovanju z drogo videli idealno priložnost za izhod iz splošne revščine.

Zgodba romana je brskanje profesorja Antonia Yammare po preteklosti pilota Licarda Laverdeja, ki je dvajset let preživel v zaporu, hkrati pa je to tudi brskanje po lastni duši in zgodovini Kolumbije.

Ker sem se v tistih časih novinarsko aktivno ukvarjal z razmerami v Kolumbiji, me toliko bolj fascinira, kako je nekdanja vojna zdaj postala del tamkajšnje kulturne identitete. Ob vrsti takoimenovanih narco corridov, pesmi, ki slavijo Pabla Escobarja, je  ta sodobni Robin Hood vstopil še v svetovno literaturo. Gabriel Garcia Marquez je sicer pred leti o tem napisal knjigo Poročilo o ugrabitvi, ki pa je res novinarsko poročilo in ne fikcija, njegov sonarodnjak Juan Gabriel Vasquez pa je množici spominov sorodnikov, ljubic in drugih sodobnikov na Escobarja, dodal  še fikcijsko podobo nekdanjih kolumbijskih časov, ki so v tej državi na srečo minili, zato pa jih zdaj opazujemo v Mehiki.