Manu Chao na Belopeških jezerih

Ponedeljek, 2. avgust 2021

Prvič sem ga videl leta 2002, ko je nastopil v Križankah, naslednjič je bilo leta 2006 na Antiimperialistični tribuni pred ameriškim interesnim centrom na Kubi, ko mi je kubanski novinarski prijatelj omogočil, da smo ga z družino lahko gledali čisto pod odrom. Za nami je bilo namreč milijon kubanske mladine, ki je prišla na njegov koncert. Leta 2011 sva se spoznala pred koncertom v Hali Tivoli in od tedaj naprej se tole prijateljstvo krepi. Leta 2012 sem bil z njim pred koncertom v kolumbijski Bogoti (v petek mi je podpisal najino sliko s tega srečanja, na kateri sem oblečen v majico s podobo Gabriela Garcie Marqueza). Takrat sem ga poslušal v množici mladine na Plaza Bolivar, kamor sem spet prišel le s pomočjo njegovih managerjev. Koncert je bil zastonj, karte so bile v hipu razgrabljene. Poslušal sem ga s skrajnega roba trga, saj sem vedel, kaj se lahko zgodi, če se okoli 50 tisoč ljudi nenadoma začne nenadzorovano vesti. Od koncerta praktično nisem imel nič. Od popoldneva do noči sem prestal na trgu, brez pijače. Videl nisem nič, nekaj sem slišal, ampak občutek je bil vseeno dober. Lahko bi ga v živo gledal po televiziji iz hotelske sobe, saj so ga neposredno prenašali, ampak to ne bi bilo isto. Leta 2013 sva bila skupaj po koncertu v Ljubljani. Od najinega zadnjega srečanja leta 2014 na koncertu pri Trstu je minilo sedem let, a se je še spomnil naše družine, ki ga zvesto spremlja vsa ta leta. V petek nam je po koncertu na Belopeških jezerih zdaj tudi on izrazil željo, da se prihodnje leto znova dobimo in to na festivalu v vasi Ireon na grškem otoku Samos, kamor ga s kolegi festivala vabimo že dolga leta.

  • Share/Bookmark
Na vrh

KLG-jevsko srečanje

Petek, 2. julij 2021

Zvone Tomac nas je takole ovekovečil sinoči, ko smo z Borisom Beletom in Igorjem Vidmarjem v Layerjevi hiši v Kranju obujali spomine na dejavnost Kluba ljubiteljev glasbe. Anekdot, povezanih z Buldožerji in Pankrti je ogromno.  Gojo Bremec, ki je uredil zbornik o dejavnosti društva, je zaslužen za to, da se po dolgem času spet srečujemo z ljudmi, ki so nekoč bistveno vplivali na naš odnos do glasbe. Pa tudi s starimi prijatelji, kot je Zoran Smiljanić, ki je svoje prve stripe začel objavljati ravno v Glasilu Kluba ljubiteljev glasbe, ki sem ga tedaj urejal.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Dvajset let vroča zgodba

Četrtek, 24. junij 2021

Tale zgodba je stara dve desetletji. Pred dnevi, ko sva jo z Ivom Barišičem v zabavo navzočih obnavljala na filmskem festivalu v Kranju, mi je dal zeleno luč, da jo zapišem. Obe zgornji fotografiji sta povezani z njo. Tu je znamenito priznanje in Ivo v kostumu gospe Smith iz predstave Plešasta pevka. Prizorišče je mednarodni gledališki festival Teatro a Mil v Santiagu de Chile, na katerem sva z Ivom delila sobo, zgodba gre pa takole:

Nekega večera, ko sem se vračal v hotel, sem v bližnjem baru v strastnem in živahnem pogovoru videl Iva Barišiča in umetniškega vodjo primorskega gledališča Primoža Beblerja. Ko sem se jima pridružil, sem ugotovil, da je Ivo nekje v mestu srečal neko čudovito prostitutko Barbaro, v katero se je popolnoma zaljubil. Ko sem v svoji naivnosti spraševal, kaj je res s tem, mi je Primož pojasnil, da gre za »figurativnost«, za igralsko domišljijo, nerealno muzo ipd. Kljub temu naju je Ivo prepričal, da sva šla z njim do mesta, kjer naj bi Barbaro videl, a je seveda nismo našli. Pot nas je nato zanesla v okoliške bordele, kjer sva predstavnik kulturnega ministrstva in umetniški vodja Iva še pravočasno povlekla na »svobodno ozemlje«, ko smo ugotovili, da njegove Barbare ni notri.

V naslednjih dneh je nekako vendarle prišel do nje in ko me je prvič zaprosil, če lahko za nekaj uric zapustim sobo in se sprehodim po Santiagu, sem mu seveda takoj ugodil. Ob povratku v sobo sem našel Iva sedečega na stolu ob pepelniku polnem ugasnjenih cigaret in postlani postelji, tako, kot jo je zjutraj že pustila sobarica. Jasno je bilo, da v tem času druge osebe ni bilo v sobi. Naslednjega dne se je zgodba ponovila. Spet sem šel na sprehod in ob povratku naletel na enako sceno, zato sem Ivu dejal, da imam ogledov mesta zdaj dovolj, če me bo ven poslal še enkrat, od njega zahtevam, da me ob povratku pričaka s pisnim potrdilom dotične gospodične, da je bil zadovoljen v Santiagu de Chile.

Na dan premiere Plešaste pevke smo se že začeli zbirati v lobbyju hotela, ko je v hotel nenadoma vstopila markantna gospodična, za katero se je že na daleč videlo, da se ukvarja z najstarejšo obrtjo. Ivo je bil še v sobi, s Sergijem Pelhanom in večino ekipe pa smo že čakali na prevoz do gledališča. Gospodična je stopila naravnost do telefonov in kar predstavljal sem si, kako zvoni v najini sobi. Čez nekaj minut je Ivo res priletel dol, stopil do nje in poklical še mene, če lahko prevajam njun pogovor. Povedal ji je, da mora zdaj nujno na predstavo in prosil, če lahko srečanje odložita za nekaj ur, ko bo predstave konec. V tistem trenutku sta v hotel vstopila policist in policistka in prišla do nas. Člani gledališča so prebledeli, saj je vse kazalo na to, da nam bodo tik pred premiero zaprli glavnega igralca. Policist in policistka sta zahtevala naše dokumente in začela spraševati, kaj se dogaja. Ivo pa jima je povsem mirno razlagal, da je igralec v predstavi, ki se bo v kratkem začela in da s svojo čilsko igralsko kolegico ravno rešuje neko strašno zapleteno situacijo iz predstave. Policistoma ni bilo nič jasno, njegova igra je bila tako prepričljiva, da sta nas spustila in odšla.

Ko se je predstava končala, Iva ni bilo na poklon, saj je že drvel proti hotelu. Ob obujanju najinih spominov mi je povedal, da je tekel kar v maski za gospo Smith, odmaskiral se je šele v hotelu. Sam sem si privoščil še nočni ogled Santiaga. Po vrnitvi v sobo me je zadovoljen Ivo čakal s papirjem, na katerem je pisalo: »Gospod Ivo, ste najbolj ljubeč, nežen in spoštljiv človek, kar sem jih kdaj koli spoznala. Želim vam, da bi v vseh stvareh, ki se jih boste lotili, imeli še veliko uspehov. Veliko poljubov. Prisrčno, Barbara«.

Ivo mi je tedaj dejal, da mu ta papir pomeni več kot Borštnikovo priznanje. Po tem, ko sva se po dolgih letih srečala v Kranju, mi je od doma poslal fotografijo tega dokumenta, ki uokvirjen res visi na njegovi steni.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Gabo, njegovi zadnji dnevi

Ponedeljek, 21. junij 2021

Tole knjigo sem nestrpno čakal. Rodrigo Garcia, starejši sin Gabriela Garcie Marqueza, je v njej opisal zadnje trenutke življenja svojega očeta in nekaj let zatem tudi matere. Pisatelj je leta 2014 umrl v času velike noči, na veliki četrtek. Ravno tako, kot Ursula Iguarran v njegovem romanu Sto let samote. Malo pred smrtjo je v družinsko hišo v Ciudad de Mexicu priletel ptič, se zaletel v okno in umrl. Tudi pri Ursuli so ptice tedaj izgubile orientacijo, naslednje jutro po očetovi smrti pa je Rodrigo na očetovem stolu opazil mavrico in jo tudi slikal.

Marquezova smrt me je doletela v Limi, glavnem mestu Peruja.  Na vseh naslovnicah tamkajšnjih časopisov je bila naslednje jutro njegova podoba. Eden od naslovov je dejal, da se je začelo sto let žalosti.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Po dolgih letih z Ivom

Sobota, 19. junij 2021

Z Ivom Barišičem imam najboljše anekdote z mojih obiskov gledaliških festivalov v Latinski Ameriki. Ena od njih, iz Santiaga de Chile, je sploh enkratna in o tem se strinja tudi Ivo. Z njim sva se v teh dneh ponovno srečala v Kranju, na festivalu KRAFFT, kjer mi je tudi dal zeleno luč, da  zgodbo zapišem. V naslednjih dneh to storim na tem blogu in zraven objavim še ključni dokument.

Ivo je bil osrednja zvezda festivala KRAFFT, dobil je nagrado za življenjsko delo, Marcel Štefančič jr. pa mu je napisal filmsko monografijo.

Najina najboljša anekdota je povezana z drugo fotografijo iz predstave Plešasta pevka (režija Vito Taufer), v kateri je Ivo igra gospo Smith. V  Latinski Ameriki se še danes spominjajo njegovega lika, čeprav je od tedaj minilo že dvajset let.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Melita Vovk osebno

Petek, 18. junij 2021

Na prvi fotografiji je ekipa (Matjaž Završnik, Špela Repnik, Andreja Završnik, Lidija Pavlovčič, Ana Marija Kunstelj, Marija “Duda” Vovk in Janez Fajfar), ki je včeraj na Bledu predstavila čudovito razstavo, ki pod skupnim imenom “Melita Vovk osebno” na več mestih na Bledu in Ljubljani predstavlja opus lani preminule slikarke Melite Vovk.

S slikarko me veže kup spominov, med drugim tudi ta, da sem z njenim bivšim možem Bojanom Štihom naredil zadnji intervju pred njegovo smrtjo, s hčerko Ejti pa sva dolgoletna prijatelja. Melita Vovk je redno obiskovala moje projekte, ki sem jih imel na Bledu. Prišla je na koncert argentinske skupine Huerque Mapu (na sliki z njimi je poleg nje tudi organizator koncerta Leo Ličof), udeležila se je tudi recitala nikaragovske pesnice in pisateljice Gioconde Belli. Na zadnji sliki sem ju jaz ujel skupaj. Novinarski kolega Mirko Kunšič pa naju je slikal tudi v Ljubljani (druga fotografija), ko sva se srečala na razstavi njene hčerke Ejti Štih.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Sir Charles Carter 1943 – 2021

Petek, 21. maj 2021

Ko sem leta 2018 potoval na Bahame z namenom, da obudim spomine na glasbenika Exumo, je bil Sir Charles Carter eden od ljudi, ki so mi največ pomagali. Bil je prijatelj z Exumo, pomagal mu je že v mladosti, še posebej pa potem, ko je že zaslovel v ZDA. Z njim sem naredil daljši pogovor, on pa z mano za njegov radio, saj se mu je zdelo neverjetno, da nekdo iz daljne Slovenije na Bahame pride samo zaradi Exume.

V svoji bogati novinarski in producentski zgodovini je bil Sir Charles Carter med drugim tudi minister za zunanje zadeve in minister za zdravstvo, najpomembnejša pa je njegova vloga promotorja bahamskih umetnikov, predvsem glasbenikov. Za njegove zasluge mu je angleška kraljica tudi nadela naziv Sir. Pred dnevi me je doletela žalostna vest, da je umrl.

Ob mojem obisku je bil posebej zgrožen, ko sem mu povedal, da sva s hčerko Exume na pokopališču komaj našla glasbenikov grob, saj je neoznačen in zanemarjen. Tedaj je začel klicati svoje prijatelje in mi dejal, da mu bodo na njem postavili obeležje. Ne vem, če se je to potem zgodilo. Ampak vsaj v času mojega bivanja na Bahamih sta bili na grobu dve slovenski sveči. Eno sem šel posebej zanj iskat na Brezje.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Kuzla, Pankrti in Jane Štravs v Kranju

Ponedeljek, 1. marec 2021

(Vse foto: Marko Jenšterle)

Ko sem zvedel, da je Esad Babačić pripravil antologijo punkovske poezije in videl, da je na njeni naslovnici fant, ki smo ga tudi v Kranju poznali samo po nadimku Kuzla, sem šel brskat po mojih starih fotografijah. Te so s koncerta Pankrtov v Kranju. Na negativih imam zabeleženo samo, da so nastale 7. aprila in da je šlo za Desant na Beograd. Predvidevam, da je leto 1982. Ne vem pa, zakaj na tem filmu nimam slikanih tudi drugih slovenskih glasbenikov, ki so šli tedaj v Beograd, generalko pa so imeli v Kranju. Lahko, da so na kakem drugem filmu. V glavnem, že pokojni Kuzla je bil tedaj v vlogi nekakšnega varnostnika Pankrtov. Ob objavi slik na Facebooku, pa sem zvedel še eno zanimivo stvar. Fant, ki slika z druge strani in se naslanja na zvočnik ni nihče drug kot legendarni fotograf Jane Štravs.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Lawrence Ferlinghetti 1919 – 2021

Sreda, 24. februar 2021

Vedno, ko me je pot zanesla v San Francisco sem se ustavil v knjigarni City Light, ki stoji na vogalu ulice z imenom Jack Kerouac. Tudi Ferlinghetti je v San Franciscu že zdavnaj dobil svojo ulico. Včeraj je umrl v 102. letu starosti. Danes poslušam LP na katerem bere ob spremljavi jazz kvarteta Cellar. V pesmi z naslovom Avtobiografija med drugim pravi:

I am American.
I have a passport.
I did not suffer in public.
And I am too young to die.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Pa je šel še Carlos Menem

Ponedeljek, 15. februar 2021

Carlos Menem, bivši argentinski predsednik, ki je v nedeljo umrl star 90. let, je na oblast prišel maja 1989, ravno v času, ko sem bil dopisnik Dela in Tanjuga v Argentini. Spomnim se, kako so se vsi bali njegovega populizma. Še Astor Piazzolla je pred volitvami izjavil, da bo moral ob njegovi zmagi ponovno emigrirati v tujino, po zmagi pa mu je na koncertu posvetil svojo najbolj znano skladbo Adios Nonino. Spomnim se tega trenutka, saj sem bil na tem koncertu, sedel sem čisto blizu Amire Yome, sestre Menemove žene Zuleme in ves koncert tudi posnel. Takrat je Piazzolla izjavil, da po Menemovi zmagi nikomur ne bo treba več v tujino in rekel: “Najlepša hvala predsednik, ker ste me prosili, da ostanem.”

Pred prihodom je Menem Argentincem obljubljal, da jim bo vrnil Malvine/Falklande, po zmagi pa je začel sodelovati z Britanci. Takoj po zmagi si je skrajšal značilne zalisce, usnjeno jakno pa zamenjal za suknjič. Navezal se je na najpomembnejše argentinske industrijalce in pozabil na množice revnih, ki pa so mu še kar sledili. S soprogo Zulemo sta pred volitvami odigrala sanjski zakon in se nekaj let pred tem celo cerkveno poročila, čeprav sta bila oba muslimanskega porekla. Kmalu po volitvah pa je Zulemo odgnal od doma.

Zgornje slike so nastale takoj po njegovi zmagi, ko nas je tuje dopisnike povabil na “asado” na neko haciendo.

  • Share/Bookmark
Na vrh